Shutterstock

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

O raku sečnega mehurja se govori zelo tiho. Bolezen pogosto spremljata molk in stigma, deloma zaradi simptomov, deloma zaradi posledic zdravljenja, o katerih ljudje neradi spregovorijo.

Prav zato sta na nedavni novinarski konferenci o tej bolezni najmočneje odmevala glasova dveh, ki sta bolezen premagala in danes živita polno življenje. Kako jima je uspelo?

"Ljudje, ne bojte se – vse se da urediti. Veliko je v glavi."

Branko Tome, član invalidskega društva oseb s stomo ILCO Ljubljana, je raka sečnega mehurja prebolel in dobil urostomo. Nanjo se je, kot pravi, hitro navadil in se naučil oskrbe. Predvsem pa je ostal aktiven: ukvarja se s športom in rekreacijo, plava, igra petanko, sodeluje v suvanju krogle, metu diska in bowlingu.

"Živim polno življenje, veliko potujem in uživam. Nikoli ne bi videl toliko sveta, če ne bi zbolel," pripoveduje. Njegov moto je preprost: "Ljudje, ne bojte se – vse se da urediti. Veliko je v glavi." Dodaja, da sta strah in stigma med bolniki sprva močno prisotna, a sčasoma izgineta. "Ko enkrat to sprejmeš, ni več težav. Bolezen je del življenja, z njo je treba živeti in ga čim bolj polno nadaljevati."

Miran Juršič

S stomo se da normalno živeti

Prav povezovanje z drugimi, ki so šli skozi enako izkušnjo, pogosto odloča, kako hitro človek znova aktivno zaživi. Društvo ILCO Ljubljana, ki letos tudi praznuje 30 let delovanja in združuje približno 900 oseb s stomo, skupaj s svojci okoli 1.600 članov.

"Novi operirani potrebujejo predvsem pogovor in zgled, da se s stomo da normalno živeti," poudarja predsednik društva Zoran Terglav. "Pomembno je, da se čim prej vključijo v skupnost, saj je stigma v Sloveniji še vedno prisotna. Tisti, ki pridejo k nam, se lažje soočijo z boleznijo in hitreje okrevajo."

Miran Juršič

Informiranost zmanjša strah

Svojo zgodbo je delila tudi Majda Popović iz Domžal, ki se je z diagnozo soočila pred 14 leti, ko je imela 59 let. Tudi njej so odstranili mehur. 

"Najpomembnejše je, da bolniki poslušajo zdravnike in poiščejo tudi dodatno podporo, če jo potrebujejo. Informiranost zmanjša strah in olajša pot skozi bolezen," pravi. Življenje se, kot opisuje, sprva spremeni in za nekaj časa upočasni, a se postopoma vrne v normalo. "Bolezen te spremeni – spremeniš vrednote, začneš bolj ceniti sebe in življenje."

Oba sporočata isto: po odstranitvi mehurja se življenje ne konča, ampak se nadaljuje – pogosto bolj zavestno in polno kot prej.