Miran Juršič MPA

Pred kratkim ste končali raziskavo o duševnem zdravju otrok. Kaj ste odkrili? Kakšne so razmere v Sloveniji?

Naši podatki kažejo, da je med 16- do 24-letnimi mladimi, ki so bili vključeni v raziskavo, veliko stisk. Na podlagi uveljavljenih merskih lestvic je 21 odstotkov udeležencev poročalo o hudih ali zelo hudih simptomih depresije, 29 odstotkov o anksioznosti in 19 odstotkov o stresu, medtem ko je 10 odstotkov udeležencev izrazilo, da se vedno počutijo osamljene. Skrb vzbujajoči so podatki o samomorilnosti: 14 odstotkov anketiranih je v zadnjem letu razmišljalo o samomoru, devet odstotkov jih je poročalo o samopoškodovanju, pogosto večkratnem.

Tveganje za motnje hranjenja dosega 26 odstotkov anketiranih. Hkrati pa so povprečne vrednosti kazalnikov psihološkega uspevanja, subjektivnega blagostanja in osebnega optimizma srednje visoke. To pomeni, da imajo številni mladi kljub stiskam tudi pomembne notranje vire moči. Naše ugotovitve hkrati kažejo, da so stiske mladih tesno povezane z nekaterimi dejavniki tveganja – predvsem obremenjujoče izkušnje iz otroštva (npr. nasilje, zanemarjanje, izgube), kronično pomanjkanje spanja (45 odstotkov jih spi premalo glede na priporočene norme za starost), finančne in stanovanjske skrbi. Po drugi strani pa pozitivne izkušnje iz otroštva (npr. občutek varnosti, opore in sprejetosti v družini in okolju) pomembno ščitijo pred negativnimi izidi.

So duševne stiske mladih odsev osebnih težav ali jih lahko razumemo tudi kot izraz širših družbenih razmer?

Pomembno je razumeti, da duševnih stisk ne moremo obravnavati samo kot individualne težave, temveč kot odziv na širše družbene okoliščine – od storilnostne naravnanosti šolskega sistema, omejenega dostopa do strokovne pomoči do stanovanjske negotovosti in globalnih kriz. Zato mora biti ukvarjanje z duševnim zdravjem mladih povezano tudi s sistemskimi spremembami, ki bi jim zagotovile več varnosti, predvidljivosti in čustvene opore v njihovih okoljih. Ob tem je treba poudariti, da šolski sistem ni nevtralen: z najnovejšimi poudarki na podjetnosti, nenehnem prilagajanju in »kompetencah za trg« se zdi, da bolj sledi logiki kapitala kot pa celostnemu razvoju otrok in mladih. Tako ne gre samo za pritisk ocen in dosežkov, temveč za širši okvir, ki mlade uči predvsem prilagodljivosti in poslušnosti – kar lahko njihove stiske še poglablja.

Miran Juršič MPA

Povejte nam, ali je duševnih stisk in motenj danes več kot v preteklosti?

Danes vidimo vse več duševnih stisk in motenj, a razlogi so večplastni. Nekateri govorijo celo o »sistemskem sindromu« – družba vse več vedenj in doživljanj uvršča med motnje. Marsikaj od tega bi lahko razumeli kot družbene in razvojne izzive, ne kot patologijo. Mladi so pod čedalje večjimi pritiski – od šolskih dosežkov in tekmovalnosti do negotovosti glede zaposlitve, stanovanj in prihodnosti na splošno. Na to se nalagajo globalne krize, kot je bila pandemija in kot so podnebne spremembe, vojne in ekonomska nestabilnost, kar ustvarja stalno ozračje negotovosti in tesnobe. Poleg tega je duševno zdravje danes tema, o kateri se veliko več govori – kar je pomemben premik, saj zmanjšuje stigmo in mladim omogoča, da stisko prej prepoznajo in si upajo poiskati pomoč. A tukaj se skriva tudi past. V zadnjih letih opažamo močan vpliv t. i. terapevtskega govora (angl. therapy talk) – psihološki jezik in samodiagnoze so postali del vsakdanjega pogovora med mladimi, ki začenjajo svojo identiteto oblikovati okoli teh oznak. To lahko vodi do pretirane patologizacije normalnih razvojnih izzivov ali nihanj v razpoloženju.

Kako na omenjene razmere v družbi, o katerih govoriva, vplivajo globalne krize?

Naša raziskava je pokazala, da so globalne krize pomemben vir skrbi in stresa za mlade. Udeležence raziskave najbolj skrbijo gospodarske krize, podnebne spremembe in vojne, kar kaže, da so njihove skrbi usmerjene tako v eksistencialne pogoje preživetja kot v dolgoročne grožnje prihodnosti planeta. Posebno pomenljiva je razlika med osebnim in družbenim doživljanjem prihodnosti: skoraj 40 odstotkov mladih je optimističnih za svojo lastno prihodnosti, medtem ko optimizem v zvezi s prihodnostjo Slovenije (12 odstotkov) in sveta (8 odstotkov) ostaja izredno nizek. Mladi torej še vedno verjamejo v svoje individualne sposobnosti in strategije preživetja, a hkrati izražajo močno nezaupanje v skupno prihodnost in v družbene strukture, ki bi jim morale zagotavljati varnost in stabilnost. To kaže na občutek, da so v krizah prepuščeni sami sebi, brez jasnih varovalnih okvirjev ali skupne vizije, ki bi jih povezovala. Rezultat sta družbeni pesimizem in odtujenost, ki se lahko kažeta v občutkih nemoči in apatije, a pri delu mladih tudi v večji družbeni zavzetosti in želji po spremembah. Prav ta dvojnost – med umikom in angažiranostjo – je eden glavnik pokazateljev, kako globoko globalne krize oblikujejo njihovo psihološko doživljanje in vedenje.

Miran Juršič MPA

Kaj pa nasilje, ga je med mladimi tudi več kot nekoč?

Odgovor na to vprašanje je kompleksen. Raziskave ne potrjujejo enoznačnega porasta nasilja, je pa res, da ga danes drugače zaznavamo in o njem več govorimo. Včasih se je marsikaj spregledalo ali štelo za »normalno«. Danes obstaja večja občutljivost za nasilje in manj tolerance do njega – kar je po mojem mnenju pozitiven premik. Številke v naši raziskavi vzbujajo skrb: kar 63 odstotkov udeležencev je poročalo, da so bili v zadnjem letu deležni fizičnega ali čustvenega nadlegovanja vrstnikov – vsaj dva- do petkrat. To kaže, da so izkušnje z vrstniškim nasiljem zelo razširjene, tudi če niso vedno prepoznane kot takšne. Pri tem ne moremo prezreti vpliva sodobnih dejavnikov – digitalne komunikacije, socialnih omrežij, polarizacije v družbi –, ki lahko nasilne oblike vedenja pospešujejo ali jih še dodatno širijo v virtualna okolja, kjer so meje pogosto manj jasne in odzivi odraslih počasnejši.

Pomembno pa je poudariti, da tudi šolska logika sankcioniranja in discipliniranja ni družbeno nevtralna. Ukrepi pogosto najmočneje prizadenejo otroke iz socialno šibkejših okolij, medtem ko resnejše probleme, kot so seksizem, diskriminacija ali ponavljajoče se nasilje, šola včasih obravnava preveč površno.

Lahko predlagate, kako naj se starši in učitelji odzovejo na nasilje in konflikte?

Predvsem se morajo odzvati mirno, odločno in hkrati empatično. Nasilja ne smemo ignorirati ali opravičevati niti reševati le s kaznovanjem. Kazen sama po sebi redko prinese trajno spremembo – največkrat vzbudi le strah ali upor. Učinkovit pristop temelji na dialogu, prevzemanju odgovornosti in popravi škode.

Pomembno je, da otrok začuti, kaj je s svojim dejanjem povzročil drugemu – to imenujemo empatični distres. Otroku ali mladostniku lahko tudi pomagamo razumeti posledice njegovih dejanj in ga spodbudimo, da nekaj popravi – bodisi s pogovorom, opravičilom ali konkretnim dejanjem. Tak pristop krepi občutek odgovornosti in povezanosti, ne pa samo strahu pred kaznijo.

Miran Juršič MPA

Je takšen pristop učinkovit?

Pri blažjih oblikah nasilja (npr. enkratni izbruhi, žaljivke, prepiri) tak pristop pogosto zadostuje. Pri hujših in ponavljajočih se oblikah nasilja pa je nujno dodati jasne meje in zaščitne ukrepe: zaščito žrtve, takojšnjo prekinitev nasilja, včasih tudi vključitev institucij, kot so šola, socialne službe ali policija. Primarna naloga odraslih je vedno zagotoviti varnost in zaščititi tistega, ki je v stiski, hkrati pa storilcu pomagati razumeti in spremeniti njegovo vedenje.

Kritiki permisivne vzgoje pravijo, da tovrstna vzgoja ustvarja »male pošasti«, ki nato terorizirajo druge, vključno s starši in učitelji, kar naj bi se kazalo pri današnjih otrocih in mladih. Se strinjate?

Ne bi rekla, da je težava le permisivna vzgoja. Največ težav nastane, kadar otroci nimajo jasnih meja, hkrati pa tudi ne topline in čustvene varnosti. Če je vzgoja preveč toga, »s trdo roko«, se otrok nauči ubogati iz strahu, a ne razvije zaupanja v odnos in notranje motivacije – torej lastnega razumevanja, zakaj je nekaj prav, in želje, da to upošteva. Če pa je vzgoja povsem brez meja, otrok nima občutka strukture in varnosti – pogosto postane negotov ali pa preizkuša meje na način, ki ga okolica doživlja kot »neobvladljivega«. Najbolj zdravo je ravnotežje, ki ga psihologi imenujemo avtoritativni slog vzgoje: starši postavljajo jasna pravila in pričakovanja, a hkrati gradijo topel, spoštljiv odnos, v katerem se otrok počuti videnega in slišanega. Otroci potrebujejo oboje – ljubezen in meje. Prav ta kombinacija jim daje občutek varnosti in jim pomaga, da razvijejo odgovornost, samostojnost in spoštovanje drugih.

Kaj vse vpliva na to, da se otrok odzove agresivno?

Agresija ima vedno vzrok. Pogosto so v ozadju nepredelane travmatične izkušnje – nasilje, zanemarjanje, zloraba. A hkrati nanjo vplivajo tudi vrstniki, mediji, družbene norme, občutek izključenosti, stres v šoli, k njej prispeva tudi premalo spanja ali nezdrava prehrana. Agresija je v resnici klic na pomoč in pogosto poskus, da bi izrazili nekaj, česar drugače ne zmorejo. Če jo razumemo le kot »problem vedenja«, jo zgrešimo. Če pa se vprašamo, kaj otrok s tem sporoča, lahko poiščemo bolj ustrezne rešitve.

Miran Juršič MPA

Generacije šoloobveznih otrok se močno spreminjajo, učitelje lahko slišimo tarnati, da otrokom zdaj »nihče več nič ne more«, ko se vedejo neprimerno. Kakšne so alternativne reakcije, na katere morda ne pomislijo, pa se jih lahko poslužijo?

Ena najpomembnejših alternativ je empatija – to, da se učitelj poskuša postaviti v otrokovo kožo in razume, kaj je v ozadju vedenja. To ne pomeni, da vedenje opravičuje, ampak da ustvarja prostor za sodelovanje in spremembo. Enako pomembna pa je struktura – jasna in dosledna pravila, ki veljajo za vse, ter skupno dogovorjena pravila razreda. Pomaga tudi vključevanje staršev in včasih širše skupnosti. Čeprav imajo učitelji pogosto občutek, da so nemočni ali brez vpliva, lahko v resnici že način komunikacije in odnos, ki ga gradijo z učenci, bistveno vplivata na dinamiko v razredu.

Kaj bi po vašem mnenju služilo kot preventiva pred nasiljem in izolacijo?

Ključna je krepitev odnosov in občutka pripadnosti. Otroci, ki se počutijo varne in vključene, se redkeje zatekajo k nasilju ali umiku. Zato je pomembno graditi odnose v razredu, pa tudi v skupnosti, kjer vsak otrok dobi prostor. Preventivno delujejo skupine za vrstniško podporo, mentorski programi, športne in kulturne dejavnosti ipd., saj ponujajo občutek povezanosti in sodelovanja. Hkrati pa je nujno tudi zgodnje prepoznavanje stiske. Pogosto odrasli opazijo težave šele, ko otrok že močno trpi ali se zateče v tvegana vedenja. V resnici se stiska pokaže že prej – v umikanju, razdražljivosti, padcu šolskega uspeha, motenem spancu. Ko to prepoznamo, moramo pristopiti nežno in neobsojajoče: »Vidim, da ti je težko, tukaj sem zate.« Že občutek, da ima ob sebi varno osebo, lahko prepreči hujše zaplete in izolacijo. Hkrati pa je preventiva odvisna tudi od same šole kot institucije. Če bo šola ostala predvsem prostor tekmovalnosti in usposabljanja za trg, bo težko ustvarjala občutek skupnosti in solidarnosti. Potrebujemo premik k bolj demokratičnim odnosom, kjer so vsi učenci, ne glede na družinsko ozadje, enakovredno vključeni in videni.

Nekateri nasprotniki zakona o psihoterapiji (ki še ni sprejet) so bili proti točki, da naj bi bili psihoterapevti vključeni tudi v šolske zavode. Kaj vi menite – bi psihoterapevta/psihoterapevtko potrebovali v šolah?

Predlog, da bi bili psihoterapevti vključeni tudi v šole, je ob pripravi zakona o psihoterapiji pred kratkim dvignil veliko prahu. Številni ravnatelji in člani pedagoške stroke so poudarili, da psihoterapija – ne kot metoda zdravljenja in ne kot preventiva – ne sodi v šolsko okolje. Sama pa bi poudarila predvsem potrebo po tem, da imajo otroci in mladostniki dostopen prvi stik s strokovno pomočjo takrat, ko jo potrebujejo. Res je, da šolski psihologi že opravljajo pomembno svetovalno delo, a so pogosto preobremenjeni, na enega svetovalnega delavca v večji šoli pride tudi več sto otrok. Njihova vloga je zato nujno omejena na podporo in osnovno svetovanje, ne pa na dolgotrajno terapevtsko delo.

Danes namreč mladi najpogosteje naletijo na dolge čakalne vrste ali pa na samoplačniško terapijo, kar ustvarja neenakost – pomoč pogosteje dobijo tisti, ki imajo več sredstev. Čeprav psihoterapija kot taka res ne sodi neposredno v šolsko okolje, pa obstajajo dobri modeli sodelovanja, ki šolo povežejo z javnimi službami duševnega zdravja. V nekaterih skandinavskih državah so razvili mobilne time strokovnjakov, ki šole podprejo ob hujših stiskah, drugje imajo lokalne centre za duševno zdravje mladih, kamor šole lahko napotijo otroke brez zapletenih postopkov.

Kaj pa preproste navade in rutine – katere krepijo duševno zdravje otrok in mladostnikov ter jih je priporočljivo uvesti v svoj vsakdan?

Osnovne stvari, ki jih danes pogosto spregledamo, so: dovolj spanja, redna telesna dejavnost, zdrava prehrana, manj zaslonov in več časa na prostem. V našem vzorcu skoraj polovica mladih spi manj, kot priporočajo smernice za njihovo starost.

Zelo pomembni so tudi kakovostni odnosi – čas, ki ga družina preživi skupaj, pogovori, občutek varnosti. Mladi, ki imajo v svojem življenju odraslo osebo, ki jim je v oporo, so veliko bolj odporni proti stiskam.

Ob tem pa se kažejo tudi tveganja sodobnega načina življenja, naj omenim le pogosti praksi: igričarstvo in uživanje energijskih pijač. Pretirano igranje videoiger je lahko vir sprostitve in druženja, a postane tvegano, kadar izpodriva spanje, gibanje in odnose v živo – povezan je z več osamljenosti in motnjami spanja. Energijske pijače, ki vsebujejo visoke odmerke kofeina in sladkorja, pa so povezane z večjo impulzivnostjo, slabšo koncentracijo in tveganimi vedenji.

Intervju je bil objavljen v reviji Obrazi 10/25. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.