Če smo jezni, je prav, da se skregamo?
Prepir se pogosto zdi edini izhod, ko se nabere jeza. Pa je to res najbolj učinkovit način? Kaj se takrat dogaja s pogovorom, razumevanjem in odnosi.
Jeza je čustvo, ki ima precej slab ugled. Pogosto jo povezujemo z izgubo nadzora, z besedami, ki jih kasneje obžalujemo, in z odnosi, ki se po prepiru še bolj zapletejo. Zato se marsikdo vpraša, ali je takrat, ko smo na nekoga jezni, prav, da se skregamo, ali bi bilo bolj zrelo, da čustva zadržimo?
Največja omejitev tega vprašanja je, da ponuja samo dve skrajnosti. Ali izbruhnemo ali pa stisnemo zobe. A največ škode v odnosih ne nastane zaradi jeze same. Povzroči jo to, da skušamo komunicirati takrat, ko naše notranje stanje ni najbolj optimalno. Izziv je torej, kdaj in kako jezo izrazimo.
Zakaj v jezi ne znamo komunicirati jasno
Ko smo jezni, ne delujemo iz istega, racionalnega dela možganov, kot takrat, ko smo mirni. To je osnovno nevroznanstveno dejstvo.
PREBERITE TUDI:
Jeza namreč aktivira tiste dele možganov, ki so namenjeni preživetju. To je stanje pripravljenosti na boj. Telo se mobilizira, pozornost se zoži, energija gre v obrambo ali napad. V tem stanju ne dostopamo do tistih možganskih funkcij, ki omogočajo sočutje, širši pogled, tehtanje besed in razumevanje drugega. Ne zato, ker bi bili slabi ljudje, ampak zato, ker ta del našega sistema takrat preprosto ni na voljo.
Zato nihče ne komunicira dobro, ko je zelo jezen. Ne mi in ne sogovornik. Takrat ne iščemo razumevanja, ampak razbremenitev napetosti. Ne govorimo zato, da bi bili slišani, ampak zato, da bi pritisk v nas popustil. In prav zato se v takih pogovorih hitro pojavijo očitki, posploševanja in stare zamere, ki s konkretnim trenutkom nimajo več veliko skupnega.
Prepir, ki se zgodi v tem stanju, redko vodi v jasnost. Pogosteje pusti občutek, da je bilo rečeno preveč ali pa ravno tisto napačno.
Jeza kot signal, ne kot dovoljenje
Jeza sama po sebi ni negativno čustvo. Je pomemben signal, da je nekaj premaknilo našo mejo tolerance. Da se nismo počutili slišane, spoštovane ali varne. V tem smislu je zdrava in smiselna.
Problem nastane, ko jezo razumemo kot dovoljenje za takojšnje delovanje. Kot da bi že samo dejstvo, da smo jezni, pomenilo, da je pravi trenutek za pogovor. A signal še ni navodilo za akcijo. Tako kot bolečina v telesu nam tudi jeza pove, da je nekaj narobe, nima pa odgovora, kako to tudi rešiti.
Osebna rast se tukaj začne z zmožnostjo ločevanja. Ločevanja med tem, da nekaj čutimo, in tem, kdaj je smiselno to izraziti.
Zakaj se kreganje pogosto zdi edina možnost
V stanju jeze imamo občutek, da če ne reagiramo takoj, bomo spet ostali poteptani. Da bomo ponovno pogoltnili nekaj, kar se je v nas nabiralo že predolgo. Zato se kreganje zdi kot edini način, da se postavimo zase.
A če pogledamo iskreno, večina ljudi po prepiru ne reče: »Zdaj se počutim razumljenega.« Pogosteje ostane občutek praznine, krivde ali še večje oddaljenosti. Jeza je šla ven, bistvo pa ni bilo naslovljeno.
To ne pomeni, da se ne bi smeli nikoli skregati. Pomeni pa, da kreganje ni isto kot razčiščevanje. In da eno pogosto zamenjujemo za drugo.
Razlika med glasnostjo in jasnostjo
Kreganje je pogosto glasno. Jasnost pa je natančna.
Ko smo zelo jezni, se sporočilo razširi, govorimo o vsem hkrati. O preteklosti, o ponavljajočih se vzorcih, o tem, kakšen je drugi »vedno« ... To nam sicer daje občutek moči, a sogovornika skoraj neizogibno potisne v obrambo ali umik.
Jasnost pa zahteva nekaj, česar v vrhuncu jeze pogosto ne zmoremo. To je notranji mir, ki nam omogoči, da ločimo bistveno od nebistvenega. Da razumsko prepoznamo, kaj točno nas je prizadelo in kaj si v resnici želimo drugače.
Zato zrel odziv na jezo ni tišina za vsako ceno, ampak je pogosto najbolj produktivno, da si vzamemo časovni zamik. Gre za to, da pogovor prestavimo v trenutek, ko se bomo že osvobodili taktirke jeze in bomo lahko govorili iz dela sebe, ki je sposoben tudi poslušati.
Ko jeza ni vezana le na en odnos
Do zdaj govorimo predvsem o situacijah, kjer se jeza ponavlja v enem konkretnem odnosu. A obstaja tudi druga možnost, ki jo je vredno omeniti. Nekateri ljudje se res pogosto skregajo z različnimi ljudmi, tudi zaradi malenkosti.
V takih primerih ni nujno, da je problem v vsakem odnosu posebej. Lahko gre za način regulacije čustev, kjer je jeza postala privzet odziv na frustracijo, stres ali notranjo negotovost. Pri takih ljudeh konflikt pogosto ni vezan na vsebino, ampak na notranje stanje. Majhen sprožilec zaneti velik odziv, ker je napetost v sistemu že visoka.
To ne pomeni, da so ti ljudje »ustvarjalci drame« ali da nimajo pravice do jeze. Pomeni pa, da je jeza pri njih prevzela vlogo orodja za razbremenitev in da zato pogosto udari mimo cilja. Namesto da bi rešila konkretno situacijo, ustvarja vedno nove konflikte, ki potrjujejo občutek, da jih nihče ne razume.
Če je taka oseba pripravljena prepoznati svojo prepirljivost, njena pot osebne rasti ni, da se mora naučiti biti bolj prijazna. Kar ji pomaga preseči nekonstruktivno delovanje v odnosih je predvsem to, da se nauči prepoznati, kdaj se jeza sproži avtomatično in kdaj je res povezana s tem, kar se dogaja v odnosu.
Torej, je prav, da se skregamo?
Če smo iskreni, se bomo v življenju zagotovo tudi kdaj skregali. To samo po sebi še ne pomeni neuspeha. Vprašanje pa je, ali to počnemo zato, ker je to edini način, ki ga poznamo, ali zato, ker v tistem trenutku res nimamo druge možnosti.
Jeza je pomembna informacija. A pogovor, ki lahko kaj spremeni, se običajno zgodi takrat, ko nismo več v njenem vrhuncu. Ko nas podzavestni zaščitni sistem izpusti iz prijema in spet lahko dostopamo do razmišljanja, empatije ter širše slike.
Naša osebna zrelost in osebna rast se tako ne meri po tem, kako redko smo jezni. Biti jezen je normalno. Glavno merilo pa je, ali znamo z jezo ravnati tako, da ne rušimo odnosov in hkrati ne rušimo sebe.
E-novice · Novice
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
