Miran Juršič MPA

Tanja, v kakšni življenjski fazi ste trenutno?

Človek se ves čas razvija in vsakič misli, da je najpomembnejša faza tista, v kateri je tisti trenutek. A ko pride naslednja, vidiš, da je še zanimivejša in pomembnejša od prejšnje. Zorimo do konca! Tako si nas je narava zamislila.

Vse faze življenja so pomembne. Vse!

Starejši so izjemen del družbe, nujno je, da so enakovredno vključeni v družbo, da znanja pradedov prehajajo na potomce. Ne pa da so izolirani s paletami, polnih tablet, misleč, da so vsem v svetu odveč. Na to moramo misliti že v mladosti.

Mateja J. Potočnik

Kako pa se počutite? Ste mirni ali zaskrbljeni?

Ob nepopisnih grozotah in absurdih, ki se dogajajo pri nas in po svetu, bi lahko bila ohromljena od besa in krivice, ampak sem se naučila poskrbeti za svoj mir in za zdravo okolje. To je danes največji izziv – priti do pravih informacij, in ko jih imaš, ostati miren, da ne rečem normalen.

Ste že osvojili tisto, da se obremenjujete samo s stvarmi, ki jih lahko spremenite, z drugimi pa ne?

Vsekakor sem mnogo uspešnejša, kot sem bila. Ampak ni človeka, ki kdaj ne bi bil zaskrbljen tudi zaradi stvari zunaj svojega dometa.

Poleti ste večinoma na Štajerskem, na vikendu. Je tukaj bivala vaša mama?

Ja, tu blizu je bila. Z leti sem tu vedno več, saj imam njivo, gozdove, čisti mir in naravo. Ker se čedalje težje dobi kakovostna hrana, je pomembno, da sami poskrbimo za to. Tu čutim povezanost s svojimi predniki, s svojim rodom.

Mateja J. Potočnik

Ste že samooskrbni, kar zadeva zelenjavo ali sadje?

Še vedno se učim. Moj veliki idol je bila pred kratkim preminila velika Sanja Lončar. Neverjetno, kaj vse nam je dala ta genialna gospa in kako malo je o tem zaslediti v medijih … Učim se ne le kmetovanja, ampak – kar je še najbolj pomembno – sodelovanja! Sooskrbovanja.

Gre za sodelovanje z drugimi kmeti, s sosedi. Pri nas vsak da tisto, kar ima. To se mi zdi res pomembno v teh časih.

Moja njiva uspeva izvrstno, ampak to mi ne bi uspelo, če ne bi imela čudovitih sosedov. Tudi zalijejo mi, kadar me ni, jaz pa njim prinesem kakšne sadike. Mislim, da je zdaj čas povezovanja.

Mateja J. Potočnik

Danes je vse več osamljenih …

Saj nas sistem sili v to. Živimo v hrčkovem kolesu, impregnirani z reklamami, ki nam vcepljajo, kaj vse moramo biti in kaj vse moramo imeti. Hollywood že desetletja smeši družinsko življenje, družbena omrežja nas prepričujejo, da si pomemben samo ti, starši učijo otroke, naj poskrbijo samo zase … Živimo v družbi atomiziranih posameznikov.

Glasba

Tanja Žagar bi, če bi lahko, izbrala Mikija brez družine

Prav moderni so postali trenerji osebnostne rasti, ki te prepričujejo, da si pomemben samo ti. To ni isto kot ljubezen, ki se začne pri tebi. To je posesivni individualizem.

Šele ko deliš, dobiš. To se najbolj odraža v zakonu. Jaz v odnosu nenehno odkrivam sebe in parterja in v celostni sliki poskušam razumeti reakcije.

Kako je vas spremenila ljubezen do Đura?

Mislim, da sem se precej spremenila – postala sem mirnejša, razumevajoča, samozavestna … Ampak vse to je prišlo neopazno skozi desetletja.

Saj vsi vemo, da je vse lažje, če delaš, opremljen z ljubeznijo in radostjo.

Spremembe so prišle, ker ljubim, in je bilo to čisto preprosto. Želim si, da je njemu dobro, saj tudi on želi meni samo najboljše. Sreča je, da naju je usoda združila, da sva kompatibilna ves ta čas …

Estrada

Tina Gorenjak svari, da prava ljubezen ne boli

Osebna rast

Martin Golob iskreno: "Včasih me je strah, da bi zapravil svoje življenje"

Verjamete v usodo?

Zdaj bi lahko razpravljali, kaj sploh je usoda … Verjamem, da ne obstajajo naključja, ali je to usoda, pa ne vem. Verjamem v kozmični red, mu zaupam, in to me pomirja.

Verjamete v srečo? Bi rekli, da ste imeli v življenju veliko sreče?

Z veliko hvaležnostjo lahko to potrdim. Vidim pa, da imaš največ sreče, ko želiš videti srečo, ko se osredotočiš na to. Saj veste, kar misliš, tudi pritegneš …

Celoten pogovor je bil objavljen v avgustovski številki revije Obrazi (08/25). Revija je na voljo v spletni trafiki.