Profimedia

Danec Jonas Vingegaard ne bo nastopil na nobenem. Prav tako Simon Yates, zmagovalec letošnjega Gira. Pogačarjev rojak Primož Roglič bo nastopil na enem, Wout van Aert, ki ga uvrščamo med največje specialiste za klasike, pa na dveh. Pogačar je po drugi strani edini, ki bo startal na vseh petih spomenikih v letošnji sezoni. Milano–Sanremo, Flandrija, Pariz–Roubaix, Liege–Bastogne–Liege, Il Lombardia. Za še en kamenček v legendi o Pogiju.

Že pri 27-ih je namreč prav to. Živa legenda. Iz tedna v teden, iz dirke v dirko večja. Redki so tedni oziroma dirke, ko se ne poda na zmenek z zgodovino. V soboto v Lombardiji ne bo nič drugače. Znova bo želel (s)pisati zgodovino.

Vsakič na zmagovalnem odru

Kot prvo, poskušal bo postati sploh prvi kolesar, ki bo vseh pet spomenikov v eni sezoni končal na zmagovalnem odru. Kot drugo, kot prvi kolesar v zgodovini bo poskušal petkrat zapored dobiti enega od petih spomenikov. Nekaj, kar ni uspelo niti Kanibalu Eddyju Merckxu in/ali Seanu Kellyju, ki so mu nekoč prilepili oznako kralj klasik.

Z zmago bi postal tudi šele drugi kolesar v zgodovini po Merckxu in letu 1971, ki je v istem koledarskem letu osvojil Tour de France, naslov svetovnega prvaka in tri spomenike. Ne le na treh spomenikih in svetovnem prvenstvu, Pogačar je slavil tudi na Strade Bianche, ki ji nekateri pripisujejo neuradni naziv šestega spomenika. Povedano drugače, dobil je pet od sedmih najpomembnejših enodnevnih dirk v letu. V soboto bo poskušal dobiti še šesto od osmih. Mož za vse terene, mož za vse letne čase.

On na eni strani, ves ostali svet na drugi

Ena, ena, tri, ena, dve, dve, ena, ena, ena, ena, dve, štiri, ena, ena, ena. Ne, ne gre za nekdanjo športno napoved, ampak za uvrstitve Pogačarja v letošnji sezoni.

Presenečenje bi bilo, če v soboto popoldne v to svojo redovalnico ne bi pribil še enega cveka. Cveka, ki bi bil seveda čista petka. Je namreč absolutni favorit 119. Il Lombardie. Vsi ostali vključno s Primožem Rogličem, Remcom Evenepoelom in Tomom Pidcockom bodo bržkone vnovič dirkali le za drugo mesto. Kolesarstvo je sila nepredvidljiv šport, toda Pogačar ga v zadnjem času dela zelo predvidljivega.

Pogi ima v tem trenutku prestavo ali dve več v primerjavi s tekmeci. On na eni strani, ves ostali svet na drugi. Ne le samo zmagovanje, tudi ali predvsem način je tisti, ki laike in strokovnjake vedno znova pusti oprtih ust. Neverjetna lahkotnost zmagovanja, ki tekmecem jemlje voljo do življenja. In nekaterim gledalcem veselje do gledanja.

A(nti)patija ni njegov problem

Pogačar s svojimi dominantnimi predstavami odvzema dramatičnost zaključkom dirk. Povedano drugače, že več deset kilometrov oziroma uro ali dve pred ciljem ubije dirko. Namesto naraščanja vznemirjenja nastopi apatija, ki v nekaterih glavah prehaja v antipatijo. A to ni njegov problem, to ni njegova krivda.

Pogačar (p)ostaja nerešljiva uganka za tekmece oziroma, kot so lepo zapisali pri specializiranem kolesarskem portalu Velo: »Utrujali so ga z napadi, izzivali na dirkah, ga poskušali prelisičiti – nič ni delovalo. V zadnjih 48 mesecih najboljšim kolesarjem sveta še vedno ni uspelo razvozlati kode Tadeja Pogačarja. Kaj sploh lahko kdo stori proti Pogačarju? To je vprašanje, ki odmeva po avtobusih ekip in trening kampih, ko se še ena sezona končuje s Slovencem na vrhu kolesarskega sveta. Pogačar je tradicionalni scenarij cestnega kolesarstva preprosto raztrgal in vrgel skozi okno.

Vse taktične zamisli, ki se jih lahko spomnite, so zdaj neuporabne. Satelitski kolesarji, močne ekipe, dolgi pobegi, vlaki v gorah – nič od tega ne deluje proti Pogačarju. Pogačar je v tej sezoni, tako kot že v preteklih letih, povsem prevladoval na številnih dirkah. A tokrat je občutek vendarle drugačen. Kako mu to uspeva? Kako lahko zmaga sam, potem ko napade 60 do 100 kilometrov pred ciljem? In ko vsi vedo, da bo napadel – zakaj mu kljub temu nihče ne more preprečiti zmage?« Vprašanja, na katera (za zdaj) nihče nima odgovora.

Profimedia

Štiri od štiri

Redko kje pa je tako dominanten kot na zadnjem spomeniku sezone. Classica delle foglie morte je njegovo dvorišče, njegovo igrišče. Na Dirki po Lombardiji je še nepremagan. Na klasiki padajočega listja je nastopil štirikrat in štirikrat slavil. Vsako leto bolj prepričljivo. Lani se je še zadnjega tekmeca otresel 48 kilometrov pred ciljem, na cilju v Comu pa je imel debele tri minute prednosti pred najbližjim zasledovalcem Remcom Evenepoelom. Kar zadeva Lombardijo, je bila to največja razlika v zadnje pol stoletja oziroma od leta 1971.

Če gre soditi po zadnjih tednih (in lanski dirki), bi vlogo izzivalca številka ena vnovič lahko prevzel prav Belgijec, ki bo še zadnjič dirkal za volčjo bratovščino Soudal Quick-Stepa.

V obratni smeri kot lani

Tokrat gredo sicer v obratni smeri kot lani, iz Coma v Bergamo, kjer je Pogačar dvakrat že slavil. Kaj pripravlja tokrat, kje bo napadel oziroma se odpeljal tekmecem? Passo di Ganda, ki pride na vrsto 50 kilometrov pred ciljem, se ponuja kot najbolj očitna možnost. Morda napad tik pod vrhom in potem povečanje prednosti na spustu kot pred dvema letoma? Odgovor naj bi dobili v soboto okoli 17. ure. Ali pa že kakšno uro prej.

UAE Team Emirates na start prihaja z izjemno močno postavo. Pogačar, Isaac del Toro, Jay Vine, Adam Yates, Rafal Majka, za katerega bo to zadnja dirka v karieri, pa seveda Domen Traktor Novak ... Team Emirates bo znova Dream Team Emirates.

Postava UAE Emirates za Lombardijo
Tadej Pogačar (Slo)
Isaac del Toro (Meh)
Jay Vine (Avs)
Adam Yates (VB)
Pavel Sivakov (Rus)
Rafal Majka (Pol)
Domen Novak (Slo)