Jaka Koren

Lahko vam naštejem kar nekaj lepših. Kakšen pomladni mesec, ko se narava prebudi in z njo tudi človek. Ali pa kakšen poletni, ko je čas dopustov, ali ne? Kakorkoli, december je v moji preteklosti in v preteklem času seveda obstajal, ni pa se ponašal s pridevnikom veseli. Ampak vse se sčasoma spreminja in zdaj je pač tako. Če ga jaz ne vidim in doživljam tako, pa sploh ni pomembno.

Prav tako je vseeno tudi Janeku, ali je december ali pa junij, njegovo veselje je povezano s kakšnim dogodkom, ki jih je v tem mesecu res kar nekaj. Seveda manj kot v večjih mestih in tudi na vseh naju ne bo.

Odnosi

Navaden dan nenavadne mame: spomin na žrtve prometnih nesreč

Najin veseli december se je začel s koncertom narodno-zabavnega ansambla iz Štajerske v Kinogledališču v Tolminu. Kot se spodobi za obisk kulturne prireditve, sem Janeku prigovarjala, da se morava urediti, preden odideva od doma. Ker sem vedela, da bova prišla domov bolj pozno, je bilo na sporedu tudi tuširanje. A Janek ima v svojem urniku vklesano, da se po tuširanju obleče v pižamo.

In nekako mu ni šlo v račun, da se mora spet obleči v hlače in pulover. Razkurjen kot mali puran je sedel pol ure v spodnjicah na kavču s sklonjeno glavo in verjetno prelagal ter zlagal zmešnjavo, ki sem jo naredila v njegovem svetu. A tudi mali puran se enkrat pomiri in Janeku je počasi izginjala jeza z obraza in grdi pogledi postrani so se spet naravnali in poravnali. Pri sebi sem sklenila, da bo naslednjič tuš počakal do najinega prihoda domov, pa četudi bo to ob treh zjutraj!

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 51, 23. december 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana