##IMAGE-2220178##

V Lamutovem likovnem salonu v Kostanjevici na Krki bodo danes ob 18. uri odprli slikarsko razstavo ''Razpiranja'' avtorja Črtomirja Freliha.

Avtorja in njegovo delo bo predstavila Judita Krivec Dragan, ki je ob tem zapisala:

Slikarstvo kot eno temeljnih področij likovne umetnosti so prvič resno ogrozila avantgardna gibanja v začetku 20. stoletja, ki so v iskanju takrat nemirni družbi primernega zrcala morala posegati tudi onkraj zamrznjene podobe vsaj navidezno drugačnega sveta, kot ga je razodevala stvarnost. Še bolj usoden se je zdel pojav abstraktnega ekspresionizma, ki se je v šestdesetih letih širil iz Združenih držav Amerike in zaradi popolne redukcije predmetnega sveta - danes sicer poznamo prave vzroke zanj -  napovedoval konec slike. V sedemdesetih letih se je pojavil video, fotografija že dobrih sto let prej, v začetku enaindvajsetega stoletja, ki ga v kulturi že vsi označujemo kot izrazito vizualnega, pa sta računalnik in splet odprla vrata v prostore neskončnih podob, v prisvajanju demokratičnih do te mere, da se meje med ustvarjalnostjo in umetnostjo brišejo tudi že v resnih strokovnih razpravah. A vsemu navkljub ugotavljamo, da ostaja raziskovanje podobe znotraj klasičnega medija še vedno ljubo številnim, tudi najmlajšim umetnikom, in, paradoksalno, videz z risbo in barvo upodobljenega sveta ti iščejo celo s pomočjo najnovejše tehnologije v animiranih filmih. Morda se človek le ni zmogel tako hitro spreminjati, kot so se industrija, politika, znanost, ter je prav v umetnosti kot najbolj tankočutnem zrcalu družbe lahko ohranil svojo prvinsko naravo, odnos do temeljnih bivanjskih dilem, ki sodobnemu posamezniku predstavljajo skoraj enake izzive kot stoletja ali celo tisočletja nazaj. Ne le filozofska vprašanja: kdo smo, od kod prihajamo in kam gremo, temveč povsem vsakdanje teme še vedno vznemirjajo umetnika, ki se s svojimi mislimi in občutki najraje osami v svojem ateljeju, v tišini in odmaknjenosti, ki mu, ne glede na bolj ali manj bučne nastope v javnosti, edini zmoreta resnično očistiti pogled.

Preberite še ...

Novice · Oglas

Iščete novo banko? Izberite modro.

Ta daljši uvod k Frelihovim najnovejšim delom na papirju ni namenjen le osvetlitvi nekih stvarnih okvirov, znotraj katerih moramo dojemati avtorjevo inovativno raziskovanje, na vsebinski ravni sicer dokaj strogo zamejene podobe. Zgodba o sliki v zadnjih stotih letih se mi namreč razodeva še posebej slikovito prav  skozi razvoj osebnega slikarskega opusa Črtomirja Freliha. Nenehna iskanja in večni dvomi, ki jih občasno umirijo le kratkotrajna zadovoljstva z doseženim, so zagotovo stalnica v njegovem obsežnem in raznovrstnem ustvarjalnem početju; lahko bi celo rekli, da je ta njegov navidez tako racionalno razumljen svet v svojem bistvu izmuzljiv prav toliko kot paradigme sodobne umetnosti, v kateri ima klasična slika prav posebno mesto. Preprosto obstaja. V vsej aktualnosti, kritičnosti, lepoti, tudi absurdnosti in bizarnosti, vendar nikoli več v kontekstu, kakršen je bil zanjo obvezujoč skoraj skozi vso zgodovino umetnosti.  Čeprav Frelih zavestno poudarja zavezanost  tradicionalni, kdaj celo hote konzervativni sliki, risbi ali grafiki, vsaj na nezavednem kontinuirano ruši vsa, tem pojmom imanentna razmerja, ter uveljavlja neke vrste hibridno umetnino, kakršna se je sicer že obče uveljavila na področju novomedijskih umetnosti.  Ne gre več le za to, da je ustvarjalec, ki je tudi pedagog in teoretik, ali obratno; da je slikar in (ali) grafik, ki včasih o kakšnem artefaktu razmišlja tudi v prostoru, ob tem pa umetnost proučuje  kot učitelj in znanstvenik ter o njej piše referate,  neprestano, včasih že do obsedenosti skicira in riše; Črtomir Frelih je vse skupaj in prav zato je izrazit predstavnik sodobne umetnosti,  v kateri se bolj kot kdajkoli brezsramno soočata vsakdanja stvarnost, ki je po F. Nietzscheju kruta do neznosnosti, ter slutnja tiste druge razsežnosti bivanja, ki kot nujen pandan omogoča prvo in premore vse tisto, kar daje življenju moč za preživetje, njene duhovne, emocionalne in čutne, v nebrzdani  domišljiji  porojene presežke.

Srečanje. V Frelihovem svetu se išče, srečuje, dotika mnogo stvari: elementi krajine, predmeti, figure človeka in živali, ljubezen in smrt, pronicljive misli in globoki občutki, ostra, filigransko natančna risba in širokopotezna, vehementna barvna oblika, do askeze premišljen odtis in liričen akvarel, akril in vosek, .... in predvsem podoba sveta v svoji fizični stvarnosti in njena umišljena, barvna in čutna pojavnost. Morda predvsem zaradi barvne skale, kjer prevladujejo hladni zimski toni, ki jih le sem in tja - čeprav zadnje čase bolj pogosto -  presvetlijo žarki oddaljenega sonca, Frelihove slike doživljamo kot privide skozi koprene megle, oblakov, svetlob in senc, nikoli dovolj prosojnih, da bi zmogli prepoznati motiv, pa vendar premalo zakritih, da ne bi vznemirjali naše domišljije. V zadnjem ciklusu poleg sijajne tonske obravnave prostora, v katerega so umeščeni za Freliha značilni liki, na formalni ravni predstavljeni v celotnem razponu od krokijevskih zaznamb do, vsaj v detajlih plastično modeliranih teles, izstopa motiv para. Zanimivo je, da v vseh letih v  teh delih nismo nikoli posebej razmišljali o erosu, čeprav je bil verjetno od nekdaj prisoten, pa najsi le kot plaha svetla senca smrti. Ob zadnjih podobah, v katerih sta se kakor po stoletjih iskanja srečala oba samotna lika, prej večinoma v znak ležeči moški ter sedeča, včasih na ikonografski tip Matere božje spominjajoča ženska, pa umetnik, sicer še vedno s filozofsko distanco izpostavlja vprašanje erotike, odnosa moškega in ženske ter njune skupne pozicije v odtujenem svetu, na katerega posameznik skoraj nima nobenega vpliva. V prostoru tretjega tisočletja sta se torej (spet) znašla moški in ženska, premalo sofisticirana, da bi se zmogla vanj samoumevno umestiti, a tudi že predolgo iztrgana iz narave, da bi mu lahko predstavljala smiselni antipod. Ali pač? Se bosta nemara že v naslednjem trenutku dotaknila in sklenila večni krog, upodobljena dovolj jasno, da bosta (na novo) izstopila iz ozadja ali se še bolj potopila  v mrakobno atmosfero svetlob in senc. In čakala še dolgo, da se dotakneta.