Ali sem morda jaz narcis? Kako prepoznati narcistične poteze pri sebi
Vprašanje »ali sem jaz narcis« si postavi več ljudi, kot si mislimo. Kako prepoznati narcistične poteze pri sebi in kaj nam to pove.
V zadnjih letih se je beseda narcis preselila iz strokovnih razprav v vsakdanji jezik. Uporabljamo jo hitro, tako v odnosih kot tudi na družbenih omrežjih, v pogovorih o partnerjih, starših, šefih. Včasih tudi o sebi. »Kaj pa če sem jaz problem? Kaj če sem jaz narcis?«
To vprašanje ni tako redko, kot se zdi. In prav zato zahteva natančen, predvsem pa umirjen odgovor.
PREBERITE TUDI:
Narcistična motnja ni isto kot narcistične poteze
Najprej pomembno pojasnilo, ki ohranja strokovno kredibilnost: narcistična osebnostna motnja je klinično opredeljena in je relativno redka. Zanjo obstajajo jasni diagnostični kriteriji, ki jih postavlja usposobljen strokovnjak. Kredibilnega odgovora nam zato ne morejo ponuditi poenostavljeni spletni testi, še manj pa bežen občutek po posameznem konfliktu.
Hkrati pa to ne pomeni, da so narcistične poteze nekaj izmišljenega ali zanemarljivega. Nekateri ljudje imajo izrazite lastnosti, ki sodijo v narcistični spekter, ne da bi izpolnjevali pogoje za diagnozo. Tako kot lahko nekdo doživlja tesnobo, ne da bi imel anksiozno motnjo, lahko nekdo deluje zelo egocentrično, obrambno ali nadzorno, ne da bi bil klinični narcis.
In prav te poteze imajo lahko na odnose zelo konkreten, pogosto boleč vpliv. Preverimo, kaj je značilno za take ljudi.
Občutek večvrednosti in pravica brez odgovornosti
Ena pogostejših značilnosti ljudi z narcističnimi potezami je občutek superiornosti. Ne gre le za samozavest, temveč za notranje prepričanje, da so njihovi pogledi, odločitve ali potrebe pomembnejši od drugih. Kritike praktično nikoli ne slišijo in razumejo kot povratno informacijo, temveč vedno kot napad. Namesto premisleka zato pogosto sledi razvrednotenje sogovornika s pomočjo posmehovanja, jeze ali diskreditacije.
S tem je tesno povezan tudi občutek upravičenosti. Pričakovanje spoštovanja, opravičil, posebne obravnave, tudi v primerih, ko si tega ne zaslužijo. Če gre kaj narobe, nikoli ne prevzamejo krivde, ampak jo vedno preusmerijo na druge. Na sistem, sodelavce, partnerja, otroke ...
Potreba po pozornosti in nadzoru
Ljudje z izrazitimi narcističnimi potezami tudi težko prenašajo, da niso v središču dogajanja. Dogodki, ki bi morali pripadati drugim, kot so rojstni dnevi, poroke, uspehi, v njih lahko sprožijo nelagodje, tekmovalnost, ljubosumje ali celo sabotažo. Če pozornosti ne morejo dobiti z odobravanjem, pride na vrsto drama.
Za tem se pogosto skriva močna potreba po nadzoru, saj le z nadzorom lahko ohranjajo njihovo krhko notranje ravnotežje. Manipulacija, izkrivljanje resničnosti, prelaganje krivde in čustveno nihanje niso naključni, ampak so način, kako zaščitijo svojo samopodobo.
Ne priznajo mej drugih
Še ena pomembna značilnost je slab občutek za meje. Mej drugih pogosto ljudje z narcističnimi težnjami ne razumejo kot nekaj legitimnega. Ko nekdo reče »tega ne želim«, »tukaj mi ni v redu« ali »to je moja odločitev«, to ni slišano kot informacija, temveč kot osebna zavrnitev.
Zato takrat, ko jim drugi skušajo postaviti meje, pogosto reagirajo zelo burno. Lahko pride do razvrednotenja, jeze, molka ali čustvenega umika. Včasih se prejšnji dogovori preprosto izbrišejo, kot da pogovor nikoli ni obstajal. Meja ni sprejeta kot del zdravega odnosa, temveč kot napad ali izdaja.
Ne gre le za to, da meje prestopajo, ampak je težava predvsem to, da mej sploh ne zaznajo. Druge doživljajo kot podaljšek lastne identitete, zato uspeh drugega lahko sproži potrebo po prisvajanju zaslug, neuspeh pa občutek sramu ali jeze. Enostavno zato, ker ločevanje med »jaz« in »ti« ni stabilno.
Brez pravega prevzemanja odgovornosti
Iskreno opravičilo zahteva sposobnost priznanja lastnega vpliva na druge. To pa je pri izrazitem narcističnem delovanju izjemno težko. Napake ogrozijo idealno sliko o sebi, zato se odgovornost skoraj vedno preusmeri drugam. Opravičila, če se pojavijo, so pogosto pogojna ali prazna.
S tem je povezana tudi zmanjšana zmožnost empatije. Ne gre nujno za popolno odsotnost čustev, temveč za nezmožnost, da bi se resnično vživeli v perspektivo drugega. Drugi naj bi čutili podobno, razmišljali podobno – in če ne, so problematični.
Črno-belo doživljanje ljudi
Značilno je tudi razmišljanje v skrajnostih. Ljudi bodisi idealizirajo bodisi povsem razvrednotijo. Že če jih nekdo le malce skritizira, ga v trenutku preimenujejo iz »izjemnega« v »neznosnega«. Ta razcep otežuje stabilne odnose in ustvarja stalne napetosti.
Ključno vprašanje: kako je s tem pri meni?
Tukaj pridemo do bistva. Večina tistih, ki se iskreno sprašujejo, ali so morda narcisi, to vprašanje postavlja prav zato, ker jih skrbi, kako vplivajo na druge.
Če vas ob misli, da bi bili narcistični, stisne pri srcu zaradi ljudi okoli vas. Če vas skrbi, ko nekoga prizadenete. Če se znate opravičiti in vam pozornost ni prijetna, temveč kdaj celo obremenjujoča, je verjetnost, da sodite med ljudi z izrazitimi narcističnimi potezami, majhna.
Bolj smiselno pa je biti pozoren, če v sebi prepoznate, da težko priznate napako, pogosto vidite druge kot manj sposobne, odnose doživljate predvsem skozi lastni vpliv ali težko razumete čustvene odzive drugih, še posebej takrat, ko vam bližnji to skušajo povedati, pa jih doživite kot pretirane, nehvaležne ali krivične.
Zaključna misel
Vprašanje »Ali sem jaz narcis?« samo po sebi še ni znak težave. Pogosto je znak samorefleksije. Narcistična motnja ni nekaj, kar bi človek zlahka priznal ali se zaradi tega vznemirjal. Skrb za druge, dvom vase in želja po razumevanju lastnih vzorcev niso značilnosti narcizma, kvečjemu so znak psihološke zrelosti.
Če pa se v določenih opisih vseeno prepoznate, je to lahko povabilo k raziskovanju, ne obsodbi. Strokovna obravnava ne služi etiketiranju, temveč razumevanju in spremembi. In to je pri osebni rasti vedno bolj pomembno kot nalepka, ki si jo pripnemo.
