A starost in dednost še zdaleč nista edina faktorja tveganja za to bolezen. Čedalje bolj jasno je, da jo morda v še večji meri povzročajo dejavniki okolja, v katerem živimo. In eden glavnih so snovi, na katere ne bi takoj pomislili – pesticidi. Po zadnjih študijah je več kot deset takih, ki občutno povečajo tveganje, da zbolimo za Parkinsonovo boleznijo. Najbolj strupen to tveganje zviša za kar 150 odstotkov.
Parkinsonova bolezen je možganska motnja, ki jo po eni strani vsi dobro poznamo, po drugi strani pa znanost še vedno tava v poltemi glede vzrokov, ki jo sprožijo. Bolniki doživljajo nenamerne ali nenadzorovane gibe, kot so tresenje in okorelost, ter težave z ravnotežjem in koordinacijo. Simptomi se pokažejo postopoma in se sčasoma poslabšajo. Ko bolezen napreduje, lahko ljudje težko tudi hodijo in govorijo. Telesnim znakom se lahko pridružijo duševne in vedenjske spremembe, težave s spanjem in spominom, utrujenost ter depresija.
Nevarni pesticidi
Da se pri Parkinsonovi bolezni prepletajo dejavniki genetike in okolja, je znano že dolgo. A čedalje bolj jasno je, da ima slednje večjo težo, kot so mislili doslej. Nekateri znanstveniki so prepričani, da okolje celo odločujoče vpliva na razvoj te izjemno omejujoče bolezni. Nabralo se je že kar lepo število študij, ki so se pri raziskovanju vpliva okolja na Parkinsonovo bolezen osredotočile na pesticide. Več ko jih je in novejše ko so, bolj je odgovor enoznačen – da, zaradi pesticidov je tveganje, da bomo za njo zboleli, večje. Občutno večje.
V lani objavljeni študiji so raziskovalci na UCLA Health in Harvardu identificirali deset pesticidov, ki so znatno poškodovali možganske celice, nevrone, vpletene v razvoj Parkinsonove bolezni. In čeprav so znanstveniki okoljske dejavnike, kot je izpostavljenost pesticidom, že pred časom povezali s Parkinsonovo boleznijo, je bilo precej težje natančno določiti, kateri pesticidi lahko povečajo tveganje za to motnjo. Samo v Kaliforniji, denimo, ki je največji kemijski izvoznik v ZDA in od koder je tudi marsikateri izdelek na naših krožnikih, je registriranih skoraj 14.000 pesticidov z več kot tisoč učinkovinami. Raziskovalci so identificirali deset pesticidov, ki so strupeni za dopaminergične nevrone. Ti imajo ključno vlogo pri gibanju in ravno odmiranje teh nevronov je značilnost Parkinsonove bolezni. Še več, ugotovili so, da je kombinacija pesticidov še bolj strupena od vsakega posameznega. Med pesticidi, ki so dokazano toksični za te nevrone, so štirje insekticidi (dikofol, endosulfan, naled, propargit), trije herbicidi (dikvat, endotal, trifluralin) in trije fungicidi (bakrov sulfat – bazični ter pentahidrat in folpet). Večina teh pesticidov je v EU sicer prepovedana ali vsaj nima dovoljenja za uporabo, a kaj ko se na naših policah znajde hrana z vseh koncev sveta. V ZDA, denimo, pa večino naštetih še danes uporabljajo. Tudi v EU kmetovalci lahko uporabljajo dva od strupenih pesticidov, čeprav s strožjimi omejitvami – bakrov sulfat in folpet. Najbolj ogroženi so seveda tisti, ki so pesticidom najbližje – kmetovalci. Pri njih je obolevnost po nekaterih študijah tudi dvainpolkrat višja.
Ubijalci nevronov
Naštete vrste pesticidov nimajo veliko skupnega razen tega, da ubijajo naše možganske celice. To naredijo na več načinov. Nekateri fizično poškodujejo celice v možganih. Drugi preprečijo, da bi dobile dovolj energije, ki jo potrebujejo za rast in delovanje. Tretji lahko povzročijo vnetje in s tem otekline, kar lahko poškoduje možganske celice. Nekateri motijo sporočanje med celicami v možganih, ki poskrbi, da lahko premikamo roke, noge in druge dele telesa. Pesticidi lahko motijo ta sporočila, kot če bi prekinjali telefonski signal. Še bolj škodljivo je vse to za tiste ljudi, ki so že genetsko za pesticide bolj občutljivi in nanje še močneje reagirajo.
Najbolj ogroženi so seveda tisti, ki so pesticidom najbližje – kmetovalci. Pri njih je obolevnost po nekaterih študijah tudi dvainpolkrat višja.
Pesticide so zaradi dokazane škodljivosti za možgane že prej prepovedovali. Trifluralin, denimo, je glede na raziskave najbolj strupen. Najbolj razvpit je parakvat, saj so bili ljudje, ki so mu bili dlje izpostavljeni, v kar 150 odstotkov večji nevarnosti, da bodo zboleli za Parkinsonovo boleznijo. A čeprav ga je prepovedalo več kot 30 držav, ga v ZDA še vedno uporabljajo. Pri tem je posebej grozljivo dejstvo, da je časopis Guardian pred dvema letoma razkril, da so proizvajalci parakvata ugotovili povezave med pesticidom in Parkinsonovo boleznijo že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. To jih pri prodaji seveda ni ustavilo. Kmetovalcev pa očitno tudi ne. Uporaba parakvata se je v ZDA v zadnjih petih letih več kot podvojila! V EU je sicer ta pesticid že skoraj dve desetletji prepovedan. Pri rotenonu pa so ugotovili, da so laboratorijske podgane propadanje možganskih celic doživljale še dolgo po tem, ko so jih na kratko izpostavili temu pesticidu. To bi lahko pomagalo razložiti, zakaj se simptomi lahko pojavijo šele leta po tem, ko je bil nekdo izpostavljen kemikaliji.
Nevarnosti glifosata ni mogoče oceniti
Med pesticidi, ki so še sveže dokazano toksični za nevrone, so štirje insekticidi (dikofol, endosulfan, naled, propargit), trije herbicidi (dikvat, endotal, trifluralin) in trije fungicidi (bakrov sulfat – bazični ter pentahidrat in folpet).
Najbolj poznano in omadeževano ime pa je glifosat, o katerem je vroča debata tekla še pred kratkim, saj se je EU odločala, ali temu svetovno najbolj razširjenemu sredstvu za zatiranje plevela podaljša dovoljenje za uporabo ali ne. Raziskave možnih povezav med glifosatom in Parkinsonovo boleznijo so bile doslej omejene. V nekaj osamljenih primerih so poročali o Parkinsonovi bolezni pri ljudeh, ki so zaužili glifosat. Velika študija, izvedena v ZDA, pa kaže, da je pri ljudeh s Parkinsonovo boleznijo, ki živijo na kmetijskih območjih, kjer se uporablja glifosat, večja verjetnost, da bodo umrli prej, v primerjavi s tistimi, ki živijo na območjih brez glifosata. Lani je v komentarju za ugledno medicinsko revijo The Lancet priznani nizozemski strokovnjak za Parkinsonovo bolezen dr. Bastiaan R. Bloem skupaj s kolegi apeliral na evropske odločevalce, naj ne podaljšajo dovoljenja za uporabo glifosata. Trenutni regulativni ukrepi so neustrezni, so zapisali. Evropska agencija za varnost hrane (EFSA) je pravila spisala tako, da je nemogoče oceniti (ne)varnost glifosata v povezavi s Parkinsonovo boleznijo. Prvič, postopki za testiranje nevrotoksičnosti niso dovolj strogi. Nevrotoksičnost ocenjujejo tako, da ocenijo vidne simptome pri poskusnih živalih. Znaki bolezni pa se pojavijo šele po hudi poškodbi možganov, po izgubi 60–70 odstotkov živčnih celic. Če je na primer odmrlo 40 odstotkov teh celic, se poskusna žival zdi zdrava, testirani pesticid pa je seveda vse prej kot varen. Obenem pa pravila ne zahtevajo, da bi preverili, koliko možganskih celic je odmrlo, če vidnih simptomov bolezni ni. Bloem predvideva tudi, da so bili odmerki glifosata v poskusih na živalih prenizki in da je marsikateri človek izpostavljen večjim količinam tega pesticida. Z zdajšnjimi poskusi namreč testirajo koncentracije glifosata, ki jih običajno zaužijemo. Vendar lahko glifosat prepotuje velike razdalje po zraku, zato so v prahu v domovih kmetov in prebivalcev, ki živijo v bližini kmetijskih zemljišč, koncentracije glifosata in drugih pesticidov precej višje. EFSA tudi ne upošteva, da pesticidi lahko povzročijo uničenje možganskih celic tudi z vplivom na črevesni mikrobiom, saj študije kažejo, da glifosat vpliva na bakterije v črevesju, kar bi lahko povzročilo kopico nevrodegenerativnih procesov, ki se širijo iz črevesnih nevronov preko vagusnega živca do možganov. Nadalje EFSA zahteva oceno le za vsak pesticid posebej, ne pa tudi za njihov vpliv v koktajlu. Kaj lahko bi bili v kombinaciji še bolj strupeni, kot se je izkazalo v ameriški študiji. Zadnji njegov pomislek pa je še posebej alarmanten. Kot je navada vsepovsod, je tudi pri glifosatu veliko raziskav doslej izvedla industrija sama, kar nikoli ne vliva zaupanja. Pri teh raziskavah pa se je že izkazalo, da so iz končnega dokumenta izpustili nekaj pomembnih ugotovitev.
Lanska vroča bitka za prepoved glifosata se je končala tako, da je EU podaljšala dovoljenje za uporabo, a odločanje o tem, kako bo v posamezni državi, prevalila na članice. Slovenija se je takrat zavzemala za popolno prepoved. Bili smo celo ena prvih držav v EU, kjer je uporaba glifosata in vseh drugih herbicidov omejena. Že od 2019 je prepovedan na javnih površinah, od 2021 pa tudi ob cestah in železnicah. Njegova uporaba je tako dovoljena še v kmetijstvu, načeloma pa vlada tudi tu stremi k njegovi prepovedi v bližnji prihodnosti. V širši EU pa bodo glifosat po poljščinah z nekaj omejitvami lahko zlivali še nadaljnjih deset let.
Kako varna je torej naša hrana?
Številni pesticidi, ki so jih doslej povezali s Parkinsonovo boleznijo, so v Evropi že prepovedani ali strogo nadzorovani. Izpostavljenost povprečnega kupca in jedca pesticidom, ki vplivajo na razvoj Parkinsonove bolezni, je po današnjem vedenju majhna. Pred uživanjem naj sadje in zelenjavo vseeno dobro operemo, svetujejo. Najbolje pod tekočo vodo pri sobni temperaturi. Če hočemo biti še bolj prepričani, lahko odstranimo vso lupino ali zunanjo plast, pravijo, saj se večina pesticida obdrži na zunanji strani plodu. Vse to zveni do neke mere pomirjujoče. A kaj, ko smo pomirjujoče besede poslušali tudi o vseh drugih kemikalijah, ki so zdaj strogo prepovedane. Morda bi zato raje naredili še kakšno študijo več, in to tako, kot je treba. Morda poostrili regulativne zahteve. Ali pa, za spremembo, kakšnega od strupov prepovedali takoj, ko se o njem začnejo pojavljati z znanostjo podprti dvomi, in ne šele post festum, ko se nabere dovoljšne število žrtev, ki jim je treba plačati milijonske odškodnine. Tako kot sta to prisiljena npr. Monsanto in Bayer zaradi zdravstvene škode, ki jo povzroča njun glifosat.
