Začniva z izkušnjami iz prve roke. Kaj je vas pripeljalo do prehranjevanja, ki izključuje sestavine živalskega izvora?
Veganka sem postala, ker sem se nekega dne v osnovni šoli ob šolskem kosilu zamislila, da ne morem govoriti, da imam rada živali, in jih hkrati imeti razkosane na svojem krožniku. Ko sem povezala, da si pes in pujs enako želita živeti ter da ni prav, da bi jaz imela pravico odvzeti življenje drugemu čutečemu bitju, če to ni nujno za moje preživetje. Sprva sem zaradi pomanjkanja informacij postala vegetarijanka, nekaj let pozneje pa sem ugotovila, da sta mlečna in jajčna industrija enako kruti kot mesna, in sem zato opustila vse izdelke živalskega izvora. Kot veterinarka sem videla tudi vse mogoče situacije na terenu, na kmetijah in v klavnicah. Več kot 12 let živim popolnoma brez živil živalskega izvora in obžalujem, da sem jih kadarkoli sploh uživala, saj to za naše zdravje in dolgoživost nikakor ni potrebno. Vesela sem tudi prednosti, ki jih takšen življenjski slog prinaša z manjšim tveganjem za določene bolezni in manjšim okoljskim odtisom.
Predstavljate vegansko društvo, zato bi utegnilo vprašanje zveneti retorično, pa vendarle: kako zdravo je prehranjevanje izključno z rastlinsko prehrano?
V našem društvu smo v bistvu zelo izraziti nasprotniki pristranskosti, ki je vse prepogosto prisotna pri interpretaciji dosežkov znanosti. Zaradi poplave podatkov in dostopnosti širokega nabora informacij zgolj z nekaj kliki so ljudje le še bolj izgubljeni. Zato močno spodbujamo osnovno znanstveno pismenost vsakega posameznika in se zelo trudimo, da v društvu ne bi predstavljali svojega mnenja, temveč stališča svetovnih organizacij s posameznega področja.
Tako vam lahko na to vprašanje odgovorim le s citiranjem stališča svetovnih prehranskih organizacij, ki so za odgovor najbolj primerne: »Veganska prehrana zmanjšuje možnosti za nastanek številnih kroničnih bolezni, kot so sladkorne bolezni, srčno-žilne bolezni, debelost, rak in druge, ter je primerna za ljudi v vseh življenjskih obdobjih, tudi za dojenčke, otroke, najstnike, nosečnice, doječe matere in športnike.« To s številnimi neodvisnimi znanstvenimi raziskavami dokazujejo ugledne mednarodne prehranske organizacije, kakršne so denimo AND (Academy of Nutrition and Dietetics), DC (Dietitians of Canada), NHMRC (Australian National Health and Medical Research Council), BNF (British Nutrition Foundation), NCM (Nordic Council of Ministers).
Pravite, da je ta hrana primerna tudi za otroke. Celo za dojenčke?! Pri najranljivejših moramo biti še posebej previdni. Pri nas, če se ne motim, večina stroke s tem ne soglaša. Imamo pa v Kopru vrtec z izključno vegansko hrano, ki ga imajo tudi vsejedi radi.
V našem društvu se zelo trudimo z rednim izpopolnjevanjem znanja s področja prehrane in okoljevarstva, saj sta ti področji pomembna skrb vsakega izmed nas, ko se odločamo za veganstvo, zaradi izboljšanja svojega zdravja, ali ker želimo pomagati pri blaženju okoljskih sprememb. Zato vedno sledimo in citiramo svetovne prehranske organizacije, katerih stališča temeljijo na ogromnem številu preverjenih raziskav in so zato najvišje v hierarhiji dokazov. Ta stališča pravijo, da je veganska prehrana primerna tudi za otroke in dojenčke, kar se izkaže seveda tudi v praksi. Dojenčki se sicer prehranjujejo z materinim mlekom, če je le mogoče. Obstajajo pa tudi veganski izdelki za dohranjevanje dojenčkov, saj je to področje razvito tudi zaradi pogostih alergij na mleko pri otrocih. V Sloveniji na tem področju stroka žal zelo šepa in komaj čakamo, da bodo posodobili svoja stališča o veganski prehrani otrok, saj zaradi njihovega odpora številni ne prejmejo ustrezne strokovne podpore in nasvetov, kar je lahko v nekaterih primerih celo usodno. Bi pa na tem mestu pohvalila tiste zdravnike in prehranske strokovnjake, ki se redno izobražujejo na tem področju ter se trudijo strokovno svetovati tudi veganom. Nekateri med njimi objavljajo celo znanstvene članke na to tematiko v mednarodnih revijah, medtem ko večina nasprotnikov iz slovenske stroke pripravlja dokumente z zgolj internim nadzorom, ki ne zahteva niti skrbnega navajanja virov.
Na kaj je torej treba biti posebej pozoren pri veganstvu?
Glede na študije sta najbolj pogosti napaki pri prehodu na rastlinsko bazirano prehrano prenizek vnos kalorij, kajti pojesti moramo malo več kot prej, kar je večini ljudi v veselje, ter vključitev vitamina B12 v svoj jedilnik – torej namesto v vezani obliki z živalskimi beljakovinami ga uživamo neposredno kot del svoje prehrane, kar je bolj zanesljiv vir. Tveganj je veliko manj kot pri vsejedi prehrani, pri kateri so na žalost živalske beljakovine postale del vsakdanjika in se jih dojema kot nekaj normalnega, kar pa pomeni prevelik vnos nasičenih maščob in holesterola, vnos rdečega mesa in mesnih izdelkov kot dejavnikov visokega tveganja za raka na debelem črevesju, prevelik vnos hemskega železa, premalo antioksidantov, premalo vlaknin, premalo folatov, preveč kalorij in visoka pojavnost debelosti in še bi lahko naštevala.
Če se vrnem k vaši izjavi, da mlečna industrija ni nič manj kruta kot mesna. Laično vprašanje bi se glasilo: zakaj zavračati mleko, jajca, med, ki nam jih živali dajejo?
Pri mlečni industriji kravo vse njeno mizerno življenje vsako leto oplodijo, da daje dovolj mleka, in vsako leto skoti telička ali telico. Telički gredo že kot otroci v zakol, takoj ali po nekaj tednih za teletino, po nekaj mesecih za govedino. Telice dočakajo enako usodo svojih mater. Večina trpi na privezu in stojišču, kjer se lahko premikajo le nekaj deset centimetrov sem ter tja. Pogosto so hlevi zastareli in posledica tega so poškodbe na parkljih in nogah. Tudi če so v prosti reji, jih dvakrat dnevno molzejo stroji, zato so pogosti tudi boleči mastitisi. Čeprav je njihova življenjska doba več kot 20 let, pri rekorderkah celo do 48 let, jih zakoljejo po približno štirih letih intenzivne molže, saj je njihovo telo izčrpano od neprestanih nosečnosti, pogosto pa že prej zaradi kake bolezni, saj cena zdravljenja hitro preseže njihovo vrednost. Najhujša bolečina, ki jo doživljajo, pa je verjetno psihična, saj jim otroka, ki ga nosijo enako dolgo kot človeške matere, torej devet mesecev, odvzamejo, preden bi se sploh povohala. Le ženska, ki je doživela izgubo otroka ob rojstvu, si lahko predstavlja, kako hudo jim je ... vsako leto.
Pri jajčni industriji v matični jati takoj po izvalitvi ločijo ženske in moške piščančke. Moški piščančki gredo po tekočem traku v mlinček. Če se nam torej zdi odvratno, da bi v domači »blender«, sekljalnik ali mešalnik, dali puhastega piščančka in pritisnili na tipko za prižig, potem ne bi smeli tega naročati s svojimi nakupi v trgovini. Ženske piške vzredijo v kokoši nesnice, ki tako intenzivno valijo, da se v enem ali največ dveh letih močno izčrpajo, pade jim nesnost in gredo v zakol. Od nesnic se pričakuje eno jajce vsak dan, medtem ko bi jih – v dobi pred intenzivno selekcijo za večjo produktivnost – prednice današnjih domačih kokoši znesle okoli 12 na leto. Večina nesnic živi v tesnih kletkah ali prenatrpanih halah. Zaradi intenzivnega dolgčasa se jim meša, zato je v teh halah dnevni pogin nekaj običajnega. Zelo pogost je kot posledica kanibalizma, saj od hudega dolgčasa kljuvajo vse, kar je malček drugačno ... Čeprav jim kot piščančkom porežejo kljune z vročim rezilom, razbeljenim na približno 700 stopinj. Tudi kokoši bi sicer živele približno 15 let, rekorderke celo 22. Kokošim zunaj intenzivne industrije je včasih celo dovoljeno, da znesejo manj kot sedem jajc tedensko. Čeprav so tudi pri teh pričakovanja visoka, njihova nesnost pa obremenjujoča za telo. Pa tudi pri teh »putkah s tetine kmetije« je vedno v ozadju grožnja, da »gredo v juho«, čim nesnost pade. V zatočiščih za živali na primer kokošim njihova lastna jajca pripravijo za zauživanje, saj jim tako povrnejo kalcij in ostala hranila, ki jih kokoš izgubi med intenzivnim valjenjem.
Če strnem, ne, živali nam ničesar ne dajo. Mi si vse te živalske izločke vzamemo, in to na zelo krut način. Pomembno dejstvo pri vsem tem pa je, da vse to počnemo po nepotrebnem. V trgovinah kupujemo te izdelke, ker je krutost za njihovo proizvodnjo skrita za stenami hlevov in klavnic. Ker se pustimo preslepiti, ko proizvajalci na embalažo narišejo srečno kravico ali kokoško.
Kako se na vse to vedenje odziva visoka kulinarika, tudi slovenska? Ana Roš denimo v Ljubljani ponuja dunajski zrezek, a poudarja, da je telečji.
Visoka kulinarika se odziva na povpraševanje. Pogrešamo pa pri stroki samoiniciativo in pripravljenost prilagajanja. Nekateri pripravijo odličen veganski meni, ga dobro promovirajo in požanjejo tako dober obisk kot visoke hvale. Spet drugi poskusijo na veganih zaslužiti z višjimi cenami in manj vložka, tistim običajno meni ne gre v promet. Tretji pripravijo okusen meni, pa ga ne znajo promovirati in kmalu obupajo. Četrti pa ne znajo sploh skuhati rižote brez masla, saj jih tako »niso učili v šoli«. V vsakem primeru bi morali osnove rastlinske kuhinje vključiti v predmetnik gostinske šole tudi pri nas, saj v tujini to že počnejo. Jedi pa bo morali oblikovati tako, da privabijo tako vsejede kot vegane in vse ostale vmes.
Kako vidite izjemno skromno domačo samopreskrbo z zelenjavo? Kakšni so po vaše vzvodi, s katerimi bi to spremenili?
Že pred štirimi leti smo na ministrstvo za kmetijstvo naslovili tri pomembne zahteve za razvoj slovenskega kmetijstva in gospodarstva. Nujna se nam zdi postopna preusmeritev kmetijskih subvencij iz živinoreje in pridelave živinorejske krme v pridelavo rastlinske hrane za ljudi. Predlog smo pripravili za obdobje 2020–2030, vendar ga žal niso upoštevali. Trenutna evropska kmetijska politika še vedno deluje v čistem nasprotju s prehranskimi priporočili. Trenutno namesto pridelave hrane za ljudi kmetijske subvencije večinsko namenjamo živinoreji in pridelavi krme za rejne živali. Preusmeritev subvencioniranja za večjo pridelavo rastlinske hrane bi lahko podkrepili tudi z izobraževalno kampanjo glede zdravstvenih prednosti rastlinske hrane in ogljičnega odtisa vsebine naših krožnikov, da bi ljudje v večji meri začeli posegati po takšnih živilih in se približevali priporočenemu trajnostnemu jedilniku. Z uvedbo rastlinskega jedilnika v javnih institucijah bi začeli boljše navade uvajati pri otrocih v šolah in pri pacientih v zdravstvu, prav tako bi državni organi z izbiro takšnega jedilnika lahko dajali dober zgled ostalim državljanom.
Če dodam še malo številk: živila živalskega izvora v slovenskih prehranskih priporočilih (Zdrav krožnik) zavzemajo približno 18 odstotkov krožnika, živila rastlinskega izvora pa približno 82 odstotkov. Če bi slovenska prehranska priporočila upoštevala poleg zdravstvenega vidika še trajnostni vidik prehrane, bi živila živalskega izvora zavzemala približno sedem do 10 odstotkov krožnika, živila rastlinskega izvora pa približno 90 do 93 odstotkov. Kmetijske subvencije trenutno dodeljujejo v čistem nasprotju s starimi prehranskimi smernicami, še bolj pa v nasprotju s prihajajočimi trajnostnimi prehranskimi smernicami. V okviru dodeljevanja kmetijskih subvencij kar od 69 do 79 odstotkov neposrednih plačil prejmejo živinorejci ali pridelovalci krme za rejne živali, kar, če upoštevamo priporočila, v nobenem pogledu ni smiselno.
Prehranjevanje z živili izključno rastlinskega izvora je sicer v naši družbi že precej razširjeno, o čemer priča vse več izdelkov tudi v redni prodaji večjih trgovinskih verig. Koliko podjetij, ocenjujete, se s tovrstnimi izdelki ukvarja pri nas?
Slovenija je na tem področju dobro razvita in poskuša slediti ostalim naprednim državam, ki se zavedajo vpliva prehrane na okolje, zdravstvene prednosti prehrane, ki temelji na rastlinah, oziroma »rastlinsko-bazirane« prehrane, kot smo izraz »plant-based« slovenili v društvu. Slovenija tako poskuša slediti državam, ki imajo posluh za razvoj družbe na področju etike. Tovrstna prehrana sicer temelji na osnovnih živilih, kot so žita, stročnice, sadje, zelenjava, oreščki, semena, gobe, alge, vitamini in minerali. Našteta živila seveda najdemo tako v vsaki trgovini kakor tudi na tržnici ali pa jih pridelamo na lastnem vrtu. V Sloveniji imamo tudi številna podjetja, ki ustvarjajo okusne veganske izdelke, s katerimi je lahko veganska prehrana enaka kot vsejeda, saj so tudi ljudem pri sprejemanju novih življenjskih navad zaradi etike, zdravja ali okoljevarstva še vedno zelo pomembni okus, hitrost priprave in priročnost. Svojo rastlinsko bazirano linijo imajo tudi vsi veletrgovci.
Veliko takih podjetij je tudi na naših VegaMarketih, kakršen je bil pred kratkim v Kopru, kjer predstavijo svoje izdelke, ki jih je mogoče na dogodku tudi degustirati in zadostiti »firbčnosti« vseh tistih, ki si jih še niso upali vzeti s trgovskih polic. Na veganski tržnici je ponudba velika, od manjših lokalnih podjetij z butičnimi izdelki do večjih podjetij s široko dostopno ponudbo. Širše zastavljen pa je festival Vegafest, ki ga prirejamo v Ljubljani, kamor se vrača 31. avgusta.
Zadnje obdobje se veliko pojavlja pojem umami, ki je ključen pri užitku ob prehrani. Kako bi ga na kratko pojasnili? In kako zdrava je pravzaprav predelana hrana, ki želi imitirati meso? Zakaj bi pravzaprav vegan potreboval to imitacijo, če ne želi jesti mesa?
Umami je eden izmed petih osnovnih okusov, ki jih zaznavajo čutnice na človeškem jeziku, in v bistvu pomeni »slastno«. Veganske imitacije mesa so glede na študije v povprečju bolj zdrave zaradi manjše vsebnosti nasičenih maščob in holesterola, večje vsebnosti vlaknin … Ker so izdelki namenjeni bolj ozaveščenim ljudem, so običajno navkljub kategoriji »pripravljena hrana« manj soljeni, pripravljeni z bolj priporočenimi metodami in zapakirani v okolju prijaznejše pakiranje. Gre za novejša podjetja, ki so imela to prednost pred že uveljavljenimi, da so lahko že pri začetkih proizvodnje upoštevala znanost in uvedla sodobne postopke. Prav tako so ti izdelki bolj zdravi že zato, ker ne vsebujejo hemskega železa in drugih problematičnih sestavnih delov mesa, ki so uvrščeni med dejavnike visokega tveganja za raka na debelem črevesju in druge oblike raka.
Nekateri vegani z veseljem jemo mesne nadomestke, saj so priročni, hranljivi in okusni. Tako kot vsi ostali tudi mi želimo v hladilniku nekaj priročnega za namazati na kruh ali položiti v sendvič, jesti babičine jedi za božič in veliko noč oziroma v restavraciji naročiti še kaj drugega kot le solato. Večina se nas mesu ni odpovedala, ker nam ne bi bilo okusno, temveč smo se za to odločili, ker zaradi nekaj minut dobrega okusa ne želimo povzročati trpljenja in smrti čutečih živih bitij. Zato ni nobenega razloga, da bi se takšnim izdelkom izogibali na vse pretege. Seveda pa uživanje takšnih izdelkov ni nujno za vse, saj se da zelo okusno jesti tudi brez njih. Zaradi večje vsebnosti soli in maščob so priporočeni za občasno dodajanje v prehrano. Večino našega jedilnika, tako uravnoteženega veganskega kot vsejedega, bi morala predstavljati žita, stročnice, zelenjava in sadje, gobe, oreščki ter semena.
Kako v tem kontekstu gledate na laboratorijsko meso? Menda ga bomo proizvajali tudi na Primorskem, saj je podjetnik Ivo Boscarol podprl načrte mladega podjetja, ki želi zagnati proizvodnjo.
Laboratorijsko meso vidimo kot rešitev za tiste, ki se ne želijo odpovedati mesu za nič na svetu. Torej za tiste, ki jim je meso bolj pomembno od življenja živali, lastnega zdravja in priporočil za reševanje planeta. Z manjšim posegom v žival, torej odvzemom nekaj celic, je namreč mogoče izdelati meso, ki bo, kar zadeva prehransko varnost, veliko boljše od pridobljenega z rejo in zakolom živali. Želimo si, da bi čim prej lahko laboratorijsko meso pridelovali na takšen način, da bo tudi cenovno dostopno in okoljevarstveno sprejemljivo. Večina veganov verjetno ne bo videla potrebe po uživanju teh izdelkov, saj se zavedamo tudi zdravstvenih prednosti veganske prehrane. Pa še to: četudi bi lahko živinorejo danes magično ukinili s tleskom prstov, bi trajalo nekaj generacij, da bi »pozabili« na vse grozote, ki jih človeštvo počne živalim vsakodnevno in ki se jih vegani zavedamo ob vsakem pogledu na meso.
So slavne osebnosti, ki se javno zavzamejo za veganstvo in so vegani, dobrodošla promocija? Denimo igralec Joaquin Phoenix, glasbeniki Billie Eilish, Lenny Kravitz, Paul McCartney, športnik Lewis Hamilton, pa ne nazadnje naša pevka Jadranka Juras, ki se vselej oglasi, ko se je treba zavzeti za živali...
Seveda, pozitivna in etična sporočila so nadvse dobrodošla in cenjena, kadar jih sporočajo tisti z večjim dosegom ter vplivom. Marsikdo od znanih oseb predstavlja pomembno vlogo idola za mlajšo generacijo in zato je osvežujoče, če namesto k pohlepu in sovraštvu slavni svoje oboževalce spodbujajo k empatiji in boljšemu svetu.
Beseda »vegan« je danes tudi vsaj deloma stigmatizirana. Kako to doživljate?
Beseda »vegan« je močno stigmatizirana, čeprav gre samo za ljudi, ki se odločijo, da po nepotrebnem ne želijo škoditi drugim. Odločitev je osnovana na zelo racionalnem razmišljanju. Prvič: živali, ki jih izkoriščamo za prehrano, čutijo bolečino in imajo željo po (svobodnem) življenju. Drugič: jesti živalske izdelke je za zdravje in preživetje popolnoma nepotrebno. In tretjič: škodovati po nepotrebnem ni prav. Sklep je: jesti živalske izdelke ni etično.
O veganstvu in veganih je v družbi ogromno mitov in predsodkov, pogosto smo tudi močno diskriminirani. Seveda se že na splošno ne moremo dobro počutiti ob zavedanju, da ljudje po nepotrebnem povzročajo trpljenje živalim in da tega ne moremo magično zaustaviti. Še teže pa je, če te zaradi izstopa iz te matrice ljudje obravnavajo drugače ali pa ti zaradi tvoje racionalne in etične odločitve celo škodijo, denimo z izolacijo, obrekovanjem, zbadanjem, vsiljivim zasliševanjem, pristransko obravnavo v zdravstvu ali odsotnostjo možnosti obroka v šolah in službenih menzah. Na srečo razvitost družbe stalno napreduje in tudi na tem področju se stanje izboljšuje. Čakamo in želimo si, da bi ljudje čim prej uvideli, kako destruktivno se obnašamo do svojega planeta in njegovih prebivalcev, ter bi na temeljih znanja, racionalnega mišljenja in empatije začeli bivati v sožitju z drugimi. Ker smo zelo inteligentne bitja, bi lahko šibkejše zaščitili in jim pomagali, namesto da jih izkoriščamo in jim škodimo.
Torej poznate tistega, kako prepoznati vegana...?
Heh, poznam in večkrat slišim: Kako veš, da je nekdo vegan? Ne skrbi, ti bo takoj povedal, in to večkrat. Le da veliko šal o veganih ni tako smešnih, ko jih slišiš že neštetokrat. (smeh) Več veganov namreč o sebi to dejstvo najraje kar skriva, saj so v nasprotnem primeru zasuti s tisoč in enim vprašanjem ter pametovanji. Recimo: »Sem slišal, da vam primanjkuje beljakovin/esencialnih aminokislin.« Kar ni res, če beremo podatke svetovnih prehranskih organizacij. Ali pa: »Pa ti veš, da rastline tudi čutijo? A solata se ti pa ne smili?« V resnici bi vsi aktivisti za pravice rastlin morali še toliko prej postati vegani, saj rejne živali pojedo veliko več rastlinske hrane kot človek. Pa rastline ne čutijo bolečine, saj nimajo receptorjev zanjo, centralnega živčnega sistema in vsega vmes. Ali: »Zakaj pa moraš jesti veganski burger, saj pred restavracijo še niso pokosili trave.« Velikokrat sta v ponudbi restavracije veganska le solata in pomfrit, zato smo nadvse veseli, če je na meniju kakšna veganska izbira, ki nima štirikrat manj sestavin in dvakrat višje cene kot neveganska.
Ko poveste, da je intenzivna živinoreja drugi razlog za podnebne spremembe, marsikdo hiti iskat protiargumente. Kako odgovarjate denimo na očitek, da monokulturni nasadi soje ali vse bolj priljubljenega, na novo odkritega ovsa tudi zelo onesnažujejo?
Nobena takšna primerjava ni smiselna v svetu, kjer z večino te soje in žitaric hranimo živali, ki jih redimo za meso, mleko in jajca. Več kot 70 odstotkov amazonskega pragozda izsekajo zaradi živinoreje. Tako da si »marsikdo« lahko te očitke napiše na zrcalo, se globoko pogleda vanj in se zamisli ... Živinoreja je daleč najbolj uničujoča za naš planet. Če primerjamo omenjeno sojo, na primer beljakovine tofuja z govedino, se za enako količino govejih beljakovin porabi osemkrat več vode in 75-krat več površin, medtem ko zaradi izrigavanja metana in sproščanja didušikovega oksida iz gnoja povzroča govedina 25-krat večji toplogredni vpliv. Živinoreja zaseda kar 83 odstotkov kmetijskih površin, daje pa nam zelo slab kaloričen izkoristek v primerjavi s porabljenim virom, saj se dve tretjini krme izgubita s telesno toploto rejnih živali.
Bi lahko za nas razbili še kakšen mit?
Hm, zelo veliko jih je, ampak lahko se lotimo mita o pomanjkanju beljakovin v rastlinski prehrani, ki je široko razširjen celo v slovenskih strokovnih krogih. Vegani zaužijemo več kot dovolj potrebnih beljakovin, ki vsebujejo vse esencialne aminokisline v več kot zadostnih količinah. Zato smo enako pogosti med vrhunskimi športniki in fizičnimi delavci kot na drugih področjih družbe. Zaradi opaženih prednosti rastlinsko-bazirane prehrane jo nekateri športniki uživajo v času priprav na večje izzive ali pa kot vegani postavljajo svetovne rekorde, kakršen je nošenje 560 kilogramov teže prek razdalje desetih metrov.
Kaj pa vprašanje cene veganskih izdelkov?
Veganstvo je drago samo na prvi pogled, kot če bi se vsejedi prehranjevali zgolj s predpripravljenimi izdelki iz trgovine, ki jih vidimo na glavnih policah, in vsakodnevno jedli po restavracijah. Tak življenjski slog je hitro drag, ne glede na vsebino krožnika. Osnovna hrana so žita, stročnice, zelenjava in sadje, gobe, alge, oreščki in semena, poceni izdelki, kot so testenine, sojini koščki, kosmiči, riž, polenta, tofu, olje, moka, začimbe. Za vegansko prehrano zapravim manj, kot sem prej za vsejedo, upoštevajoč inflacijo in spremembe cen. Veliko nasvetov za ugodno vegansko prehranjevanje zato pri društvu vključimo v Veganski izziv, da pripomoremo k razbijanju tega mita.
Kaj lahko vsak od nas naredi? Veganske ponedeljke je pred mnogimi leti podprl že Paul McCartney, o čigar nekdanjem vegetarijanstvu smo v devetdesetih prebirali v učbenikih za angleščino? Tega si ni izmislila Golobova vlada… drži?
Pobude države so zelo dobrodošle, saj pomenijo, da poskuša slediti opozorilom znanstvenikov glede pospeševanja podnebnih sprememb in priporočilom svetovnih organizacij za zaščito okolja. Trajnostni prehranski krožnik vsebuje le okoli devet odstotkov živil živalskega izvora, medtem ko krožnik povprečnega Slovenca ta priporočila krepko presega. Podobna slika je na področju priporočil svetovnih zdravstvenih organizacij za preventivo številnih kroničnih bolezni, ki prekomerno obremenjujejo državno blagajno na področju zdravstva. En dan brez živil živalskega izvora bi bil lahko nekakšen minimum, ki bi si ga lahko zadali, in kmalu bi ugotovili, da jim nič ne manjka, ampak v novih jedeh celo uživajo. Vsak, ki želi ideje za nove rastlinske jedi, se lahko prijavi na brezplačen Veganski izziv našega društva, kjer lahko na www.izziv.si najdete več kot sto receptov in vse praktične nasvete za korak v lepši jutri za nas, za živali in naš planet.
Za konec še eno vprašanje, ki ga najbrž velikokrat slišite, a je neizogibno: kako bo potem? Naj krave in pujse ter kokoši kar izpustimo? Kako bo to videti?
Žal svet ne bo postal veganski čez noč, magični gumb za to ne obstaja. Če bi upoštevali priporočila znanosti glede trajnostnega in zdravega prehranskega krožnika, bi začeli z zakonodajo in ukrepi na državni ravni živinorejo postopoma zmanjševati ter hkrati podpirati proizvodnjo rastlinske hrane. Dobra ideja je višji davek za tiste izdelke, ki bremenijo državni proračun zaradi večjega okoljskega odtisa ali večje obremenitve zdravstvenega sistema, in seveda nižji davek za okolju in zdravju prijazne izdelke. Krave, pujsi in kokoši, ki trenutno obstajajo, bodo verjetno na žalost v vsakem primeru končali v klavnici. Z izjemo tistih nekaj neverjetnih srečnežev, katerih življenje se tako srečno obrne, da se jih nekdo usmili in lahko svoje življenje do naravne smrti preživijo v zatočišču za rejne živali. Treba je samo prenehati namensko ploditi te živali, kar je osnova živinoreje. Mi jih sami oplojujemo in sistematizirano skrbimo, da v čim krajšem času vzgojimo ter pobijemo čim večje število živali. Le to moramo prenehati početi. Prenehati ploditi in klati ta prečudovita nedolžna bitja, ki si samo želijo živeti.
