Mateja J. Potočnik

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Leta 2008, ko je Tanja Španić, doma iz Senožeč, imela šele 26 let, je zbolela za rakom dojk. Bulico v dojki si je po naključju zatipala sama. Na srečo je vedela, kaj to lahko pomeni, in je takoj ukrepala. Šla je k svojemu ginekologu, ki je opravil vse potrebne preiskave. Vendar ultrazvok in punkcija nista pokazala, da bi bilo z njeno bulico kaj narobe.

Zdravniki so ji razložili, da je tvorba nerakasta, to je benigna, in da je vse v redu. Povedali so ji tudi, da je povprečna bolnica, ki zboli za tem najpogostejšim ženskim rakom, stara 64 let. Naročili so jo na kontrolni pregled čez dobrih deset mesecev.

Bulica ni in ni izginila. »Še pred naročenim pregledom se mi je zdelo, da se je moja zatrdlina v dojki povečala, zato sem se odpravila nazaj,« se spominja Tanja Španić, od marca leta 2013 generalna sekretarka Europe Donne, slovenskega združenja za boj proti raku dojk, sicer pa doktorica veterinarskih znanosti. »Ko so mi znova opravili punkcijo, so napisali, da so našli sumljive celice. Rekli so še, naj znova pridem na pregled čez tri mesece, jaz pa sem vztrajala, da punkcijo ponovijo, tokrat na Onkološkem inštitutu v Ljubljani.«

Njena trma ji je rešila življenje. Na Onkološkem inštitutu je rezultat preiskave dobila v nekaj dneh. »Izkazalo se je da gre za invazivni duktalni karcinom dojke, kar pomeni, da so tumorske celice že prešle skozi bazalno membrano v tkivo dojke, od koder so se lahko po krvi širile dalje. Poznejše in natančnejše preiskave so pokazale, da je to hormonsko odvisni rak dojk, ki je pravzaprav najpogostejša oblika. Sicer pa zboli za rakom dojk v Sloveniji približno 1300 žensk (tri na dan) in še vedno jih skoraj 400 umre (ena na dan). »V glavnem zato, ker pridejo k zdravniku že z lokalno ali metastatsko napredovalo boleznijo.«

Več v reviji Zarja št. 40, 4. 10. 2016