Robert Balen

Svoje otroštvo je preživel na gradu, potem pa so leta 2003 grad odprli za javnost, z željo, da bi večstoletno kulturno dediščino predstavili obiskovalcem z vsega sveta. Samo lani jih je bilo skoraj 70.000. Sredi aprila so v stalno zbirko vključili razstavo iz legokock. Sedem instalacij zdaj vabi družine, da pokukajo v sobane tega čudovitega gradu v Furlaniji - Julijski krajini, kjer se stikajo kulture in so že nekoč vedeli, kako živeti skupaj. Na gradu je bil napisan tudi prvi italijansko-slovenski slovar. Že pred 400 leti so vedeli, kako pomembno za mirno življenje je sporazumevanje, in to globoko v sebi nosi tudi princ Dimitri, ki prenaša to modrost naprej na svoj prijetni, topli, človeški način.

Slovenija

Grad Miramar brez slovenskih besed, a z močno slovensko zgodbo

Kako naj se oblečem za princa, me je presenetilo vprašanje, ki se mi je vsililo v misli, da sem ga morala na silo odgnati, ampak vendarle – takole se živemu človeku sprožijo slike ob omembi besed princ in grad. Na sončni dan, nekaj pred enajsto, sva si nato za vas s fotoreporterjem ogledovala sobane, ki pričajo o zgodovini na tem čudovitem koščku sveta, križišču treh kultur. Princ Dimitri della Torre e Tasso se še kako zaveda, da se je tudi za prihodnost treba učiti iz zgodovine in kako pomemben je dialog; v času, ko se v Evropi spet krepijo nacionalizem in delitve, pa sploh.

##PAIDBREAK##

Brez pripravljenih odgovorov in gledanja na uro

Prijazni princ naju je sprejel z naklonjenostjo. Všeč mu je bilo, da delava za slovensko revijo, ki še ceni vrednote. Za vsak slučaj sva prišla prezgodaj. Devin je čudovito obmorsko mestece v Furlaniji - Julijski krajini, nedaleč od Trsta, tako da ni bilo težko počakati. V senci starih dreves sva se spraševala, kakšen bo najin sogovornik. Princ Dimitri della Torre e Tasso je dedič družine, ki je že več kot 400 let lastnica Devinskega gradu. Kakšen je v resnici, na štiri oči, pa seveda nisem vedela in sem imela po dolgem času precejšnjo tremo.

Dan pred najinim prihodom so odprli razstavo Pezzi di Storia. Pozneje bo princ povedal, da je idejo zanjo dobil na razstavi instalacij v Waterlooju, takrat si je zaželel, da bi tudi na njegovem gradu ljudem predstavili zgodovino na tak način. Do uresničitve je trajalo še leto in pol. Povezal se je s francoskim Epicure Studiom in ideja je prerasla v resnično zgodbo, ki si jo zdaj lahko ogledamo. Vesela sem bila, da jo bom lahko slišala iz prve roke.

Potem so naju prijazne vodičke odpeljale v grad, kjer naju je že čakal princ. Tudi same ga kličejo princ Dimitri. Sedli smo v prijetno sobo. Ob njem je bilo sprva kakih pet ljudi, pa je rekel, da bo čisto dovolj, če je zraven samo ena. Simpatična rdečelasa gospa v pisanih oblačilih je tako prisostvovala sproščenemu pogovoru, polnem smeha, pa tudi tišine za razmislek, kar mi je bilo všeč, saj princ ni imel vnaprej pripravljenih odgovorov, temveč jih je oblikoval tam, za nas. In ni gledal na uro.

Robert Balen

V Belgijo je odšel za eno leto in ostal 18 let. Zaradi ljubezni.

Ustrežljiv, človeški, spoštljiv, spontan. S pravšnjo mero vsega. Optimističen. Nič nadut. Pravi princ. Srečen mož ter ponosen oče dveh sinov, Alexandra in Luisa. Kateri bo dedič, sem ga vprašala, pa je dejal, da upa, da oba, vsekakor pa nekdo, ki mu bo grad pri srcu, kot je njemu.

Princ Dimitri della Torre e Tasso živi v Belgiji. »Čeprav sem se v Belgijo odpravil na študij za eno leto, sem ostal 18 let. Tam sem spoznal ženo in smo ostali, a si želim, da se vrnemo.« Zanimalo me je, kakšen oče je, pa je pojasnil, da čisto običajen – dela naloge s sinovoma, hodi v trgovino, skupaj s partnerji vodi nekaj gostiln v Belgiji, enkrat mesečno pa za en teden pride na Devinski grad.

Bi imel tudi tukaj restavracijo, sem ga vprašala. Če jo imaš, je povedal, moraš biti stalno prisoten, zato o tem za zdaj ne razmišlja. Biti princ se nam zdi romantično, ampak najbrž vsakdo, ki pride na grad, bolj uživa v njem kot on sam, ker ima ves čas delo.

Ko so iskali motive za instalacije iz legokock, se ni bilo lahko odločiti, katere zgodbe in katere prednike predstaviti. Le pri princesi Marie von Thurn und Taxis niso veliko razmišljali. Prapraprababica je bila izjemna ženska, je pripovedoval princ, ko smo se sprehodili v sobano, kjer zdaj stoji v naravni velikosti, sestavljena iz legokock. Ob vsaki instalaciji piše, koliko časa so porabili zanjo in koliko legokock jo sestavlja.

Marie je bila mecenka številnih umetnikov, čutila je njihove stiske in jim ponudila prostor, kjer so lahko v miru ustvarjali. Med njimi je bil Rainer Maria Rilke, tukaj je napisal Devinske elegije. Tudi njegova instalacija je v rdeči sobani, ob kateri lahko sedete in se vživite v čas, ko je tam ustvarjal. Decembra bo sto let od njegove smrti.

Ko sem ga vprašala, kako bi se opisal ženski, ki bi jo srečal na vlaku in bi zdaj zdaj izstopila, pa bi jo želel še videti, si je vzel nekaj trenutkov, potem pa z nasmehom povedal, da je vendar srečno poročen. Vseeno sem še malo povrtala in ga vprašala, ali bi ji povedal, da je princ z gradom. Zasmejal se je in rekel, da seveda ne.

Robert Balen

Legenda o Beli dami

Princ Dimitri ne skriva, da je že kot otrok večkrat slišal, da na gradu straši. Ne gre samo za legendo o ženski, ki je zaradi neuslišane ljubezni skočila s pečine. Legend je več – nekateri verjamejo, da jo je v morje vrgel ljubosumni mož. Gre za resnično izkušnjo mnogih, ki so v gradu slišali »duha«. Kaj pa verjame princ? »Vsekakor duh, ki sem ga slišal, ni ženskega spola.«

Povedal je, da je korake slišal večkrat in da je v nekaterih sobanah še vedno nekaj slišati. Najprej je slišati, kot da bi nekdo s kladivom udaril po mizi, potem pa korake. Enkrat je duha tudi videl – odetega v temno oblačilo.

Ni se izmikal odgovoru. Ko je začutil, da me zgodba zanima, ni na hitro zaključil, ampak se je res vživel v spomine na čas, ko je živel na gradu.

Na terasi, od koder naj bi v morje padlo tisto nesrečno dekle, sva se pogovarjala tudi o odnosih. Princ je srečno poročen. A še preden sem  ga vprašala, če bi se moral danes kot princ javno zavzeti stališče do ene ključne evropske teme, katero bi izbral in zakaj, pove, da se mu zdita ključna dialog in kompromis. Jasen je, nič praznih besed ni. No, in ko sem ga vprašala za nasvet za dober zakon, je bil odgovor: dober dialog (veliko pogovarjanja), sprejemanja kompromisov in prostor. Sva se strinjala, da ni kaj dodati. Nič ni kompliciral, ko sem ga prosila, ali bi to še enkrat ponovil v videu za naše bralke (ogledate si ga lahko na našem Facebooku), prav na tistem mestu, od koder naj bi v morju izginilo tisto nesrečno dekle.

Postala sva še ob plošči v spomin na Gregoria Alasio da Sommaripa, ki je na gradu leta 1607 napisal prvi italijansko-slovenski slovar, da bi se ljudje na tem koncu sveta lahko sporazumevali.

V Devinu je še danes značilna dvojezičnost. Prav lepo je, ko na gradu zagledaš tudi slovenske besede. Tudi princ jih kdaj uporabi – in takrat se ti zdi vse skupaj še malo bolj domače.

Obiskovalci Devinskega gradu boste zdaj poleg čarobnega razgleda in romantičnega grajskega vzdušja med marmorjem in lesenimi intarzijami našli nekaj nepričakovanega. Več kot 300.000 legokock, ki sestavljajo sedem instalacij projekta Pezzi di Storia – Koščki zgodovine. 

Ko smo bili tam, sta dva spretna Francoza še gradila maketo celotnega gradu in se jima je ravno nekaj podrlo, kar je zahtevalo novih nekaj ur dela, a sta potrpežljivo nadaljevala. Razstava pripoveduje zgodbo gradu skozi ključne osebnosti in dogodke. In še nekaj smo izvedeli: menda Rainer Maria Rilke nikoli ni šel po slikoviti poti, ki je pozneje po njem dobila ime. Tako nam je zaupal sam princ Dimitri. 

revija Jana