Janez Dolšak je v ljubljanskem hotelu Union zaposlen vse od začetka svoje kuharske poti. Po šolanju je tu začel kot pripravnik, danes pa ima kot vodja kuhinj Grand Hotela Union že štirinajsto leto na skrbi osrednjo hotelsko kuhinjo, kavarno s slaščičarno, restavraciji Smrekarjev hram in Unionsko Klet ter restavracijo hotela Central. »Dopoldne sem predvsem v pisarni, skrbim za organizacijo, razporejam jedi in sestavljam menije. Nato se preselim v kuhinjo, kjer se delo lahko raztegne vse do večera,« opisuje svoj delavnik. V štiriindvajsetih letih, kolikor jih je preživel v unionskih kuhinjah, je iz prve vrste lahko opazoval, kako je z leti eden najbolj prefinjenih ljubljanskih hotelov rastel in se spreminjal, z njim pa se je razvijala tudi kulinarična ponudba. Ko je hotel v začetku devetdesetih iz turističnih vod prešel v pretežno kongresno-poslovne in so v njem odprli nov kongresni center, je Janez Dolšak odpotoval v London in v uglednih londonskih hotelih Claridges, Conrad in Dorchester nabiral znanje, kako zadovoljiti poslovnega gosta in organizirati banketne storitve na najvišji ravni. »Vseskozi je bilo pestro, tako da mi res nikoli ni bilo treba razmišljati o službi drugje,« se spominja. A če bi lahko zavrtel čas nazaj, bi izpolnil tudi svojo mladostniško željo in se za nekaj časa preizkusil kot kuhar na turistični ladji: »To se mi je zdelo kot velik delovni izziv, na njej bi se lahko veliko naučil in spoznal ogromno različnih kulinarik,« pravi. Različne kulinarike zdaj spoznava tudi na kuharskih tekmovanjih. Je član ocenjevalnih komisij tekmovanj Društva slovenskih kuharjev in slaščičarjev in že osem let vodja nacionalne profesionalne kuharske ekipe, ki je ravno v vročici priprav na kuharsko olimpijado v Erfurtu. Ta bo že v začetku prihodnjega meseca. Trenutno je naša reprezentanca v zlati sredini, svoj tekmovalni meni je v zadnjih štirih letih uspešno preizkusila tudi na vmesnih evropskih in svetovnih tekmovanjih, v Erfurtu pa Janez Dolšak seveda pričakuje najboljše. Srečno!

Ljudje poznamo vino vsaj šest tisoč let in v tem dolgem obdobju je mošt sadeža plemenite plezalke moral nekje povreti v vino, potem pa ga je bilo treba nekje hraniti in prenesti do pivcev. Za to so uporabljali posode iz najrazličnejših materialov. Pa poglejmo, katere so te posode in kako vplivajo na stil in okus vina.

Dobra hrana je kot glasba, ki jo lahko okusiš, je v kulinaričnem animiranem filmu Ratatouille dejal kuharski mojster Gusteau. V Harfi ne igrajo na strune, temveč na dnevno sveža živila, ki jih v harmonične okuse sestavlja usklajen orkester devetih sodelavcev pod taktirko Boštjana Pavlija.

Vse moje otroštvo je bilo prežeto s fižolom. Med preklami smo se otroci radi skrivali, ga doma luščili in jedli v vseh mogočih različicah. Tedaj se nismo spraševali, ali je fižol zdrav, saj na vasi tudi odrasli niso razmišljali o zdravju v loncu in skledi. Danes vemo, da bi moral imeti fižol zaradi svojih zdravilnih lastnosti veliko večjo vlogo v prehrani, kot jo ima.

V: Zakaj solimo vodo, v kateri kuhamo testenine? Ali se tako testenine res skuhajo hitreje?

V: Pravijo, da en dan starega kuhanega krompirja ni dobro jesti. Je to res ali smo si to izmislili, ker v naši deželi pridelamo dovolj krompirja? Ali je škodljiv olupljen ali neolupljen krompir? Po koliko urah postane škodljiv? Sprašujem se namreč, ali je narejena krompirjeva solata v trgovini tudi škodljiva, saj lahko tam stoji po več dni. Najlepša hvala za odgovore.

Vsi ponosni lastniki vrtov, na katerih zrase toliko zelenjave, da je sproti nikakor ne uspejo pojesti, ob koncu poletja in v začetku jeseni svoje kuhinje spremenijo v pravo malo proizvodnjo konzerviranih živil. Letos je bilo zaradi suše pridelka nekoliko manj, a kljub temu dovolj za kakšno polico ali dve, h kateri bomo ponosno pogledovali v hladnih zimskih dneh.

Za Alenko Kodele mnogi trdijo, da je najboljša slaščičarka v Sloveniji. Skromno odgovarja, da je to sicer povsem subjektivna ocena, ki pa jo kljub temu veseli. Še toliko bolj, ker je po poklicu kuharski tehnik in je znanje slaščičarstva pridobila s samoizobraževanjem. Ko je po dveh letih dela v kuhinji svojo resnično strast odkrila v svetu slaščic, je potrebno znanje poiskala na tečajih in z brskanjem po tuji strokovni literaturi. Kmalu je postala vodja slaščičarne v novogoriškem Hotelu Perla, kjer je ostala sedemnajst let. Če je ocena strokovnih kolegov morda subjektivna, pa njeno odličnost povsem objektivno dokazuje vrsta priznanj in nagrad s slaščičarskih tekmovanj. Osem let je bila članica slovenske kuharske reprezentance in se dvakrat udeležila kuharske olimpijade, najbolj pa je ponosna na trak kakovosti, najvišje slovensko priznanje za kuharje in slaščičarje, ki ga lahko osvojijo na kulinaričnem tekmovanju Gostinsko turističnega zbora Slovenije. Prejela ga je leta 1996 in ga kasneje oplemenitila še s srebrno, zlato in diamantno značko. Pravi, da so tekmovanja poseben izziv, ki zahtevajo visoko koncentracijo, natančnost in tehnično dovršenost. In čeprav je udeležba na svetovnih tekmovanjih prekrasno doživetje, je spoznala, da se z leti človek izčrpa, zato pride trenutek, ko se moraš umakniti. Alenka ne tekmuje več, še zmeraj pa pri tekmovanjih sodeluje v ocenjevalni komisiji in z nasveti pomaga mlajši generaciji slaščičarjev. Trenutno je njen največji izziv skrb za opremo slaščičarskega programa eno-gastronomskega centra, ki se bo oktobra odprl v sklopu poslovno-nakupovalnega centra v Novi Gorici. Njene slaščice lahko poskusite v restavraciji Prestreljenik na smučišču Kanin in hotelu Šola v Logu pod Mangartom.

Le v tesno zamašeni steklenici se vino ne pokvari. Vina, narejena iz grozdja z boljših leg in z večjo skrbjo, leta zorijo in pridobivajo na kompleksnosti. Glavna naloga zamaška – ki jih pri tisočletni zgodovini pridelave vina uporabljamo komaj zadnjih štiristo let – je vinu preprečiti stik z zrakom in vsemi potencialnimi škodljivci. Med nami, pivci, in vinom v steklenici so zamaški več vrst ...

Kako se je rodila Rioja? Čeprav imata vinogradništvo in vinarstvo okoli glavnega mesta Logroño ob reki Ebro globoke korenine, povezane s Feničani, nato s prihodom menihov in z razvojem samostanov, pozneje tudi z razvojem meščanstva in trgovine, pa novo rojstvo območja predstavlja pustošenje trtne uši po vinogradih Evrope in prihod velikih vinogradniških imen iz francoskega Bordeauxa, ki leži na severni strani Pirenejev. Prinesli so nova znanja, nove poglede in predvsem veliko povezav z zunanjim svetom.

Plodovi oljke so eni redkih sadežev, ki niso neposredno užitni ob obiranju. Oljke je treba s primerno tehnologijo predelave razgreniti in fermentirati, saj so zelo grenke in trpke. Grenkoba je posledica velike vsebnosti antioksidantov, med katerimi prevladuje olevropein. Na neprijeten okus vplivajo tudi voski, lignini, celuloza in glukozidi. Znanih je veliko postopkov predelave namiznih oljk; v svetu so najbolj razširjeni španski način za predelavo zelenih namiznih oljk, naravni in kalifornijski način za predelavo črnih oljk. Poleg teh je v uporabi še veliko tradicionalnih postopkov, ki so se ohranili z ustnimi izročili, zapisov o njih pa skorajda ni.

V: Med sezono vkuhavanja marmelad se vedno sprašujem, ali uporabiti sredstvo za zgoščevanje marmelade (t. i. želirni sladkor ali kaj podobnega) ali ne. Kakšna je njegova vloga in s čim ga nadomestimo?

V: Žal večkrat jed začinim bolj, kot bi bilo treba. Ali obstaja način, da jedi, ki sem jih preveč solila, poprala ali kisala, kljub temu nekako »rešim«?

V: Zakaj v nekaterih receptih piše, da je treba moko pred uporabo presejati? Kaj se zgodi, če tega ne storimo?

V: Sem velika ljubiteljica nabiranja zelišč. Še posebno imam rada, da zelišča, ko jih posušim, obdržijo svojo barvo, vendar mi to ne uspe vedno. Kako se lahko temu izognem?

Kaj ste pojedli danes za zajtrk? Če je odgovor nič in je vaš izgovor, da niste imeli časa, vam bo tokratna tema kot pisana na kožo. Zbrali smo namreč recepte za zdrav jutranji obrok, ki ga hitro pripravimo pred odhodom od doma ali pa dan prej. V mislih smo imeli tudi tiste, ki zjutraj vase nikakor ne morejo spraviti niti grižljaja, zato so skoraj vsi izbrani recepti primerni, da jih odnesemo s seboj v službo ali šolo in pojemo nekoliko pozneje.

Slaščičarsko delavnico povsem spontano imenuje laboratorij, je upornik, ki stvari zmeraj rad postavi drugače, in hkrati perfekcionist, ki želi do potankosti spoznati vsako uporabljeno živilo. Pravi, da je čokoholik in da je kovačeva kobila velikokrat bosa. Slovensko slaščičarsko ledino je oral s porcijskimi torticami, ob slaščici nikoli ne bi ponudil sladkega vina in prepričan je, da večina gostincev gosta za sladico ne zna pravilno motivirati. Po Ljubljani se vozi z »longboardom«, in ker je poleg slaščic njegova strast glasba, po intervjuju odhiti na Dunaj na koncert Rolling Stonesov. Čez tri dni s kuharjem Markom Pavčnikom pripravi kulinarični večer, v katerem v desetih hodih kraljujejo slaščice. Vmes prek svojega podjetja Sladkozvočje svetuje restavracijam, izobražuje in vodi kuharske tečaje. Vse to je Gorazd Potočnik, po poklicu sicer kuhar, ki je nekaj let res preživel v kuhinjah, nato pa se odločil in se posvetil izključno slaščicam. Pridružil se je podjetju Rustika, ko je bilo to še v svojih začetkih, in pri enaindvajsetih postal vodja proizvodnje: »Tam sem spoznal svet sladoleda, slaščic in čokolade. Učil sem se od italijanskih mojstrov čokolade in opazil, kako povezani so med seboj in koliko lahko skupaj naredijo.« Tudi sam si prizadeva, da bi se ustvarjalci slovenske kulinarike čim bolj povezovali in si svetovali. Pred štirimi leti je kot izkušen mojster slaščic vstopil v skupino Kaval Group, ki je kmalu postala prepoznavna po svojih slaščicah, predvsem z otvoritvijo slaščičarne Lolita po vzoru slaščičarn svetovnih metropol s slaščicami v inovativnih kombinacijah. »Ko sem pripravljal izbor slaščic za Lolito, se je začel oblikovati moj slog. Sicer ne morem reči, da je povsem oblikovan, a ga vidim.« Letos, ko je ubral samostojno pot, še toliko bolj. Trenutno mu nove izzive postavlja televizija, saj ga bomo na zaslonih kmalu lahko spremljali v lastni oddaji, jeseni pa oddajo snemal tudi za bosansko televizijo. »Veliko potujem v Sarajevo, kjer vidim poslovno priložnost, ki bo še letos zacvetela,« je skrivnosten. Pri slaščičarstvu je zelo pomembno dobro poznavanje osnov, poudari. »Če imaš znanje in izkušnje, lahko začneš ustvarjati, sestavljati teksture in se igrati. Lahko naredim na primer smetano za kavo, ki ima okus po pečeni jabolčni piti. Izumljanje novih receptov je najboljši del posla!«

Prav na vsako vrsto rib, ki sem jih kdaj jedel, me vežejo prijetni spomini, in ko jo pripravljam, se spominjam dogodkov, družb, okusov in okolij, v katerih sem te ribe jedel. Tudi zato je palamida ena izmed mojih najljubših rib. Ne vem zakaj so prav ribe tiste, ki v meni vzbudijo taka razmišljanja. Morda zaradi genov, ki so, ne vem od kod, prišli v genom Slovencev, da prav vsi hrepenimo po morju, pa čeprav imamo morja malo. No ja, pred nekaj stoletji smo ga imeli veliko, na zahod je segalo tja do Gradeža in ribiči so v drevakih – čupah – lovili ribe in preživljali svoje družine.

Pred časom smo v naši reviji pisali o kuhanju pri nizkih temperaturah. Takrat je bilo to še vedno nekaj novega in neobičajnega, čeprav so to tehnologijo uporabljali v francoskih restavracijah že več kot štirideset let. Ena izmed tehnik kuhanja pri nizkih temperaturah je tudi tehnika sous-vide, ki jo prevajamo kot kuhanje v vakuumu, vendar gre za kuhanje živila v zaprti vrečki, iz katere izsesamo zrak in jo potopimo v vodo z relativno nizko temperaturo.

V: Nisem povsem neuka kuharica, a že nekajkrat se mi je zgodilo, da nikakor nisem mogla dovolj stepsti beljakov, da bi iz njih nastal čvrst sneg. V čem bi lahko bila težava?