Izgubljena generacija? Zakaj je med mladimi moškimi toliko tihe stiske
Vedno več mladih moških se danes počuti izgubljene, brez smeri in notranje motivacije. Zakaj prihaja do te krize in kako se ji je mogoče zavestno upreti?
Vse več mladih moških ima občutek, da nekaj v njihovem življenju ne steče, kot bi moralo. Da stojijo na mestu, medtem ko se svet vrti naprej. Da imajo na voljo neskončno možnosti, a hkrati nobene prave smeri. Ta občutek ni vedno glasen. Pogosto se skriva za utrujenostjo, apatijo, pretiranim igranjem igric, umikom v ekran ali ciničnim humorjem. Navzven je vse v redu, znotraj pa tiho vprašanje: Kaj sploh počnem s svojim življenjem?
Danes je možnosti neprimerno več kot nekoč, a ravno to mnoge mlade moške paralizira. Ko ni jasnega merila, kaj pomeni »uspeti«, je zelo lahko obstati. Tako mnogi ne občutijo več, da bi bili zares potrebni. Ne družbi, ne odnosom, včasih niti sami sebi. Brez občutka, da nekam prispevaš, pa je zelo težko graditi notranjo motivacijo. In ko obstaneš predolgo, se pojavi sram. Ta pa hitro preide v umik.
Če ste mlajši moški in se v tem prepoznate, je pomembno, da slišite prvo in najpomembnejše sporočilo: niste edini. In to, kar doživljate, ni znak, da je z vami nekaj narobe. Je signal časa, v katerem živimo. A čeprav gre morda za krizo generacije, to ne pomeni, da ste nanjo obsojeni. Pravzaprav je le od vas odvisno, ali boste v njej obstali, ali pa boste iz nje naredili prelomnico.
Zakaj je do tega sploh prišlo?
Kriza mladih moških nima enega vzroka. Ima več slojev, ki se seštevajo. Najbolj zahrbtno pri tem je, da vsak sloj zase še nekako zdržite. Ko pa se seštejejo, postane vsega preveč in če niste pozorni, se lahko povsem zaustavite.
PREBERITE TUDI:
Manj skupnosti, več osamljenosti
Človek je zgrajen za stik. Pri tem ne gre za nešteto »povezav«, ampak za odnose, kjer si viden, slišan in pomemben. Toda sodobni svet nas je v zadnjem desetletju sicer na videz povezal, a v praksi je marsikoga izoliral.
Uradna opozorila javnega zdravja že govorijo o epidemiji osamljenosti in socialne izolacije, ki je še posebej izrazita pri mlajših odraslih. To je precej zastrašujoče, saj je socialna povezanost nadvse pomemben zaščitni dejavnik za zdravje, vztrajnost in psihološko stabilnost.
Ko mlad moški izgubi občutek pripadnosti, ko nima svoje ekipe, skupine, prijateljstev, ritualov, občutka “mi”, ostane sam s svojim notranjim hrupom. In takrat svoje življenje začne reševati z nadomestki. Navadno so to ekrani, alkohol, druge vrste stimulacije, lahko tudi pobegi. Ne zato, ker bi bil šibek, ampak zato, ker možgani vedno iščejo regulacijo.
Sprememba vlog brez novih zemljevidov
V zadnjih desetletjih so ženske dosegle več možnosti, več varnosti, več enakosti. To je civilizacijski napredek. Tak napredek seveda ni problem sam po sebi. Težava je, da se ob tem pogosto ni ustvarilo dovolj jasnih, zdravih, sodobnih modelov moškosti, ki bi mladim moškim povedali: takole izgleda moški, ki je zrel, stabilen, spoštljiv in hkrati notranje močan.
Ko stari stereotipi odpadajo, novi pa niso dovolj vidni, nastane vakuum. V njem se mladi moški pogosto začnejo počutiti, kot da nimajo »legitimnega« načina, kako biti moški, ne da bi izpadli bodisi preveč mehki bodisi preveč strogi in hladni. V takem prostoru je zelo lahko obupati nad identiteto in se raje umakniti iz igre.
Šola in delo: občutek, da zaostajate
Velik del identitete pri moških je zgodovinsko in psihološko povezan z občutkom kompetentnosti: znam, zmorem, prispevam. Težava je, da številni sistemi danes kompetentnost merijo ozko in ne priznajo različnih oblik moške inteligence, ritma zorenja in načina učenja.
Hkrati podatki kažejo, da med mladimi v številnih državah, tudi v Sloveniji, več žensk kot moških dosega terciarno izobrazbo. V nekaterih okoljih je razlika celo zelo velika. Ko se mlad moški v takem času ne znajde v izobraževalni logiki ali nima občutka, da ga sistem vidi, se pogosto ne bori glasno. Preprosto se odklopi. In odklop se nato hitro interpretira kot lenoba, čeprav je v ozadju pogosto sram in občutek, da »nisem dovolj«.
Stiska, o kateri se moški manj pogovarjajo
Moška socializacija še vedno pogosto uči isto: ne kažeš šibkosti, stisneš zobe, greš naprej. Problem je, da stiska, ki je ne izrazimo, ne izgine, temveč le spremeni obliko.
Ko se moški nauči, da o svoji notranjosti ne govori, ga bo notranjost prej ali slej dohitela. Včasih kot anksioznost, včasih kot depresija brez solz, lahko kot jeza ali kot otopelost, ki jo je najlažje zamenjati za »meni je vseeno«.
Zakaj je to več kot »slabo obdobje«
Če bi šlo samo za razpoloženje, bi bilo manj nevarno. Toda pri mladih moških vidimo tudi težje izide. Globalne ocene govorijo, da samomor ostaja med vodilnimi vzroki smrti pri mladih. Hkrati so stopnje samomora pri moških v številnih državah višje kot pri ženskah, kar se pogosto povezuje tudi s stigmo pomoči in načinom, kako moški izražajo stisko.
To ni zapis, da bi vas prestrašil. To je zapis, s katerim vam želimo sporočiti: kar doživljate, je resno. In ravno zato si zasluži zrelo, konkretno obravnavo in ne moraliziranja.
Kaj je »družbena melanholija« in zakaj vanjo tako hitro zdrsnemo
Družbena melanholija je stanje, v katerem se človek privadi na polovično življenje. Ne na akutno tragedijo, ampak na tiho praznino. Deluješ. Opravljaš. Scroll-aš. Igraš. Preživiš. In vseeno imaš občutek, da nisi zares v svojem življenju.
To je nevarno zato, ker je udobno. Ne boli dovolj, da bi nekaj spremenil, a boli dovolj, da te počasi ugaša.
In tukaj pride točka, kjer se kriza časa sreča z osebno odgovornostjo: nihče ne more živeti namesto vas. Lahko pa se odločite, da ne boste še en moški, ki samo izgine v ozadje.
Kako iz tega ven – brez motivacijskih floskul
Sprememba se redko začne z navdihom. Pogosteje se začne z rahlo neudobno odločitvijo: ne bom več čakal, da se bom počutil pripravljenega.
Najprej: vrnite si občutek smeri z majhnimi dokazili
Moški um ne potrebuje lepih afirmacij. Potrebuje dokaz. Dokaz pa se gradi z majhnimi izvedenimi dejanji, ne z velikimi načrti.
Če se počutite izgubljene, ne rešujete najprej smisla življenja. Rešujete osnovo: ritem spanja, gibanje, minimalno delo na telesu, minimalno urejen prostor. Ne zato, ker bi to »rešilo vse«, ampak zato, ker možganom sporoči: nekaj vodim. To je prvi protistrup proti otopelosti.
Drugo: ustvarite si resnično moško skupnost, ne samo družbo
Velika razlika je med tem, da ste z ljudmi, in tem, da ste z ljudmi, ki vas poznajo. Za mnoge moške to pomeni nekaj zelo konkretnega, kot je redna aktivnost, kjer ste del ekipe ali skupine. Šport, trening, prostovoljstvo, gasilci, društva, glasbena skupina, skupinski tečaj ... Ne zato, ker bi bili vsi tam »vaši ljudje«, ampak zato, ker stik ustvarja teren, na katerem se prijateljstva sploh lahko zgodijo.
Tretje: naučite se nove definicije moškosti
Zrela moškost danes ni v dominanci. Je v odgovornosti. V zmožnosti, da zdržite frustracijo, ne da bi pobegnili. Da znate prositi za pomoč, ne da bi se sesuli. Da držite besedo, tudi ko ni romantike. Da ste nežni, ne da bi izgubili hrbtenico.
Če ste odrasli ob sporočilu, da je ranljivost sramota, je zelo verjetno, da ste se naučili preživeti, ne pa živeti. In to se da odučiti.
Četrto: poiščite podporo prej, ne šele na robu
Pogovor s strokovnjakom ni kapitulacija. Je strategija. In iskreno, če bi mladi moški enako normalno hodili na pogovor kot na fitnes, bi bila slika generacije drugačna.
Če se v vas nabira občutek praznine, če vas preplavlja tesnoba, če izgubljate voljo, če se vam zdi, da vas nič več ne zanima, vedite, da to ni »samo faza«, ki jo morate preživeti v tišini. To je trenutek, ko je pametno odpreti vrata.
Zaključek: čas je težak in prav zato je to lahko vaša prednost
Ja, res je, živimo v času, ki mlade moške pogosto pusti brez zemljevida. Z manj skupnosti, več primerjanja, več izolacije in manj jasnih prehodov v odraslost.
Toda ravno zato imate priložnost, ki je prejšnje generacije niso imele. Moškost lahko zgradite na novi osnovi. Ne na vlogi, ampak na značaju. Ne na dokazovanju, ampak na prisotnosti. Ne na tem, da se nikoli ne zlomite, ampak na tem, da se znate pobrati.
Kriza mladih moških je realna. A ni obsodba. Je klic k zrelosti.
In če ta članek v vas prebuja nekaj neprijetnega, nekaj, kar se upira ali se brani, je to dober znak. To pomeni, da še niste otopeli. To pomeni, da še imate stik. Od tu naprej pa je vprašanje samo, ali boste še naprej čakali, da se življenje zgodi, ali pa boste začeli ustvarjati življenje, v katerem ste zares prisotni.
E-novice · Novice
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
