Prav tako pogosto praznike tudi povezujemo z značilnimi jedmi. Mnogi pričakujejo, da ima tako rekoč vsak praznik kar celo paleto značilnih jedi. Vendar ni vedno tako in le delno lahko rečemo, da posamezne praznike spremljajo prehranske posebnosti.

Borut kuha s čustvi. Pravi, da je ljubezen do kuhanja podedoval po svojem starem očetu, odločitev, da bo kuhar, pa trdno sprejel že pri dvanajstih letih. »Kuhanje je moja ljubezen in do danes mi ni bilo niti en sam trenutek žal za to odločitev,« pravi. Že kot dijak se je nekoliko razlikoval od sošolcev: »Bil sem dokaj nadležen, vedno sem spraševal, kaj je to, kaj ono; grem lahko tja, vam lahko pomagam … Imel sem srečo, da so me vedno spremljale osebe, ki so v meni videle potencial in so mi marsikaj omogočile.« V srednji šoli je tako odšel na enomesečno izobraževanje v Španijo, pozneje še za eno leto v Francijo, en mesec je preživel v kuhinji pri Jošku Sirku v La Subidi in prakso odkuhal tudi v Španiji v restavraciji Hisop, ki slovi po zelo sodobni katalonski kuhinji. Prav Španci, začetniki molekularne kuhinje, so ga navdušili, zato tudi sam sega po sodobnih tehnikah. »V mojih jedeh se odraža moje trenutno razmišljanje, trenutna čustva. Seveda tudi letni čas, ki mi ponuja sestavine, s katerimi se lahko izražam.« Pri enaindvajsetih letih je postal vodja kuhinje gostišča Miran, nato je šel za osem mesecev v Hišo Franko, danes pa vodi kuhinjo restavracije Prestige v Moravskih Toplicah. Star je sedemindvajset let in meni, da so za kuharja najboljša leta tista do petintridesetega: »Mislim, da moj čas še prihaja, zdaj se še vedno oblikujem v celovito osebnost; lahko vam odkrito priznam, da sem svoj slog iskal vse do lanskega leta, zdaj pa sem ga skoraj našel, vem, kako želim kuhati, približno vem, kdo sem. Tisti pravi čas dozorelosti zame še prihaja … in se ga že zdaj veselim!« Njegova največja želja je, da bi imel lastno restavracijo: »Če bo prišel primeren trenutek, bom odprl majhno restavracijo in verjamem, da bom v njej najbolje izrazil samega sebe.«

Kaj je pravzaprav kakovost vina? Kako lahko neko vino ovrednotimo? Kako izrazimo njegovo kakovost in jo primerjamo s kakovostjo nekega drugega vina, ki je zaradi drugačnega porekla in drugih okoliščin, kjer je nastalo, prav tako dobro, toda na nek drug način? Težko, ker je dojemanje vina tako subjektivno, da skoraj ni dveh pivcev, ki bi ga enako doživela, opisala in ocenila njegovo kakovost. Če pa je ocena dveh ocenjevalcev, izražena s številko, enaka, to še vedno ne pomeni, da se o kakovosti določenega vina strinjata, le njuna vrednostna lestvica je drugačna in jima številka pomeni nekaj drugega. Na ocenjevanjih se tudi zgodi, da več ljudi isto vino popolnoma enako oceni – a iz popolnoma različnih razlogov. Zapleteno? Je, in prav je tako.

Ko je bila Opatija eno izmed najprivlačnejših počitniških krajev nekdanje avstro-ogrske monarhije, so tu svež morski zrak s polnimi pljuči vdihavale mnoge kronane glave, aristokratske dame so se pred toplimi sončnimi žarki skrivale v senci čudovitih vrtov in umetniki so v šumenju valov iskali svoj navdih. Opatija je, kolikor se je le dalo, vse do danes ostala taka, kot je bila: gosposka in romantična.

V: V nekaterih receptih sem opazila uporabo vodne kopeli v pečici. Mislila sem, da se ta kopel uporablja samo pri topljenju čokolade ali pri pripravi navadnega biskvita, ki ga stepamo nad soparo na štedilniku. Ali potrebujem posebno posodo za vodno kopel v pečici?

Pekoča paprika, feferon, čili ali pravilneje čile, je strast. Tisti, ki imamo radi pekoče, se ne moremo odreči užitku pekočih okusov, ki nam ga ponujajo številne vrste pekočih paprik. Pekočina je lahko nežna, lahko pa tudi tako močna, da postane že kar nevarna. Tisti, in teh je v Sloveniji večina, ki papričic ne marajo, tega pekočega kulinaričnega užitka ne morejo razumeti in ga tudi nikoli ne bodo mogli razumeti, saj zaznajo le nepotrebno« pekočino. Seveda so tudi tisti, ki zmorejo užiti najbolj pekoče papričice, njihova odpornost proti pekočini pa je že kar strašljiva.

Vsak ima svojo najljubšo – s testom, tankim kot list ali za prst debelim, z le tremi sestavinami ali s toliko obloge, da se komaj obdrži na pici. Pomembno je dobro, ravno prav mehko in ravno prav hrustljavo testo in kakovostne sestavine. Ostalo je v rokah domišljije.

Pisati o kavi je kot pisati o vinu: nemogoče je napisati vse. Njena zgodovina sega nekaj stoletij v preteklost in njena vloga v družbi se je iz stoletja v stoletje spreminjala; spreminjal se je tudi odnos družbe do kave. Ponekod so jo častili kot darilo bogov, drugje so v njej videli zlo, nekaj časa je bila privilegij bogatih, nazadnje pa se je ponovno vrnila med ljudstvo. Pitje kave je lahko obred ali navada, vzrok za druženje ali njegova posledica … »Eno kavo, prosim!« Je res vse tako preprosto?

Minilo je kar debelih deset let, odkar smo pisali o Batičevih iz Šempasa v Vipavski dolini. V tem času so se iz njihove stare hiše z romantičnim dvoriščem, kjer se je čas ustavil, preselili v novo. Tam v prihodnosti načrtujejo še gradnjo večje vinske kleti, kar jim bo olajšalo delo in življenje. Otroci so v tem času postali mame in očetje, okoli hiše pa je zelo živahno, saj družinski tempo že pošteno narekujejo vnukinje in vnuki.

Res je, nikoli ne bi pisali o evropski in ameriški kuhinji, morda ni prav govoriti niti o azijski kuhinji kot celoti, pa vendar so za nas azijski okusi tako drugačni in njihove začimbe tako nenavadne, da jih pogosto zaradi nenavajenosti potiskamo v skupen koš. Seveda azijska kuhinja ni le azijska, je predvsem malezijska, indonezijska, tajska, vietnamska, kitajska, japonska ... Prav slednji sta Slovencem najbolj znani: kitajskih restavracij ne bi mogli prešteti na prste desetih rok, za japonsko so dovolj prsti ene roke. Ljubitelji preostale eksotične kulinarike so se morali peljati vsaj k sosedom, dokler se ni v Ljubljani odprla restavracija Shambala. Pod njenim imenom je zapisano: Dežela azijskih okusov.

Cvremo lahko tudi v oljčnem olju, kar bo morda marsikoga presenetilo.

Pogosto nekatere trditve glede vrednotenja kakovosti oljčnega olja izvirajo iz neznanja oziroma nepoznavanja oljčnega olja. Tako lahko slišimo, da je olje »bolj ali manj mastno«, »težko« ali »lahko« in predvsem v večini primerov »premočno«. Z vidika vsebnosti maščobe olje ni bolj ali manj mastno, vsa rastlinska olja vsebujejo 9 kcal na gram, torej tudi oljčno olje. Oljčno olje je lahko prebavljivo in ga v primerjavi s semenskim oljem brez vonja in okusa odlikujejo značilne aromatične sestavine, prepoznavne v vonju in okusu. Zato je to bogastvo arom neprimerno okarakterizirati kot »težko« olje, saj prav zato lahko ponudi zelo različne gastronomske učinke.

Slovenija je v zadnjih letih postala priljubljena gastronomska destinacija, na kulinarični zemljevid pa nas je umestil tudi častni naziv Evropske gastronomske regije za leto 2021. K prepoznavnosti restavracij prispeva tudi glasovanje za najboljše restavracije, vsako leto po izboru pa izide knjiga The Slovenia Restaurants, odličen sopotnik na poteh, ki jih želite dodatno kulinarično začiniti.

V čokoladne sanje se ljudje potapljamo že stoletja in v rjavih ploščicah iščemo in najdemo svoje sladko-grenke užitke. Čokoladi bi lahko skoraj rekli kar droga, saj ni malo ljudi, ki brez nje preprosto ne zmorejo. Za zdaj »čokoholizem« sicer še ni znanstveno dokazan, zagotovo pa je med nami veliko »čokofilov«. To potrjuje tudi dejstvo, da kakavove plantaže prodajo več kot dva milijona ton kakavovih zrn na leto. Še vedno najboljša kakavova zrna prihajajo iz Južne Amerike, predvsem Mehike in Gvatemale, največ pa jih pridelajo v Afriki, kjer je po prodanih zrnih vodilna Slonokoščena obala.

Cmoke poznajo po vsem svetu. To niti ni presenetljivo glede na to, da se cmok imenuje skoraj vsaka jed, ki je oblikovana v kroglico. V anglosaških državah so priljubljeni cmoki iz mletega mesa, Švedi obožujejo jetrne cmoke, na Kitajskem jedo ocvrte cmoke bao, judovska kuhinja pozna macesove cmoke, ki se zakuhajo v kokošjo juho, pri nas in naših sosedah, predvsem deželah nekdanje Avstro-Ogrske, pa so najvišje na lestvici priljubljenosti cmoki iz močnatega testa – kruhovi, krompirjevi, skutni in zdrobovi – z najrazličnejšimi dodatki. Že v Sloveniji ima skoraj vsaka regija, celo kraj v regiji, svoj tipičen cmok.

Kot smo že večkrat zapisali, izbira piva ni le izbira med svetlim in temnim. Po pregledu osnovnih stilov vrste ležak v oktobrski številki naše revije se tokrat posvečamo drugi skupini piv – vrstam ale, porter, stout in pšeničnim pivom, ki nastanejo z visoko fermentacijo. Po okusu so ta piva zelo kompleksna in raznovrstna, večina pivcev se bo strinjala, da so, če ne boljša, pa vsaj bolj aromatična in polna kakor piva ležak. A de gustibus non est disputandum – o okusih se ne razpravlja – z zagotovilom pa lahko zapišem, da se vam ob degustaciji teh piv resnično lahko odpre povsem nov svet in veliko zanimivih razprav.

»Želim se še naprej boriti v ringu, le to me zadržuje od prodajaln hamburgerjev. Če se bom prenehal boriti, bom pojedel ves svet,« je dejal George Forman, nekdanji svetovni prvak v boksu. In če si je Muhammad Ali, ko je v Zairu nokavtiral omenjenega gurmana Formana, pokoril boksarski svet, je hamburger prek verig hitre prehrane osvojil kulinaričnega. Ni ga namreč človeka, zlasti navdušenca nad hrano in mesom, ki še ni poizkusil hamburgerja. Po priljubljenosti in razširjenosti pa se s to jedjo lahko kosata le še italijanski specialiteti pica in testenine. Hamburger ali burger krasita preprostost in pestrost okusov. Vsak si ga lahko naredi sam, treba je le začiniti in speči mleto meso, ga položiti v prerezano bombico kruha ter izbrati katero izmed številnih možnih prilog. Poleg klasičnega hamburgerja so izjemno razširjeni in priljubljeni še cheeseburger (s sirom), hamburger s slanino, vegi burger, med najbolj slavne pa zagotovo spadata McDonald's-ov Big Mac in Whopper iz restavracije Burger King.

Rimski lonec je glinen pekač s pokrovom, ki je praviloma pravokotne ali ovalne oblike, njegova posebnost pa je poroznost glinenih stranic, ki vpliva na pripravo jedi. V njem lahko pripravljamo meso, perutnino, ribe, zelenjavo, enolončnice, terine, kruhe in sladice, vse pa se peče oziroma duši zelo zelo počasi pri višjih temperaturah. Bistvo rimskega lonca je, da se v njem sestavine kuhajo sočasno in se povsem prepojijo z okusom. Ker je zaprt s pokrovom, tekočina ne izpareva, zato se jed kuha v lastnem soku, dodatno tekočino pa prispevajo tudi z vodo napojene glinene stranice. Že po njegovem imenu ugotovimo, da so tako kuho izpopolnili stari Rimljani.