So starši lahko prijatelji svojim otrokom? Meja, ki jo je dobro razumeti
Prijateljski odnos z otrokom ni težava – dokler se ne zabriše razlika v odgovornosti. Preverite, kje je meja zdrave bližine.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
V mnogih družinah je trden odnos z otroki nekaj, na kar smo starši ponosni. Z otroki se pogovarjamo, skupaj preživljamo čas, delimo humor, glasbo, izkušnje. Peljemo jih na izlet, z najstnikom gremo na koncert, morda celo na potovanje. Doma ni strahu, ampak trdna povezanost. A včasih pride tih dvom. Je to morda že preveč? Je tak odnos, ki močno spominja na prijateljstvo sploh OK?
Odgovor je zelo odvisen od tega, kaj pojmujemo pod prijateljstvo. Če to za nas pomeni bližino, zaupanje, skupne aktivnosti in odprt pogovor, potem tak odnos ni problem. To je zdrava povezanost in je občutek, ki otroku daje varnost, saj ve, da ga starš sliši, razume in da je odnos nekaj, kar se živi, ne samo upravlja.
Malce bolj zapleteno pa postane, ko na prijateljstvo pogledamo z vidika vlog, še posebej v smislu enakovrednosti.
PREBERITE TUDI:
Bližina ni isto kot enakovrednost
Prijateljstvo med odraslimi temelji na enakovrednosti. Oba nosita odgovornost za svoja čustva in imata primerljivo moč odločanja. Če jima ne ustreza, lahko odnos prekineta. Nihče ni razvojno odvisen od drugega.
Starševstvo pa je drugačen odnos. Otrok je razvojno v procesu. Njegov živčni sistem dozoreva, njegova identiteta se gradi, njegova sposobnost regulacije je še v nastajanju. Zato starš nosi več odgovornosti. To ne pomeni več vrednosti, ampak res več odgovornosti.
Dokler gre le za opisovanje skupne interakcije, je »prijateljski« odnos povsem v redu. Težava pa nastane, ko bližina neopazno zdrsne v zamenjavo vlog, ki postanejo preveč enakopravne. Ob tem pogosto otrok začne nositi del čustvene teže odraslega.
Kje se razlika pokaže v praksi
Teorija je preprosta, a življenje je bolj zapleteno. Razlika med zdravo bližino in enakopravnostjo vlog se pokaže v majhnih, vsakdanjih trenutkih.
Ko otrok izbruhne
Otrok v jezi reče: »Sovražim te.«
Če starš zdrsne v enakopravnost, reagira užaljeno: »Kako mi lahko to rečeš? Zelo si me prizadel.« Sledi umik, tišina ali hladen odnos, dokler se otrok ne opraviči. Otrok hitro začuti, da mora popraviti starša, da mora odnos spet spraviti v ravnovesje.
Zdrav odziv je drugačen. Starš lahko reče: »Vidim, da si zelo jezen. Jeza je v redu. Tak način govorjenja pa ni.« Meja ostane, odnos ostane. Starš prenese otrokovo čustvo, ne da bi ga vračal nazaj kot breme.
Ko imamo za sabo težek dan
Vsakemu se zgodi. Utrujenost, stres, razdražljivost. Otrok vpraša: »Si jezna name?«
Če ostanemo nejasni, vzdihujemo, smo napeti in brez razlage, otrok pogosto začne hoditi po prstih. Boji se, da bomo drugače še bolj napeti in jezni.
Pri tem je treba poudariti, da zrela drža ne pomeni, da čustva skrivamo in jih skušamo pred otrokom zatreti. To, da jih pokažemo otroku pravzaprav pomaga bolje razumeti, da so čustva OK in da nimamo vedno dobrega dneva. Pomembno pa je, kako ta čustva pojasnimo: »Danes sem utrujena in razdražena. Ni povezano s tabo. Le malo miru potrebujem.« Otrok vidi resničnost, a hkrati ve, da ni odgovoren za našo stabilnost.
Ko najstnik želi nekaj, s čimer se ne strinjamo
Tu se enakopravnost pokaže kot strah pred izgubo bližine. Popustimo, ker nočemo konflikta. Rečemo: »Nočem, da si jezen name.« Naša odločitev postane odvisna od otrokovega razpoloženja.
Kaj je asimetrija?
Asimetrija v odnosu pomeni, da odnos ni enakovreden v odgovornosti in moči. Ne pomeni, da je nekdo več vreden. Pomeni, da nekdo nosi večjo razvojno in čustveno odgovornost.
Zdrava asimetrija pomeni, da zmoremo prenesti tudi napetost: »Razumem, zakaj si to želiš. A moja odločitev je ne. Lahko si jezen. To zdržim.« Otrok lahko doživi razočaranje, a to še ne pomeni, da se bo ob tem porušil odnos.
Ključno vprašanje
Otroci lahko vidijo naša čustva. To ni problem. Problem nastane, če začnejo čutiti, da morajo za ta čustva skrbeti.
Zdrava bližina pomeni, da se lahko smejimo, potujemo, zaupamo, smo močno povezani. A v ozadju mora ostati jasna razlika: odrasli drži okvir. Odrasli prenese konflikt. Odrasli ne potrebuje otrokove potrditve, da je v redu.
Otrok sme biti jezen. Lahko je tudi razočaran in lahko se ne strinja. Sme tudi videti starša utrujenega. Ne sme pa dobiti občutka, da se mora prilagajati, če želi ohraniti našo ljubezen, ali nositi našo čustveno težo.
Zakaj je ta razlika tako pomembna
Otrok, ki čuti, da mora skrbeti za odraslega, pogosto prezgodaj odraste. Postane prilagojen, občutljiv na razpoloženje v hiši, previden v izražanju svojih potreb. Navzven je lahko zelo “zrel”. Znotraj pa nosi napetost.
Otrok, ki čuti, da odrasli drži odnos, si lahko dovoli biti otrok. Lahko se uči, preizkuša, tudi greši – brez strahu, da bo s tem ogrozil svojo varnost. In prav to je jedro zdravega starševstva. Ne popolnost, ampak nosilnost.
Starši smo torej lahko zelo prijateljski. Lahko smo blizu, sproščeni, zaupni. Lahko skupaj doživljamo svet. To je v resnici velik privilegij.
A pri tem mora ostati jasna meja. Otrok ne sme postati tisti, ki skrbi, da bomo mi v redu. Ko odrasli držimo svojo čustveno odgovornost in hkrati ohranjamo toplino, dobi otrok najboljše iz obeh svetov – bližino in varnost. In prav ta kombinacija je tista, ki ustvarja odnos, ki zdrži.
Glasujte za Slovenko leta 2025
Sedem izjemnih žensk. Ena odločitev.
Izberite kandidatko, za katero verjamete, da je s svojim pogumom in delom najbolj zaznamovala preteklo leto.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
