Brez presenečenj: v katero skupino držav nas pelje politika SDS in NSi?
Izraelsko veleposlaništvo v Ljubljani je močan signal, a še ne strategija. Vlada bo morala volivcem pokazati konkretne koristi zasuka k Donaldu Trumpu in Izraelu.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Menjava oblasti prinaša zasuk v slovenski zunanji politiki. Novi zunanji minister Tone Kajzer je ob prevzemu poslov v vladi Janeza Janše hitro dal vedeti, da Ljubljana odnose z Združenimi državami Amerike in Izraelom po novem uvršča med svoje glavne prioritete.
Medtem ko je vlada Roberta Goloba z zunanjo ministrico Tanjo Fajon bližnje-vzhodno strategijo gradila na priznanju palestinske države, zaščiti civilistov in mednarodnem pravu, nova ekipa ubira povsem drugačno pot. Težišče politike pomika proti »varnostnemu realizmu«, krepitvi zavezništev, sodelovanju z Washingtonom in normalizaciji odnosov z Jeruzalemom.
Temu je sledil telefonski pogovor med Kajzerjem in izraelskim zunanjim ministrom Gideonom Sa'arjem. Kmalu zatem je Izrael napovedal, da bo v Ljubljani odprl svoje prvo veleposlaništvo.
S tem korakom se ne spreminjajo le slovensko-izraelski odnosi. Evropi pošiljamo signal, da nova vlada Slovenijo usmerja v krog tistih držav, ki med sedanjo krizo izraziteje poudarjajo zavezništvo z ZDA in Izraelom.
Evropa ni enoten blok
Evropa ostaja razdeljena glede vojne med ZDA, Izraelom in Iranom. Večina evropskih držav, zlasti članice EU in Nata, ima skupen temelj: preprečitev iranskega jedrskega programa, umirjanje razmer, spoštovanje mednarodnega prava in zaščito civilnega prebivalstva.
Toda ko beseda nanese na ameriško-izraelske vojaške akcije, države zavzamejo precej različna stališča.
V grobem jih lahko razdelimo v štiri skupine.
Prvo tvori manjša skupina držav, ki v tej krizi izraziteje poudarjajo sodelovanje z ZDA in Izraelom. Gre za države, ki bodisi tradicionalno iščejo varnostno oporo v Washingtonu bodisi gojijo izrazito naklonjeno držo do Izraela.
V to smer se po menjavi oblasti pomika tudi Slovenija, ob njej pa se v evropskem prostoru najpogosteje omenja Češka. Podobne poudarke je mogoče najti tudi pri delu zahodnobalkanskih držav, zlasti tam, kjer ameriška varnostna vloga ostaja pomemben del zunanjepolitičnega razmišljanja.
Druga, najobsežnejša skupina držav trdno ostaja v zahodnem zavezništvu, a hkrati vleče jasno mejo pri vojaški eskalaciji. Te države opozarjajo na iransko jedrsko grožnjo, obsojajo iranske napade in zagovarjajo varnost zaveznikov, vendar se izogibajo brezpogojnemu sopodpisu pod ameriško-izraelske vojaške akcije.
To jedro predstavljajo ključne evropske članice Nata in osrednje države EU, med njimi Nemčija, Francija, Združeno kraljestvo, Poljska, baltske države, Nizozemska, Belgija, Portugalska, Romunija in Švedska.
Tretjo skupino sestavljajo države, ki ameriško-izraelske vojaške logike ne podpirajo, vendar iz različnih razlogov. Švica in Avstrija izhajata iz tradicije oziroma ustavne politike nevtralnosti, zato poudarjata umirjanje razmer, diplomacijo in mednarodno pravo, ne pa vojaške podpore eni od strani.
Španija in Norveška se umeščata med evropske države, ki ostreje opozarjajo na humanitarne posledice vojne in nevarnost nadaljnje eskalacije, pri čemer njihove kritike ni mogoče enačiti s podporo Teheranu. Tem poudarkom je bila bližje tudi prejšnja slovenska zunanja politika, zlasti zaradi priznanja Palestine, zaščite civilistov in sklicevanja na mednarodno pravo.
Četrto skupino predstavljata Rusija in Belorusija, ki ameriško-izraelske poteze uporabljata za širšo kritiko Zahoda in se v tej krizi politično postavljata bližje iranski razlagi dogajanja.
Zakaj premik ni presenečenje
Največja vladna stranka SDS se že vrsto let umešča v krog tiste evropske desnice, ki Donalda Trumpa ne vidi le kot ameriškega predsednika, temveč predvsem kot simbol širšega konservativnega in suverenističnega obrata.
Janez Janša je Trumpovo vrnitev v Belo hišo označil za začetek odločilnega boja za rešitev zahodne civilizacije. SDS s tem potrjuje, da republikanski, protrumpovski Ameriki namenja neprimerno več naklonjenosti kot večina preostalega slovenskega političnega prostora.
To pa pri Slovenski demokratski stranki ni nič novega. Evropski poslanec SDS Branko Grims ter poslanca Žan Mahnič in Andrej Poglajen so se januarja 2025 osebno udeležili Trumpove inavguracije, v javnosti pa so močno odmevale tudi njihove kape z napisom »Make America Great Again«.
Trumpu sta (ne)posredno naklonjeni obe največji koalicijski stranki
Tudi pri NSi je v zadnjem času opaziti prevzemanje ostrejšega konservativnega besednjaka, čeprav stranka ostaja drugačen politični projekt kot SDS. Predsednik stranke Jernej Vrtovec je 22. maja 2026, med razpravo o podpori Janezu Janši za predsednika vlade, v državnem zboru posegel tudi po misli pokojnega Charlieja Kirka, soustanovitelja organizacije Turning Point USA in enega najprepoznavnejših obrazov protrumpovskega gibanja med mladimi v Združenih državah Amerike.
Vrtovec je Kirkovo misel o pogumnem branjenju prepričanj prevedel v domače politično sporočilo o zvestobi vrednotam. Prav izbira avtorja je pri tem pomenljiva. Kirk v ZDA ni nastopal kot nevtralen konservativni mislec, temveč kot eden ključnih organizatorjev politične mobilizacije mladih za republikanski in Trumpov tabor.
Ko se takšen besednjak znajde v govoru predsednika slovenske krščanskodemokratske stranke, ga je težko razumeti kot naključje. Dogajanje kaže, da se tudi na slovenski desni sredini uveljavlja ostrejši konservativni besednjak, ki ni več vezan samo na evropsko krščanskodemokratsko tradicijo, ampak vse pogosteje črpa tudi iz ameriškega konservativnega okolja.
Čeprav SDS in NSi nista ista politična zgodba, ju nova vladna večina v odnosu do Washingtona, Izraela in širšega konservativnega sveta postavlja v precej ostrejši prostor, kot ga običajno zajame oznaka »desna sredina«. Ob tradicionalnih konservativnih poudarkih je vse bolj opazen tudi populizem, podoben tistemu, s katerim je Trump preoblikoval ameriško desnico.
Kajzer med realizmom in simboliko
Vloga Toneta Kajzerja je pri tem drugačna od vloge strankarskih politikov. Politično smer postavlja vlada, Kajzer pa jo mora kot karierni diplomat prevesti v jezik, ki bo razumljiv v Bruslju, Washingtonu, Jeruzalemu in širše.
Njegove izkušnje iz ZDA so tu prednost. Dobro pozna transatlantski prostor, razume pomen zavezništev, zunanjo politiko pa vidi predvsem skozi državni interes, gospodarsko diplomacijo in uporabne diplomatske kanale.
Odprtje izraelskega veleposlaništva je zato močan signal, ni pa še zunanjepolitična strategija. Slovenija je Palestino že priznala kot neodvisno in suvereno državo, zato nova vlada tega dejstva ne more preprosto izbrisati z drugačnim političnim tonom. Lahko pa spremeni njegovo praktično težo.
To se bo pokazalo pri glasovanjih v OZN, stališčih znotraj EU, obsegu humanitarne pomoči, odzivih na ravnanje izraelske vlade in pogostosti stikov z izraelskimi predstavniki. Prav tam bo mogoče presoditi, ali gre zgolj za diplomatski popravek smeri ali za globlji zunanjepolitični zasuk.
Priložnosti in tveganja
Zunanjepolitični zasuk Sloveniji odpira vrata do oprijemljivih strateških in gospodarskih koristi. Za Slovenijo bi se lahko konkretne koristi pokazale predvsem pri kibernetski varnosti, obrambni industriji, umetni inteligenci, medicinski tehnologiji, start-up povezavah in varnostnem sodelovanju. Izraelsko veleposlaništvo v Ljubljani lahko pri tem prinese neposrednejši politični in gospodarski stik, a le, če bo vlada pokazala, da približevanje Izraelu in ZDA ni zgolj ideološki signal, temveč del širše strategije, ki prinaša merljive diplomatske, gospodarske in varnostne učinke.
V času vojne v Ukrajini in nestabilnosti na Bližnjem vzhodu trdna transatlantska vez majhni državi nudi pomembno prednost. Toda takšna politika prinaša tudi visoka tveganja. Slovenija deluje znotraj Evropske unije, kjer prevladuje precej bolj zadržana drža. Večina evropskih prestolnic sicer vztraja v zahodnem zavezništvu, a hkrati zavrača brezpogojno podporo ameriški in izraelski vojaški logiki.
Če bo Ljubljana delovala preveč samostojno, tvega izgubo vpliva v evropski diplomaciji. Hkrati se lahko dolgoročno odtuji od ključnih držav Evropske unije, s katerimi deli najtesnejše gospodarske in politične vezi.
Sosednje države ta tveganja samo še povečujejo, saj ubirajo bistveno bolj previdne poti. Italija do vojne z Iranom nastopa izrazito kritično, Avstrija se dosledno sklicuje na nevtralnost, Hrvaška pa vztraja v varni proevropski liniji.
Tudi Madžarska po nedavni politični spremembi ne predstavlja več samoumevnega protrumpovskega zaveznika. V takšnem okolju bi nova usmeritev Ljubljane močno izstopala, Slovenija pa bi težje gradila širša regionalna zavezništva.
Bližnjevzhodna kriza v slovenskem javnem prostoru povzroča precejšnjo polarizacijo. Del javnosti približevanje Izraelu ocenjuje kot utemeljen popravek prejšnjega zunanjepolitičnega kurza. Drugi del pa v tem vidi tvegan odmik od humanitarne drže in spoštovanja mednarodnega prava, ki ju je država gradila ob priznanju Palestine.
Vlada bo zato morala javnosti podrobneje pojasniti konkretne koristi zasuka. Zgolj simbolno pošiljanje ideoloških signalov najverjetneje ne bo zadostovalo za ublažitev morebitne ostre notranjepolitične polarizacije.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
