Ko pomislimo na meso, si najpogosteje predstavljamo govedino. Spremlja nas vse življenje, a roko na srce – tako malo vemo o njej. Veliko ljudi mesarje še vedno sprašuje: »Ali je govedina sveža?« In mesar seveda odgovori: »Sveža, sveža!« Kosi mesa, ki so primerni za peko, zrezke in žar, običajno končajo v juhi, ki jo kuhamo več ur, v golažu ali kot dušeni goveji zrezki ... Ko pripravljamo žar, le redko pomislimo na govedino. Po navadi predvsem pečemo svinjino, perutnino, morda ribe.

Poletje je kulinarični sinonim za mnoge dobrote, med katerimi bi večina zagotovo na prvo mesto postavila jedi z žara. Odkrivati nove sestavine, ki jih lahko spečemo na žaru, se igrati z marinadami, različnimi kosi mesa in tehnikami, je spodbudno in zaželeno, a med najbolj priljubljenimi jedmi z žara so še vedno tiste, ki se spogledujejo z Balkanom. Čevapčiči in pleskavice so železni repertoar piknikov, ko pa si zaželimo česa več, se je po nasvet in na degustacijo najbolje obrniti k mojstrom. Eden teh je Miloš Jovanovič, lastnik in kuhar gostilne Joštov hram, ki v Podnartu nadaljuje 30-letno tradicijo priprave srbskih dobrot z žara.

Že globoko smo vstopili v ta krasni letni čas, ko je na vrtovih in mestnih tržnicah na voljo toliko sočnega svežega sadja in zelenjave, da se nam kar »meša« od vsega dobrega! In vse dobro, kar se skriva v sezonskem sadju in zelenjavi, se odlično zmeša v zmešančku, kot smo – malo za šalo, malo zares – poimenovali napitek smoothie oziroma smuti.

Televizija ustvarja zvezde. Tudi kuharske. Benjamin Launay sebe ne vidi kot zvezdo, čeprav zanj vedo tudi tisti Slovenci, ki niso strastni kulinarični navdušenci. Kuharje navadno kličemo kar po priimkih, a njega vsi poznajo kot Benjamina, tistega francoskega kuharja s simpatičnim (ne)znanjem slovenščine, ki je kuhal na nacionalki. »Zmeraj je dobro biti izpostavljen. In to je bila lepa izkušnja, vendar hkrati zame velik zalogaj, predvsem zaradi jezika,« priznava. Kljub temu je ves najin pogovor zlahka potekal v slovenščini. Tu živi že štirinajst let, prej pa je veliko potoval, saj verjame, da potovanja človeka bogatijo. Z ženo, slovensko Avstralko, je šest let živel v Avstraliji, in ko se je njena družina odločila, da se bodo preselili v Slovenijo, se je strinjal: »Kuharjem ni težko najti dela, francoskim kuharjem pa je še toliko lažje! Seveda moraš pokazati, kaj znaš, vendar s francoskim potnim listom avtomatično prideš v ožji izbor.« Najprej je kuhal v Portorožu, nato je prišel v Ljubljano in kuhal v Vitezu, Smrekarjevem hramu, Le Petit Cafeju ter bil eno leto kulinarični svetovalec Hotela Union. Lani sta ženina sestra in njen mož v stari Ljubljani odprla dizajnerski hotel Vander in kuhinjo prepustila Benjaminu. V njej po svoje ustvarja slovensko kuhinjo po francosko: »Slovensko kulinariko sem spoznaval postopoma in veliko bral o vaši tradiciji. V slovenski meščanski kuhinji vidim veliko podobnosti z avstrijsko in francosko meščansko kuhinjo, saj so bile sestavine in tehnike v 19. stoletju povsod zelo podobne.« Doda, da nima najljubše slovenske jedi, saj je tudi najpreprostejša frtalja lahko vrhunska, kadar je pripravljena s svežimi, sezonskimi in lokalnimi sestavinami. To je njegovo vodilo.

Nenavadno ime, ki je istočasno ime potoka in doline na skrajnem vzhodnem delu Vipavske doline. V vasici Orehovica domuje družina Premrn, ki svoja vina prodaja pod istim imenom. Pasji rep pa je predvsem vinorodna lega, ki je pod tem imenom prvič omenjena v urbarju za Senožeče že leta 1476. Pozneje sta o vinogradih doline pisala tudi Valvazor in Vrtovec.

Sonce, morje in morske kulinarične dobrote so pomemben dejavnik poletnega počitnikovanja, zato so množična romanja turistov na hrvaško obalo seveda neizogibna. A obilo užitkov ponuja tudi z vinogradi posejana valovita pokrajina na severozahodu Hrvaške, tik ob slovenski meji, ki daleč od poletne pripeke očara s svojo naravo, bogato kulturnozgodovinsko dediščino, zdraviliškim turizmom in vse prepoznavnejšo kulinariko. Tiste, ki jim je zelena ljubša od modre, bo zagotovo prepričala.

V: Zakaj je treba zelenjavo po blanširanju potopiti v ledeno mrzlo vodo?

V: Pri nakupu jagod v trgovini se mi večkrat zgodi, da se v plastični košarici med ostalimi jagodami najde tudi kakšna gnila. Sicer jagode v zavojčku vedno na hitro pregledam, toda te gnile so zmeraj v sredini in jih je težko opaziti. Na kaj moram biti pozorna pri nakupu jagod?

V: Kadar želim speči mafine, imam težave s polnjenjem mase v model. Vdolbine vedno polnim z žlico in ker zajemam različne količine testa, mafini niso enako veliki. Kako bi lahko vdolbine lažje napolnila s testom, da bi bili vsi mafini enaki?

V: Kako najpreprosteje očistim rakove repke in jim odstranim tanko črno črevo?

V: Kako naj pripravim kuskus, da ne bo preveč razmočen ali preveč suh?

Argentina je v svetu najbolj znana po treh stvareh: tangu, nogometu in prvovrstni govedini, ki se ji ob obisku te prostrane južnoameriške države zagotovo ne morete izogniti. Če v Argentino ne boste odpotovali v bližnji prihodnosti ali pa bi se na odhod radi kulinarično pripravili, lahko njeno tradicionalno kuhinjo okusite tudi v Sloveniji, v restavraciji Argentino.

Uroš Štefelin je gorenjski kuhar. Pa nikakor ne v okviru gorenjskih stereotipov – je gorenjski kuhar zato, ker je tam rojen, tam živi, tam je končal šolanje, opravljal prakso in prekuhal vso svojo dosedanjo delovno dobo. In tudi zato, ker v svoji kuhinji z lokalnimi sestavinami ustvarja slovensko, predvsem gorenjsko kulinariko s sodobnim pristopom in mediteranskimi elementi, navdih pa črpa tudi iz svojega otroštva.

Pridelati dobro vino ni preprosto. Toliko stvari gre lahko narobe. Tudi sporočilo iz najboljše steklenice vina se lahko na poti do našega kozarca izgubi. Zgrešimo lahko bistvo in večino užitka zaradi napačne temperature pri serviranju, nepravilnega transporta ali hranjenja v neprimernih razmerah.

Čez Gorjance v Belo krajino. V zasanjano, redko naseljeno gričevnato pokrajino, v deželo belih Kranjcev – kot jih je v svoji pesmi imenoval rojak Oton Zupančič. Belih, a ne zaradi brezovih gozdov, ampak zaradi tradicionalne narodne noše iz belega lanenega platna, ki so ga belili na soncu. Kdo ne pozna Zelenega Jurija, soseske zidanice v Draščičih, vinske vigredi, gostoljubja Belokranjcev in njihove belokranjske pogače!

Čeprav je Hrvaška že desetletja priznana turistična destinacija, si država in (predvsem) gostinci prizadevajo razvijati tudi kulinarično-enološki turizem visoke kakovosti. Priznavajo, da so z razvojem kulinarike in enologije morda nekoliko v zaostanku za Slovenijo, vendar pa v zadnjih letih pospešeno posvečajo pozornost razvoju hrvaške vrhunske kulinarike in poudarjajo lokalne proizvode ter sestavine. Pri tem so uspešni, saj trenutni razmah in prihodnji hrvaški enokulinarični potencial priznavajo tako domači kot tuji strokovnjaki.

V: Poletje je že tu in s tem tudi kuhanje v tem najbolj vročem letnem času. Kaj lahko poleg raznovrstnih solat in hitrih testenin poleti še pripravim za svojo družino?

V: Poleti na morju ali doma najpogosteje spečemo na žaru kakšno belo ribo, brancina ali orado. Vendar bi hotela pripraviti tudi modro ribo, saj naj bi bila bolj zdrava kot bela, pa vendar je zelo podcenjena. Kako lahko pripravim na primer sardone ali sardele in kako vem, da so ribe zares sveže?

V: Vsako leto doma posajeno jagodičevje (jagode, maline, ribez ...) bogato obrodi, tako da kljub sprotnemu uživanju in porabi plodov take količine sadja naša družina nikoli ne more porabiti. Iz sadja delam marmelado, bi ga pa želela spraviti tudi v zamrzovalno skrinjo. Kako lahko jagodičevje najbolje zamrznem, da pri odmrznitvi iz njega ne dobim samo kupčka, od katerega se kar cedi?