Matej Korošec

Pri dolgoletnem delu z mladostniki v stanovanjski skupini in v svetovalnici za mladostnike se je srečal s številnimi stiskami otrok, ki so jih doživljali ob ločitvi staršev – depresijo, nasiljem, odvisnostmi, neprimernim vedenjem in izostajanjem od pouka. Ob tem se je začel spraševati, kako pomagati tako otrokom kot staršem, da bi bilo teh stisk manj. Gost tokratne oddaje Iskreno z Majo, je iz izkušenj, prakse in teoretičnega znanja razvil sistem starševske skrbi po ločitvi v šestih korakih, ki pomaga, da starši ločitev in življenje po njej izpeljejo z manj konfliktov in več razumevanja.

Kako povedati otroku, da se starša ločujeta?

Najbolje je, da sta starša vsaj minimalno usklajena v tem, da oba rečeta bobu bob. Da oba povesta, da je konec partnerske zveze, da se ne čutita več povezana in da bosta vsak v svojem domu lažje živela. Hkrati pa morata otroku jasno povedati, da se ne ločujeta od njega. Da bodo prišle spremembe, a da bosta še vedno oba njegova starša. Otroku je treba dati priložnost, da pove, kaj misli, kaj čuti, kako doživlja situacijo. Pomembno je, da to, kar otrok izrazi, starši sprejmejo – da slišijo njegove misli in občutke, a z zdravo mero kritične presoje. Stvari, ki so zanj težke ali obremenjujoče, je treba slišati in mu pomagati, vendar ga ne smemo obremeniti s tistimi odločitvami, ki jih morajo v tistem obdobju sprejeti odrasli.

Dajejo starši otrokom dovolj priložnosti, da pridejo do besede? Je v družbi že toliko zrelosti?
Kolikor je staršev, toliko je zgodb. Nekateri to res naredijo – otroku omogočijo, da pove, kar čuti. Drugi to sicer naredijo, a o tem govorijo na ves glas. Tretji pa otroka preprosto ne slišijo, ker so preveč ujeti v lastna čustva – v jezo, zamero, žalost. Zavedati se moramo, da je ločitev pogosto le vrh ledene gore. Gre za velik, težek in stresen dogodek, ki ga pogosto spremljajo še druge težave – težave z duševnim zdravjem, zasvojenostmi, alkoholom.

Je ločitev lahko tudi olajšanje – tudi za otroke?
Absolutno je lahko olajšanje. Predvsem za tiste otroke, ki so v času zveze staršev živeli v stalnih konfliktih. Kjer so bili prepiri, žaljenje, celo nasilje. Tam otroci kljub bolečini ob spremembi čutijo določeno mero olajšanja. Po drugi strani pa imamo tudi primere, kjer sta bila starša dobra starša, a sta ugotovila, da partnerska zveza ni več to, kar je bila, in se odločita za razvezo. Tam je lahko ločitev za otroka bistveno večji šok.

Danes se marsikdaj sliši, da se prehitro odločimo za ločitev, da pari včasih prehitro obupajo. Kaj vi menite o tem?

S pari, ki se še odločajo, se ne ukvarjam, saj k meni pridejo tisti, ki so se za razvezo že odločili. Kadar vidim, da še obstaja upanje, jih usmerim k drugim strokovnjakom. Se pa strinjam, da v veliko primerih mnogi starši vse prevečkrat ločitev vidijo kot rešitev težav. Velikokrat gre za pomanjkanje komunikacije, nesoglasja, različne poglede na situacijo. Ampak – ločitev tega ne spremeni. Če se starša ne znata pogovarjati pred ločitvijo, po njej ne bosta nič bolj usklajena. Prav nasprotno, uskladiti se bosta morala o še več stvareh in še bolj dosledno, da otrok ohrani občutek stabilnosti, ki ga nujno potrebuje.

Kaj se ob ločitvi staršev dogaja v glavi otroka ali mladostnika?
Vsak otrok reagira po svoje, a skupno vsem je to, da z ločitvijo razpade občutek stabilnosti. Otrok izgubi vzorec, ki mu predstavlja varnost. Starša sta zanj vzor ljubezni, varnosti in strukture. Ko ta enota razpade, ta občutek izpuhti. Če otrok v tem procesu ne dobi dovolj ljubezni, pozornosti in slišanosti, se bo to slej ko prej pokazalo. Pogosto začne iskati manjkajoče stvari drugje. Pri najstnikih je to še posebej nevarno obdobje. Če nimajo občutka, da so sprejeti, da so slišani, da je staršem res mar zanje, bodo ta občutek iskali v drugih krogih.

Starš je ob ločitvi pogosto jezen, prizadet, žalosten. Kako v tem navalu lastnih čustev lahko prepozna, da otrok trpi?
Ob ločitvi sta starša navadno v različnih čustvenih fazah. Eden je morda ločitev načrtoval že dlje časa, drugi pa je šele v fazi šoka. Večina otrok o tem ne govori. Vse zadržijo zase. Zato staršem vedno svetujem, naj o spremembi v družini takoj obvestijo vrtec ali šolo, da bodo tudi tam bolj pozorni. Včasih lahko učitelj ali vzgojitelj prej zazna, da se z otrokom nekaj dogaja. Lahko mu ponudijo pogovor, mu pomagajo, da se postopoma odpre. Notranje stiske otrok se najpogosteje kažejo dvosmerno – nekateri se zapirajo vase, drugi pa se izražajo skozi neprimerno vedenje, denimo hiperaktivnost, nagajivost, izzivanje. Pogosto je to le klic po pozornosti.

Matej Korošec

Velikokrat radi za nekaj rečemo, da je ‘v največjo korist otroka’. Je to zlorabljen stavek?

To je ena najbolj zlorabljenih fraz v primerih ločitev. Vsak starš svojo odločitev utemeljuje z besedami, da dela ‘v korist otroka’. A v resnici gre pogosto za odločitev, ki koristi njemu. Gledanje skozi lastno korist zagotovo ni tisto, zaradi česar se bo otrok razvil v zadovoljno odraslo osebo. Največja korist za otroka je nekaj povsem drugega – to, da ima odnos z obema staršema, kolikor je to le mogoče. Da je slišan, da se počuti varnega, sprejetega. Da je obdan z ljubeznijo in da starši poskrbijo, da je čim manj obremenjen s konflikti med njima. Otrok po ločitvi še vedno potrebuje oba starša.

Se na področju čustvene zrelosti staršev že vidi napredek ali so primeri vse težji?
Name se večinoma obračajo starši, ki so v postopku ločitve že v zelo zahtevnih situacijah. Želel bi si, da bi me našli prej, na začetku ločitve, ko bi jih lahko usmeril in jim pomagal. Tako pa pridejo, ko so stvari že zelo težke in je otrok že v vlogi žrtve – pritiska, manipulacije, pričakovanj enega od staršev. Verjamem, da obstaja ogromno staršev, ki zmorejo slišati otroka in delovati v njegovo dobro. A žal obstaja tudi veliko zgodb, kjer so čustva tako močna in težka, da otrok na dolgi rok izgubi stik z enim od staršev.«

Kako pomembno je, da starša po ločitvi znata sodelovati?
Minimalno, kar morata znati, je, da se zmoreta pogovarjati samo o otroku. Da se osredotočita na njegove potrebe, na vzgojne principe in na to, kako bosta enotna. To otroku daje občutek varnosti – da ga nekdo vidi, da zanj skrbi. Težave pa pogosto nastanejo, ko pridejo novi partnerji in nove družine. Kar je sicer čisto v redu, a prepogosto se zgodi, da novi partner negativno vpliva na odnos med bivšima partnerjema. Takrat se sodelovanje poruši, kar pa otroku nikakor ne koristi.

Kako na otroka vpliva deljeno skrbništvo?

Mislim, da je to zelo dobra možnost – če je seveda izvedljiva. Težko je, če starša živita 50 ali 100 kilometrov narazen. Če pa uspeta življenje urediti v bližini otrokovega vrtca ali šole, je to odlična rešitev. Če pa starša nista zmožna sodelovati, to ne pomeni, da deljeno skrbništvo ni v korist otroka – pomeni le, da potrebujeta bolj natančen starševski načrt. Žal tudi nekateri strokovnjaki mešajo pojme in menijo, da če starša ne sodelujeta, otrok ne more biti enako pri obeh. To ni res – to, da starša ne znata dobro komunicirati, še ne pomeni, da mora biti otrok prikrajšan za odnos z obema. Seveda so obdobja, ko otrok morda bolj potrebuje enega od staršev. A verjamem, da je večina staršev skrbnih, da imajo radi svoje otroke in si želijo skrbeti zanje. Otrok potrebuje priložnost, da sprejema in daje ljubezen obeh staršev.

Omenili ste starševski načrt. Kakšen naj bi bil?
Več ko je nesoglasij in konfliktov, več stvari je treba dogovoriti vnaprej. Starševski načrt je dokument, ki se vključi v končno sodno odločbo in določa, kako bosta starša skrbela za otroka v dveh ločenih domovih. Starši in odvetniki pogosto razmišljajo le o tem, kako bo otrok prehajal med domovoma, kako bodo razdeljeni počitnice in stroški. A v resnici gre za veliko več. Starša, ki znata čustva obvladovati, komunicirati in vesta, kaj je dobro za otroka, lahko imata ohlapen načrt. Tam, kjer je konflikt, pa mora biti načrt zelo natančen. Sicer hitro pride do manipulacij in prenosov pritiska na otroka. Če v sodni odločbi, denimo, ni natančno zapisano, kdaj mora otrok k drugemu staršu, se hitro zgodi, da eden od staršev začne izkoriščati luknje – otrok je ‘nenadoma bolan’, itd. Ohlapnost deluje, kjer je sodelovanje veliko. Kjer pa ga ni, mora biti načrt zelo jasen. Tako je to smernica za oba starša in hkrati varovalka za otroka.«

Koliko staršev se po vaših izkušnjah ‘bori’ prek otrok?

Žal je takšnih primerov preveč. Prevečkrat se na otroka prelaga odgovornost, da odloča, koliko bo s katerim od staršev. To je ogromno breme. Ker prav te čustvene stiske, ta občutek odgovornosti, da mora otrok odločati o tem, koliko in kdaj bo videl dve osebi, ki jih ima najraje na svetu, to je tisto breme, ki ga ogromno otrok nosi s seboj. Spomnim se mladostnika, starega 14 let, ki sta se mu starša ločila, ko je bil star dve leti. Pogovarjala sva se, zakaj je tako zamišljen, in mi je zelo resno povedal, da ve, da je on kriv za ločitev svojih staršev. Mislil je, da sta se prepirala, ker je on ponoči jokal, in da sta se zato ločila. Ta občutek odgovornosti – da si ti razlog, da gresta starša narazen – je strašansko težek. In enak občutek nosijo otroci, ko jih starši prisilijo, da odločajo, koliko časa bodo z vsakim. To je preveliko breme za otroka.

Ali lahko otroci to krivdo kdaj prebolijo? In kako to vpliva na njihove kasnejše odnose?
Tak otrok v odrasli dobi pogosto vstopa v partnerske odnose z občutkom nezaupanja in prepričanjem, da bo tudi njemu zveza propadla. Ker se je to zgodilo v njegovi družini, ima občutek, da je to neizogibno. Veliko odraslih kasneje pogleda nazaj in razume, kaj se je dogajalo. A ogromno jih teh vzorcev ne ozavesti. Gre za medgeneracijske rane, ki se nikoli zares ne zacelijo.

Se še vedno dogaja, da starši otroke neposredno sprašujejo, pri kom bi radi živeli?
Mislim, da se. Sam v tem ne vidim težave, če je vprašanje postavljeno z občutkom. Ni narobe, da se pogovoriš z otrokom o tem, kako vidi svojo prihodnost, kako bi si želel prehajati med domovoma. Pomembno pa je, da je to del širšega pogovora, ne pa oblika pritiska. Absolutno pa nasprotujem temu, da starš izvaja pritisk ali manipulira. To, da en od staršev drugega prikazuje kot slabega, nevrednega, da si ne zasluži stika z otrokom, in potem pred socialnimi delavci od otroka pričakuje, da izbere starša.

V ločitve so pogosto vpleteni tudi stari starši. Kakšna je njihova vloga?
Stari starši težko neposredno posegajo v dogajanje, imajo pa pravico do stikov z vnuki. Največ pomagajo tako, da stojijo ob strani svojemu otroku, ki se ločuje. Poznam tudi primere, kjer po ločitvi stari starši dejansko prevzamejo skrb za vnuke. To pa je lahko problematično – ker so postavljeni v vlogo, ki jim ni naravna. Stari starši naj bi bili tisti, ki razvajajo, ne pa tisti, ki postavljajo meje. Ko se te vloge zamešajo, je težko za vse – za otroka in za stare starše.

Kaj vas pri vašem delu najbolj prizadene?
Najbolj me prizadanejo neke zgodbe staršev, ki mi poročajo o tem, kako en starš manipulira z otrokom in mu vgrajuje negativno podobo drugega starša. Po vseh teh letih imam že dolgoročen uvid v to, kam to pelje. Jasno mi je, kaj pomeni, če nekdo o tvojem staršu, kar pomeni o polovici tebe ves čas govori same slabe stvari. Če otrok ves čas posluša, da je mama slaba, da dela vse narobe, in tako naprej, to tudi za otroka pomeni: jaz sem slab, nisem veden stika s svojim staršem. In na dolgi rok to pelje v zahtevne čustvene in vedenjske težave. Najstniki in najstnice pogosto pristanejo v nezdravih okoljih, imajo psihične težave, prehranske motnje. Situacije, ko starši ne dovolijo otroku, da bi videl drugega starša, so tiste, ki me najbolj vržejo iz tira. Mi, kot odrasli, predvsem pa sistem, bi morali otroka zaščititi.