Zato je specialistka ginekologije in porodništva, kirurginja, ki je povrhu akademska glasbenica pianistka (večkrat nagrajena in iz razreda slovite prof. Dubravke Tomšič Srebotnjak), pljunila v svoje dragocene roke, ki mnogokrat podaljšujejo življenje, in začela okoli sebe nabirati dobre ljudi. Pri projektu Ovita zanjo, s katerim želi pomagati dolgoročno, sodelujejo mnogi – od glasbenikov, zdravnikov, specializantov, študentov, njenih bolnic, tihih podpornikov ... In o tej dobri energiji bi rada govorila Mateja Lasič, čeprav je vsega kriva prav ona. Ona je pognala to kolo dobrodelnosti in se tako odzvala na razmere, v katerih se je znašlo javno zdravstvo. Kjer nikoli ni dovolj denarja za to, da bi imeli karseda dobro, sodobno opremo. Napredek je bliskovit, ampak vse te naprave so izjemno drage. Ginekologinji ni vseeno, da so postopki za ženske bolj boleči, kot bi lahko bili. Prizadeta je, saj ima vse te ženske, svoje bolnice, iskreno rada. One pa ji večkrat povedo, da jim je kot hčerka.
"Stare igle, dotrajane vzmetnice, neznansko dragi pripomočki ... Ne iščem krivcev, temveč skušam zbrati denar."
»Že ginekologija kot taka je zelo intimno področje – če imaš raka, je toliko težje. Delam transvaginalne ultrazvočne punkcije, kar je delikaten, intimen diagnostični postopek, s katerim dobim vzorec tumorja. Tako se prepričamo, ali je bolezen ginekološkega izvora. Imela sem bolnico z metastazami v jajčniku, vendar je bil izvor v črevesju. Vendar bolnici ni bilo treba na operacijo k abdominalnemu kirurgu, da bi ji vzeli vzorec, temveč sem to lahko v lokalni anesteziji z bistveno manj invazivnim postopkom storila jaz. Toda če imaš topo (staro in prevečkrat uporabljeno) iglo, to bolj boli. Jaz pa moram biti s tisto iglo na milimeter natančna. Ponovitev bolezni je še bolj delikatna, saj potrebuješ res natančno vodilo, da prideš do drobnih sprememb – da prideš v tumor, zbodeš in vzameš vzorček. Ker igla ni optimalna, je topa ali ukrivljena, je težko,« navede zgolj enega od problemov, s katerimi se srečuje pri delu, ki ga neizmerno rada opravlja. Kljub vsem viharjem v tako veliki terciarni ustanovi, kot je UKC Ljubljana, kjer predstojnikom klinik oziroma oddelkov z vseh strani javljajo svoje zahteve oziroma prošnje – po dodatnem materialu, boljših pripomočkih, celo boljših vzmetnicah. Te so tudi že dotrajane in predvsem za bolnice, ki so v bolnišnici dolgo, bi bilo dobro, da bi dobili nove.
Skupaj smo močnejši
Poleg Mateje Lasič bodo na dobrodelnem koncertu 14. oktobra v Cankarjevem domu nastopili Bojan Cvjetićanin (Joker Out), Tomi Meglič (Siddharta), Anja Bukovec, Sara Čano, Katrinas, Muze, Maja Žerjav ter simfonični orkester Univerze v Ljubljani Grex Symphoniacorum. Vabljeni v čim večjem številu!
Hvala vsem, ki lahko prispevate (lepo povabljeni tudi večji donatorji, podjetja) za boj z raki rodil:
TRR: SI56 0400 0027 9710 305
Namen: donacija OVITA zanjo
Najprej sem človek
Tako kirurgija kot klavir sta Matejina strast, del njenega vsakdana. Če želi ostati v kondiciji in zaigrati na odru Gallusove dvorane tako, kot so jo nekateri že slišali na kakšnem od njenih nastopov, mora veliko vaditi. Kako zmore? »Za to, kar imaš rad, najdeš vedno čas,« odgovori.
Ni skrivnost, da se ženske težje prebijejo med kirurge, a naša sogovornica je zelo trmasta in je odločno sledila želji pomagati ljudem z rokami. »Tudi kirurgija je neke vrste umetnost, gre za vizualno predstavo, občutek za tkiva – tako kot ga moraš imeti za klavirske tipke, moraš znati preparirati tkiva. Ko delaš s srcem, najdeš način, da postaneš, kar želiš. Kirurgija je mentalno in fizično zahtevna. Moški imajo določene prednosti, a tudi ženske jih imamo. Vmes se moramo najti. Ginekologija mi je bila izjemno všeč, ker združuje diagnostiko, ultrazvok – pregledam bolnico, se z njo pogovorim in imam kot kirurginja možnost, da jo tudi sama pozdravim. To je krasen občutek. Ob tem pa sem lahko tudi priča začetku življenja, tej neverjetni moči ženske, da porodi novo življenje, saj tudi dežuram v porodnišnici (poleg kirurškega dela – ker je preprosto premalo ljudi, op. a.), čeprav je moje primarno področje ginekološka kirurgija. Med rednim delovnikom pa srečujem ženske, ki se spopadajo z diagnozo raka.«
Glasbo in medicino je povezovala že kot študentka medicine in že takrat organizirala študentske koncerte medicincev (med zdravniki je veliko glasbenikov). Eden izmed prvih dobrodelnih projektov je bil Posluh za Afriko – nastopilo je več kot sto študentov, zbirali pa so sredstva za odpravo študentov medicine v Afriko – pa čeprav sama ni bila del odprave. Zdelo se ji je lepo, da pomaga. »Odziv je bil fenomenalen. Ljudje začutijo, da delaš s srcem. Ljudje potrebujejo to polnost, pristnost, in tudi zdaj, pri projektu Ovita zanjo, čutim to. Sodelujoči so ne samo umetniki, ampak predvsem dobri ljudje, in tega nam manjka – delati dobro.«
In dobro dela zato, ker ima svoje bolnice iskreno rada. »Ko greš z njimi skozi tak proces zdravljenja, si moraš biti z njimi blizu – to so intimne, težke stvari in jaz ne morem biti 'samo' zdravnica. Veliko sem se izobraževala in opazovala po svetu, kaj se da, in mislim, da bi bilo pri nas mogoče marsikaj izboljšati. Ne želim kazati s prstom na nikogar, ampak delam to, kar lahko – kot zdravnica, pianistka in predvsem kot človek.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 40, 1. oktober 2024.
