Mateja J. Potočnik

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Z odrskih desk je stopil v mračni lik najbolj znanega slovenskega serijskega morilca in s pošastjo, ki jo je poustvaril, šokiral celo ljubitelje psiholoških srhljivk. 25-letni igralec priznava, da je bila zanj izkušnja tako velik skok iz okvirjev, da si njegova starša serije raje nista ogledala. »Med snemanjem sem pogosto presenetil še sebe. Včasih so se zgodile stvari, ki jih ni nihče pričakoval,« pove Svit Stefanija, ki ga je režiser podprl pri improvizacijah, kar je med drugim vodilo v rojstvo ene najsrhljivejših slovenskih upodobitev.

Na fotografiranje se pripelje na kolesu. Dobre volje je, nikakršne potrebe po izstopanju ni čutiti. Preprost, skromen, malce zadržan, čeravno vajen nastopanja. Ob fotografinji se hitro sprosti in prijazno ustreže celo ideji, naj se pred objektivom prelevi v lik Metoda Štrbca (Trobca). Fotografinja zadovoljno sklene, da je krasen model.

Estrada

Alenka Tetičkovič: Rada imam svoje gube

Med iskrenimi ljudmi

Zdi se miren. Je vedno takšen? »Ja, sem kar precej miren človek. Je pa moj karakter precej odvisen od obdobja. Včasih mi zelo paše biti sam, v svoji družbi, imam rad mir. Potem pa pridejo obdobja, ko mi bolj ustreza druženje. Ravno zdaj se dobro počutim med ljudmi,« se nasmehne Svit, ki prosti čas rad izkoristi za šport in naravo. »V zadnjem času veliko igram badminton, poleti hodim v hribe, sicer pa sem precej s prijatelji. Ti imajo v mojem življenju poleg družine posebno mesto. Največ mi pomeni prav to, da imam okoli sebe ljudi, ki jim lahko zaupam in ki lahko zaupajo meni,« pokima in razloži, da se rad obkroža predvsem z dobrimi in iskrenimi ljudmi. »Zame je pomembno, da med nami obstaja zaupanje, da lahko govorimo tudi o čem več kot le o vsakdanjih stvareh, da se pogovarjamo o življenju, o tem, kar nas teži. Cenim ljudi, ki so si med seboj v oporo – tako v dobrem kot v slabem.«

Zdrava družina

Veliko mu pomeni družina, saj sta starša ustvarila okolje, v katerem se je dobro počutil. »Nisem imel izrazite najstniške faze. Nikoli nisem bil upornik. Mogoče tudi zato, ker smo se doma vedno dobro razumeli, tako da se mi ni bilo treba upirati na tak način. Starša nista bila stroga, vzgoja je bila zelo umirjena. Ni bilo velikih omejitev ali prepovedi – imel sem občutek, da lahko počnem, kar me veseli. In pri tem sta me vedno podpirala,« pripoveduje igralec, ki ima na odraščanje zelo lepe spomine, zlasti na morje in potovanja. »Od doma sem odnesel predvsem občutek za umetnost. Mama veliko lončari, oče pa je tudi zelo dober kipar – dela z glino. Oba imata izrazit čut za estetiko.«

Od športnika do igralca

Kot dečka so ga zanimali raznoliki športi, a pravi, da se v nobenem ni zares našel. »Poskusil sem marsikaj – od juda do akrobatike, bordanja, deskanja na snegu …, veliko sem eksperimentiral. Mogoče mi je danes malo žal, da nisem vztrajal pri judu, ampak takrat očitno še ni bilo pravo obdobje zame.«

Z umetnostjo se kot otrok ni kaj dosti ukvarjal, ga je pa zanimalo gledališče. »Že v osnovni šoli sem se malo spogledoval s to mislijo, nisem pa imel konkretnih izkušenj. Bila je želja, nekaj me je vleklo v to smer. Potem pa sem v tretjem letniku gimnazije po naključju dobil vlogo v predstavi Vihar v glavi v Lutkovnem gledališču. Prav ta izkušnja mi je dala zagon – pa tudi nekakšen ‘izgovor’ doma, da sem se po gimnaziji podal v to smer. Takrat sem začel resneje razmišljati, da bi postal igralec,« pove Svit, ki je bil z nekaj igralskimi izkušnjami sprejet na AGRFT. Igralstvo ga je pritegnilo tudi zato, ker lahko tako bolje spoznava sebe. »To je pri tem poklicu skoraj neizbežno. Kadar se ukvarjaš z likom, vedno izhajaš iz sebe – iščeš svoje dele, ki bi temu liku ustrezali, ali pa jih poskušaš na novo ustvariti.«

V čevljih morilca

Spomladi leta 2025 se je prvič preizkusil kot televizijski igralec in se z odrskih desk podal v ustvarjanje pretresljivega lika za serijo Pošast za železno zaveso. Da bo vloga za gledalce zanimiva, je slutil, a skromno prizna, da sam nima pravega občutka, kako zelo je zares odmevala. »Zdelo se mi je, da gre za projekt, ki je pri nas nekaj novega, izven okvirjev, kar se tiče slovenskih serij in filmov. Pa tudi zgodba je zelo močna – ljudje jo poznajo, marsikdo se še spominja tistih časov. Že zaradi tega se mi je zdelo, da bo pritegnila pozornost,« pokima igralec, ki zasebno rad sega po različnih žanrih, le grozljivk ne mara preveč. »Sem pa v preteklosti rad prebiral kriminalne romane.«

Da je tako prepričljivo stopil v čevlje razvpitega morilca, mu je v veliki meri pomagala priprava. »Z režiserjem sva imela res dolge pogovore, veliko sva debatirala in raziskovala. Tudi sam sem bral o različnih profilih morilcev, o njihovi psihologiji, vzgibih in motivih – skušal sem to čim bolje razumeti. Ampak na koncu moraš nekaj najti tudi v sebi. Poiskati drobce sebe, ki jih lahko potem razširiš, poudariš, razkriješ. In to je bil največji izziv. Zelo težko je bilo najti točke, s katerimi bi se lahko osebno povezal, ker gre za tako skrajno, bolno osebnost. Zdravemu človeku je to skoraj nemogoče razumeti. Na neki točki sem se moral sprijazniti, da tega verjetno nikoli ne bom zares razumel – zakaj bi nekdo počel kaj takega. In morda je celo bolje tako. Verjetno to pomeni, da sem še vedno na neki zdravi strani.«

Očarljivec, ki v hipu postane pošast

V seriji so zlasti fascinantni prizori Metodovih prehodov iz očarljive osebnosti v popolnega psihopata, ki se zgodijo tako rekoč v trenutku. Kako težko je to narediti v praksi? »Snemali smo nekontinuirano, tako da smo ves čas preskakovali iz enega prizora v drugega. Nismo šli linearno, ampak sva z režiserjem vsak prizor vnaprej zelo natančno zastavila. Veliko sva se pogovarjala, analizirala, iskala, v kakšnem stanju je lik, kakšne so okoliščine. V vsak prizor sem vstopil z jasnim občutkom, kaj iščemo in kam gremo, tako da ti preskoki zame pravzaprav niso bili tako težki. Sva pa veliko pozornosti namenila prav tej dvojnosti. Takšni ljudje namreč znajo biti zelo očarljivi – imajo šarm, s katerim ljudi pritegnejo in si jih pridobijo. V tem je neka oblika manipulacije. Skratka, želela sva doseči večplastnost – da je lahko lik pošast in hkrati povsem običajen človek, ki deluje prijetno, skoraj privlačno.«

Za kamero nasmejani obrazi

Svit zaupa, da je bil scenarij v nekaterih delih še bolj brutalen, kot je potem izpadlo na koncu. »Me je pa po drugi strani presenetilo nekaj čisto drugega – kako pozitivno in sproščeno vzdušje je bilo na snemanju. Glede na temo, s katero smo se ukvarjali, bi človek pričakoval težo, ampak ekipa je bila res izjemna. Dali so mi ogromno podpore in prostora, da sem lahko v miru gradil lik.« Hitro postane jasno, da je prav ta prijetni odnos pripomogel k temu, da ga vloga ni psihično izčrpala. »Nisem imel občutka, da sem sam ali izoliran – ves čas sem imel ob sebi ljudi, ki so me držali pokonci.«

Mateja J. Potočnik

Metod ni ušel z vajeti

Nekateri prizori presegajo še tako bogato domišljijo. Čeprav ne prikazujejo podrobne izvedbe zločinov, občutek šoka nadomesti srhljiva upodobitev Metodove norosti. So se ob tem v igralcu prebudili pomisleki, morda celo odpor do izvedbe? »Ne, pravzaprav ne. Že na vajah smo v te prizore vstopali zelo postopno in premišljeno. Režiser se je dobro zavedal, da gre za občutljive situacije, in tudi sam sem pazil, da nikoli ne bi šlo predaleč. Vedno smo imeli nadzor – pomembno je bilo, da se nihče od soigralcev ne počuti neprijetno. Te prizore smo zato že prej natančno izdelali na vajah, na snemanju pa smo jih nato samo izvedli.«

Nenačrtovani ples norosti

Med enomesečnim snemanjem je Svit pridobil neprecenljive igralske izkušnje, zlasti zato, ker ga pri ustvarjanju niso omejevali. »Pogosto sem presenetil še sebe. Veliko prizorov namreč ni bilo do konca začrtanih, zato mi je režiser pustil precej svobode za improvizacijo. To se je izkazalo za zelo dobro odločitev, saj so se prav zaradi tega včasih zgodile stvari, ki jih ni nihče pričakoval. Recimo čisto zadnji prizor – nekakšen ples norosti s pepelom – je nastal skoraj povsem iz improvizacije. Tega sploh nismo načrtovali, ta prizor smo najmanj vadili. Preprosto sem bil postavljen v prostor in sem začel raziskovati, režiser pa me je usmerjal. Iz tega so se rodili trenutki, ki jih prej nihče ni mogel predvideti.«

Trobčevo darilo

Na svoje delo v seriji poskuša gledati čim bolj objektivno, z nekaj distance, a hkrati priznava, da je na vlogo ponosen. »Na nekatere prizore sem ponosen, pri drugih pa imam občutek, da bi jih lahko naredil bolje. Se pa na splošno zelo nerad gledam. Nikoli se nisem z veseljem spremljal na zaslonu. Ampak ko sem serijo pogledal večkrat, je šlo vedno lažje. Sčasoma se verjetno malo navadiš, kaj pa vem, mogoče z leti postane lažje. Ampak še vedno se mi zdi, da je za večino igralcev to precej težko,« razmišlja sogovornik, ki je hvaležen za vlogo, ki mu je dala zelo dobro igralsko izkušnjo. »Kot igralcu mi je Metod dal veliko znanja, pa tudi samozavesti. Na začetku sem imel do snemanja kar nekaj strahospoštovanja, potem pa mi je ta vloga dala več zaupanja vase – predvsem pred kamero.«

Temačni um serijskega morilca ga je hkrati naučil, da se v vsakem človeku skrivajo temne plati. »Moja naloga je bila, da najdem drobce sebe, ki bi lahko služili tej vlogi. Je pa bil ta lik tako oddaljen od mene, da nikoli nisem imel občutka, da bi me ta temačnost prevzela ali da bi izgubljal stik s sabo. Ves čas sem vedel, kdo sem in kaj delam. Znal sem ločiti med sabo in likom in tudi precej hitro preklapljati med obema,« sklene Svit, ki bi si v prihodnosti želel čim več raznolikih vlog. »Zdaj sem imel srečo, da sem lahko delal v dveh zelo različnih projektih (Nemirna kri in Pošast za železno zaveso, op. a. ), kar mi je bilo res v veselje. Sicer pa me zanimajo različni žanri – od psiholoških zgodb do komedije in trilerjev. Res imam rad izzive.«

revija Jana