Pexels

"Pozdravljeni, opažam, da imam v svojem krogu čedalje več ljudi, ki so intolerantni na laktozo. Pa ne, ker bi bilo to moderno. Preprosto imajo posledice, če pojedo kaj mlečnega (črvičenje, driska, težave s kožo ...). Vsem so se te težave pojavile po 30. letu. Zakaj je vedno več laktozne intolerance? Je mleko drugačno, ga mi uživamo preveč? Je laktozno intoleranco mogoče kako pozdraviti ali vsaj lajšati? Vem, da obstajajo tablete, ki takšnim osebam omogočijo, da njihovo telo lažje predela laktozo, kadar jo uživajo. Poznam pa celo osebo, ki je imela zelo hudo laktozno intoleranco (s potrjeno diagnozo), reakcije je imela celo na mlečne izdelke brez laktoze, s časom niti tabletke niso več preprečile poznejših težav. Lani pa se je ta oseba pol leta prehranjevala po dieti LCHF, postala zelo športno aktivna – in po novem spet lahko brez posledic jé mlečne izdelke, celo tiste z laktozo. Bi morda s tem lahko imela kaj opraviti dieta in spremenjen življenjski slog oziroma kako je to mogoče? Ali lahko laktozna intoleranca presahne kar sama od sebe?"

Anja

revija Jana

Spoštovana gospa Anja,

v vašem zapisu o intoleranci na laktozo ste postavili zelo zanimiva vprašanja. Jasno je, da o njej že veliko veste. Da bova lažje iskali še nove odgovore, pa se mi zdi smiselno najprej malo podrobneje pojasniti mehanizme te bolezni.

Črevesne celice (enterociti) lahko hrano vnesejo v naše telo le tako, da jo razgradijo na prafaktorje, če naj se izrazim malce šaljivo. Mlečni sladkor, t. i. laktoza, je disaharid, torej ogljikov hidrat, sestavljen iz dveh molekul sladkorjev – glukoze in galaktoze. Enterociti ga kot takega ne morejo prenesti v kri. Lahko pa ga prenesejo v dveh razdeljenih, torej posamičnih frakcijah. Za delitev molekule, torej za spremembo iz disaharida v dva monosaharida, je potreben črevesni encim laktaza. Kadar encim ne deluje dobro ali ga je morda premalo ali pa v črevesnih celicah sploh ne nastaja, ostane laktoza v notranjosti črevesa nerazgrajena. Takšna nase pritegne vodo in tako deluje kot osmotsko odvajalo – povzroči drisko. Ko te nerazgrajene molekule laktoze prispejo v široko črevo, v njem postanejo hrana črevesnim bakterijam. V tem procesu se tvorijo kratkoverižne maščobne kisline, ki povečajo kislost črevesne vsebine. Ta sprememba pH pospeši krčenje črevesa, ki je lahko tudi boleče, ob tem pa še dodatno tvorbo plinov, ki jih ljudje zaznavajo kot napenjanje.

Na našem geografskem območju je pojavnost laktozne intolerance med ljudmi ocenjena na 10 %. Pri manjšini se popolna odsotnost encima pokaže z zdravstvenimi težavami že kmalu po rojstvu oziroma v zgodnjem otroštvu. Pri drugih pa se ob sprva urejeni prebavi razvija fiziološki proces upadanja aktivnosti encima za razgrajevanje laktoze. To vodi v težave v mladostništvu in predvsem v odrasli dobi. Zato ste morda opazili to dejstvo tudi sami. Količina laktaze lahko pri nekaterih ljudeh toliko upade, da ob uživanju večjih količin mleka, torej večje količine laktoze, doživljajo težave, ki jih prej niso imeli. Brez hujših težav pa lahko zaužijejo manjše količine mleka ali fermentirane mlečne izdelke, saj ti vsebujejo manj laktoze. V pomoč so jim lahko tudi tablete, ki vsebujejo encim, kot ste že napisali.

Mateja Jordovič Potočnik

Zanimiv podatek je tudi, da ima takšno motnjo kar 75 % svetovnega prebivalstva. Izjema smo menda prebivalci severne in srednje Evrope. Kot potomci živinorejskih narodov smo menda deležni dobrobiti prilagoditvene mutacije (spremembe genov), ki številnim med nami vse življenje ohranja visoko koncentracijo encima laktaza v črevesu. V razvoj intolerance na laktozo pa vodijo tudi nekatera obolenja – tista, ki le začasno (npr. prebolevanje črevesne okužbe) ali pa trajno (npr. celiakija) prizadenejo delovanje črevesnih celic. Vsako ukvarjanje s seboj na način, ki nam krepi zdravje, lahko zagotovi ugodnosti na različnih organih in organskih sistemih in pripomore k celostnemu izboljšanju kakovosti življenja. Prav za gibanje je potrjeno, da si dolgoživost in kvaliteto življenja povečujemo z doseganjem svoje telesne zmogljivosti. Pred dobrim desetletjem so raziskovanja presnove pripeljala do uvida, da je mišica dejansko tudi endokrini organ. Da je torej organ z notranjim izločanjem, saj se v njej tvorijo snovi, ki jih ob gibanju sprošča v krvni obtok, preko njega pa te snovi dosegajo tarčne organe. To pa so snovi, ki lahko zmanjšujejo depresijo, povečujejo našo splošno odpornost in našo zaščito pred razvojem rakavih obolenj.

In še razmišljanja o dieti LCHF. Izkustveno so že pred več desetletji odkrili učinkovitost tega prehranjevanja kot ukrep za preprečevanje trdovratnih epileptičnih napadov pri otrocih. Pri tistih, ki jim zdravniki ne morejo pomagati s standardnimi zdravili za preprečevanje epileptičnih napadov, se t. i. ketogena dieta izkazuje za učinkovito, je pa za pravilno izvajanje zelo zahtevna. LCHF (Low Carb High Fat) nekoliko poenostavljeno pomeni omejevanje ogljikovih hidratov in povečevanje količin maščob v hrani.

Moje znanje seže do poznavanja učinkovitosti diete na področju epilepsije otrok. O tem, koliko je res učinkovita pri doseganju drugih poskusov izboljševanja zdravja in počutja ljudi, morda tudi pri intoleranci na laktozo, pa za svoje strokovne potrebe nimam dovolj oprijemljivih in prepričljivih znanstvenih izhodišč. Za zdaj bo morda dovolj, če spomnim le na učinke placeba. Tem učinkom je bila v času mojega študija pripisana od 20- do 30-odstotna uspešnost. Novejše raziskave so to uspešnost povečale celo na od 50 do 80 %. V svetu energij – do zdaj po večini še precej slabo raziskanih – je vsak od nas bio-psiho-socialni unikum. Zato je »razumeti se in se spoznati« tako velika skrivnost. Jo je pa vredno proučevati vse življenje. Tudi v tem je naš napredek. Tu nekje se skriva tudi odgovor na vaše zadnje vprašanje: »Ali lahko intoleranca presahne kar sama od sebe?«

Prim. Jasna Čuk Rupnik, dr. med., spec. ped.

Objavljeno v reviji Jana, št. 31, 5. avgust 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana