Začniva z izkušnjami iz prve roke. Kaj je vas pripeljalo do prehranjevanja, ki izključuje sestavine živalskega izvora?
Veganka sem postala, ker sem se nekega dne v osnovni šoli ob šolskem kosilu zamislila, da ne morem govoriti, da imam rada živali, in jih hkrati imeti razkosane na svojem krožniku. Ko sem povezala, da si pes in pujs enako želita živeti ter da ni prav, da bi jaz imela pravico odvzeti življenje drugemu čutečemu bitju, če to ni nujno za moje preživetje. Sprva sem zaradi pomanjkanja informacij postala vegetarijanka, nekaj let pozneje pa sem ugotovila, da sta mlečna in jajčna industrija enako kruti kot mesna, in sem zato opustila vse izdelke živalskega izvora. Kot veterinarka sem videla tudi vse mogoče situacije na terenu, na kmetijah in v klavnicah. Več kot 12 let živim popolnoma brez živil živalskega izvora in obžalujem, da sem jih kadarkoli sploh uživala, saj to za naše zdravje in dolgoživost nikakor ni potrebno. Vesela sem tudi prednosti, ki jih takšen življenjski slog prinaša z manjšim tveganjem za določene bolezni in manjšim okoljskim odtisom.
Predstavljate vegansko društvo, zato bi utegnilo vprašanje zveneti retorično, pa vendarle: kako zdravo je prehranjevanje izključno z rastlinsko prehrano?
V našem društvu smo v bistvu zelo izraziti nasprotniki pristranskosti, ki je vse prepogosto prisotna pri interpretaciji dosežkov znanosti. Zaradi poplave podatkov in dostopnosti širokega nabora informacij zgolj z nekaj kliki so ljudje le še bolj izgubljeni. Zato močno spodbujamo osnovno znanstveno pismenost vsakega posameznika in se zelo trudimo, da v društvu ne bi predstavljali svojega mnenja, temveč stališča svetovnih organizacij s posameznega področja.
Tako vam lahko na to vprašanje odgovorim le s citiranjem stališča svetovnih prehranskih organizacij, ki so za odgovor najbolj primerne: »Veganska prehrana zmanjšuje možnosti za nastanek številnih kroničnih bolezni, kot so sladkorne bolezni, srčno-žilne bolezni, debelost, rak in druge, ter je primerna za ljudi v vseh življenjskih obdobjih, tudi za dojenčke, otroke, najstnike, nosečnice, doječe matere in športnike.« To s številnimi neodvisnimi znanstvenimi raziskavami dokazujejo ugledne mednarodne prehranske organizacije, kakršne so denimo AND (Academy of Nutrition and Dietetics), DC (Dietitians of Canada), NHMRC (Australian National Health and Medical Research Council), BNF (British Nutrition Foundation), NCM (Nordic Council of Ministers).
Pravite, da je ta hrana primerna tudi za otroke. Celo za dojenčke?! Pri najranljivejših moramo biti še posebej previdni. Pri nas, če se ne motim, večina stroke s tem ne soglaša. Imamo pa v Kopru vrtec z izključno vegansko hrano, ki ga imajo tudi vsejedi radi.
V našem društvu se zelo trudimo z rednim izpopolnjevanjem znanja s področja prehrane in okoljevarstva, saj sta ti področji pomembna skrb vsakega izmed nas, ko se odločamo za veganstvo, zaradi izboljšanja svojega zdravja, ali ker želimo pomagati pri blaženju okoljskih sprememb. Zato vedno sledimo in citiramo svetovne prehranske organizacije, katerih stališča temeljijo na ogromnem številu preverjenih raziskav in so zato najvišje v hierarhiji dokazov. Ta stališča pravijo, da je veganska prehrana primerna tudi za otroke in dojenčke, kar se izkaže seveda tudi v praksi. Dojenčki se sicer prehranjujejo z materinim mlekom, če je le mogoče. Obstajajo pa tudi veganski izdelki za dohranjevanje dojenčkov, saj je to področje razvito tudi zaradi pogostih alergij na mleko pri otrocih. V Sloveniji na tem področju stroka žal zelo šepa in komaj čakamo, da bodo posodobili svoja stališča o veganski prehrani otrok, saj zaradi njihovega odpora številni ne prejmejo ustrezne strokovne podpore in nasvetov, kar je lahko v nekaterih primerih celo usodno. Bi pa na tem mestu pohvalila tiste zdravnike in prehranske strokovnjake, ki se redno izobražujejo na tem področju ter se trudijo strokovno svetovati tudi veganom. Nekateri med njimi objavljajo celo znanstvene članke na to tematiko v mednarodnih revijah, medtem ko večina nasprotnikov iz slovenske stroke pripravlja dokumente z zgolj internim nadzorom, ki ne zahteva niti skrbnega navajanja virov.
Na kaj je torej treba biti posebej pozoren pri veganstvu?
Glede na študije sta najbolj pogosti napaki pri prehodu na rastlinsko bazirano prehrano prenizek vnos kalorij, kajti pojesti moramo malo več kot prej, kar je večini ljudi v veselje, ter vključitev vitamina B12 v svoj jedilnik – torej namesto v vezani obliki z živalskimi beljakovinami ga uživamo neposredno kot del svoje prehrane, kar je bolj zanesljiv vir. Tveganj je veliko manj kot pri vsejedi prehrani, pri kateri so na žalost živalske beljakovine postale del vsakdanjika in se jih dojema kot nekaj normalnega, kar pa pomeni prevelik vnos nasičenih maščob in holesterola, vnos rdečega mesa in mesnih izdelkov kot dejavnikov visokega tveganja za raka na debelem črevesju, prevelik vnos hemskega železa, premalo antioksidantov, premalo vlaknin, premalo folatov, preveč kalorij in visoka pojavnost debelosti in še bi lahko naštevala.
Če se vrnem k vaši izjavi, da mlečna industrija ni nič manj kruta kot mesna. Laično vprašanje bi se glasilo: zakaj zavračati mleko, jajca, med, ki nam jih živali dajejo?
Pri mlečni industriji kravo vse njeno mizerno življenje vsako leto oplodijo, da daje dovolj mleka, in vsako leto skoti telička ali telico. Telički gredo že kot otroci v zakol, takoj ali po nekaj tednih za teletino, po nekaj mesecih za govedino. Telice dočakajo enako usodo svojih mater. Večina trpi na privezu in stojišču, kjer se lahko premikajo le nekaj deset centimetrov sem ter tja. Pogosto so hlevi zastareli in posledica tega so poškodbe na parkljih in nogah. Tudi če so v prosti reji, jih dvakrat dnevno molzejo stroji, zato so pogosti tudi boleči mastitisi. Čeprav je njihova življenjska doba več kot 20 let, pri rekorderkah celo do 48 let, jih zakoljejo po približno štirih letih intenzivne molže, saj je njihovo telo izčrpano od neprestanih nosečnosti, pogosto pa že prej zaradi kake bolezni, saj cena zdravljenja hitro preseže njihovo vrednost. Najhujša bolečina, ki jo doživljajo, pa je verjetno psihična, saj jim otroka, ki ga nosijo enako dolgo kot človeške matere, torej devet mesecev, odvzamejo, preden bi se sploh povohala. Le ženska, ki je doživela izgubo otroka ob rojstvu, si lahko predstavlja, kako hudo jim je ... vsako leto.
Pri jajčni industriji v matični jati takoj po izvalitvi ločijo ženske in moške piščančke. Moški piščančki gredo po tekočem traku v mlinček. Če se nam torej zdi odvratno, da bi v domači »blender«, sekljalnik ali mešalnik, dali puhastega piščančka in pritisnili na tipko za prižig, potem ne bi smeli tega naročati s svojimi nakupi v trgovini. Ženske piške vzredijo v kokoši nesnice, ki tako intenzivno valijo, da se v enem ali največ dveh letih močno izčrpajo, pade jim nesnost in gredo v zakol. Od nesnic se pričakuje eno jajce vsak dan, medtem ko bi jih – v dobi pred intenzivno selekcijo za večjo produktivnost – prednice današnjih domačih kokoši znesle okoli 12 na leto. Večina nesnic živi v tesnih kletkah ali prenatrpanih halah. Zaradi intenzivnega dolgčasa se jim meša, zato je v teh halah dnevni pogin nekaj običajnega. Zelo pogost je kot posledica kanibalizma, saj od hudega dolgčasa kljuvajo vse, kar je malček drugačno ... Čeprav jim kot piščančkom porežejo kljune z vročim rezilom, razbeljenim na približno 700 stopinj. Tudi kokoši bi sicer živele približno 15 let, rekorderke celo 22. Kokošim zunaj intenzivne industrije je včasih celo dovoljeno, da znesejo manj kot sedem jajc tedensko. Čeprav so tudi pri teh pričakovanja visoka, njihova nesnost pa obremenjujoča za telo. Pa tudi pri teh »putkah s tetine kmetije« je vedno v ozadju grožnja, da »gredo v juho«, čim nesnost pade. V zatočiščih za živali na primer kokošim njihova lastna jajca pripravijo za zauživanje, saj jim tako povrnejo kalcij in ostala hranila, ki jih kokoš izgubi med intenzivnim valjenjem.
Če strnem, ne, živali nam ničesar ne dajo. Mi si vse te živalske izločke vzamemo, in to na zelo krut način. Pomembno dejstvo pri vsem tem pa je, da vse to počnemo po nepotrebnem. V trgovinah kupujemo te izdelke, ker je krutost za njihovo proizvodnjo skrita za stenami hlevov in klavnic. Ker se pustimo preslepiti, ko proizvajalci na embalažo narišejo srečno kravico ali kokoško.
Kako se na vse to vedenje odziva visoka kulinarika, tudi slovenska? Ana Roš denimo v Ljubljani ponuja dunajski zrezek, a poudarja, da je telečji.
Visoka kulinarika se odziva na povpraševanje. Pogrešamo pa pri stroki samoiniciativo in pripravljenost prilagajanja. Nekateri pripravijo odličen veganski meni, ga dobro promovirajo in požanjejo tako dober obisk kot visoke hvale. Spet drugi poskusijo na veganih zaslužiti z višjimi cenami in manj vložka, tistim običajno meni ne gre v promet. Tretji pripravijo okusen meni, pa ga ne znajo promovirati in kmalu obupajo. Četrti pa ne znajo sploh skuhati rižote brez masla, saj jih tako »niso učili v šoli«. V vsakem primeru bi morali osnove rastlinske kuhinje vključiti v predmetnik gostinske šole tudi pri nas, saj v tujini to že počnejo. Jedi pa bo morali oblikovati tako, da privabijo tako vsejede kot vegane in vse ostale vmes.
Kako vidite izjemno skromno domačo samopreskrbo z zelenjavo? Kakšni so po vaše vzvodi, s katerimi bi to spremenili?
Že pred štirimi leti smo na ministrstvo za kmetijstvo naslovili tri pomembne zahteve za razvoj slovenskega kmetijstva in gospodarstva. Nujna se nam zdi postopna preusmeritev kmetijskih subvencij iz živinoreje in pridelave živinorejske krme v pridelavo rastlinske hrane za ljudi. Predlog smo pripravili za obdobje 2020–2030, vendar ga žal niso upoštevali. Trenutna evropska kmetijska politika še vedno deluje v čistem nasprotju s prehranskimi priporočili. Trenutno namesto pridelave hrane za ljudi kmetijske subvencije večinsko namenjamo živinoreji in pridelavi krme za rejne živali. Preusmeritev subvencioniranja za večjo pridelavo rastlinske hrane bi lahko podkrepili tudi z izobraževalno kampanjo glede zdravstvenih prednosti rastlinske hrane in ogljičnega odtisa vsebine naših krožnikov, da bi ljudje v večji meri začeli posegati po takšnih živilih in se približevali priporočenemu trajnostnemu jedilniku. Z uvedbo rastlinskega jedilnika v javnih institucijah bi začeli boljše navade uvajati pri otrocih v šolah in pri pacientih v zdravstvu, prav tako bi državni organi z izbiro takšnega jedilnika lahko dajali dober zgled ostalim državljanom.
Če dodam še malo številk: živila živalskega izvora v slovenskih prehranskih priporočilih (Zdrav krožnik) zavzemajo približno 18 odstotkov krožnika, živila rastlinskega izvora pa približno 82 odstotkov. Če bi slovenska prehranska priporočila upoštevala poleg zdravstvenega vidika še trajnostni vidik prehrane, bi živila živalskega izvora zavzemala približno sedem do 10 odstotkov krožnika, živila rastlinskega izvora pa približno 90 do 93 odstotkov. Kmetijske subvencije trenutno dodeljujejo v čistem nasprotju s starimi prehranskimi smernicami, še bolj pa v nasprotju s prihajajočimi trajnostnimi prehranskimi smernicami. V okviru dodeljevanja kmetijskih subvencij kar od 69 do 79 odstotkov neposrednih plačil prejmejo živinorejci ali pridelovalci krme za rejne živali, kar, če upoštevamo priporočila, v nobenem pogledu ni smiselno.
Prehranjevanje z živili izključno rastlinskega izvora je sicer v naši družbi že precej razširjeno, o čemer priča vse več izdelkov tudi v redni prodaji večjih trgovinskih verig. Koliko podjetij, ocenjujete, se s tovrstnimi izdelki ukvarja pri nas?
Slovenija je na tem področju dobro razvita in poskuša slediti ostalim naprednim državam, ki se zavedajo vpliva prehrane na okolje, zdravstvene prednosti prehrane, ki temelji na rastlinah, oziroma »rastlinsko-bazirane« prehrane, kot smo izraz »plant-based« slovenili v društvu. Slovenija tako poskuša slediti državam, ki imajo posluh za razvoj družbe na področju etike. Tovrstna prehrana sicer temelji na osnovnih živilih, kot so žita, stročnice, sadje, zelenjava, oreščki, semena, gobe, alge, vitamini in minerali. Našteta živila seveda najdemo tako v vsaki trgovini kakor tudi na tržnici ali pa jih pridelamo na lastnem vrtu. V Sloveniji imamo tudi številna podjetja, ki ustvarjajo okusne veganske izdelke, s katerimi je lahko veganska prehrana enaka kot vsejeda, saj so tudi ljudem pri sprejemanju novih življenjskih navad zaradi etike, zdravja ali okoljevarstva še vedno zelo pomembni okus, hitrost priprave in priročnost. Svojo rastlinsko bazirano linijo imajo tudi vsi veletrgovci.
Veliko takih podjetij je tudi na naših VegaMarketih, kakršen je bil pred kratkim v Kopru, kjer predstavijo svoje izdelke, ki jih je mogoče na dogodku tudi degustirati in zadostiti »firbčnosti« vseh tistih, ki si jih še niso upali vzeti s trgovskih polic. Na veganski tržnici je ponudba velika, od manjših lokalnih podjetij z butičnimi izdelki do večjih podjetij s široko dostopno ponudbo. Širše zastavljen pa je festival Vegafest