AdobeStock

Najprej sem jo samo odprla. Knjigo, ki nosi naslov Divji ples z narcisom. O narcisih in ubogih ženskah, ki se ujamejo v njihove mreže, se v zadnjih časih veliko bere, govori in pripoveduje, pa se mi je za hip zazdelo, da bom knjigo preskočila, ko pa bi rada prebrala in podčrtala še toliko drugih. A sem ravno ta dan, ko sem jo prejela, pisala o zamejski Slovenki Lari G. ki je potrebovala petdeset let, da je ugotovila, da živi z narcisom. Ločila se je in se po dveh letih spet zagledala vanj. Romana še ni napisala, pred sabo pa sem imela novega, svežega, o ženski, prav tako Slovenki, ki ga je izdala. In prebrala sem ga na mah.

Takojšnja povezava

Bila je v tistih letih, ko okolica začne spraševati, kaj je z njo narobe, da še nima partnerja in otrok, zato je priložnost, da je vendarle našla simpatičnega, nevezanega, pa še privlačnega, zagrabila scela. Dobesedno. Na prvem srečanju je kot na trnih: »Upam, da dajem vtis, da sem sproščena in lahkotna, ne pa lahka.« Zagleda ga in že en pogled je dovolj, da se ji pospeši srčni utrip. V nekaj tednih že živi pri njej, ji kuha jutranjo kavo, kosila. Utapljata se v vrtincu ljubezni. »Ljubkuje me kot dojenčico. Njegovi dotiki poročajo o njegovi izkušenosti.« Sara žari. Luka je tako zelo pozoren. Ne varčuje s komplimenti: »Kraljica moja, si se naspala? Bi se poročila z mano?« Sara verjame, da je Luka edini človek, ki njene potrebe postavlja na prvo mesto. Pred tem je verjela drugače. »Verjamem, da sem vredna samo toliko, kolikor uspem biti koristna, dobra, ubogljiva, marljiva za druge.«

Prehrana

Ujeti v peklu: kako nas proizvajalci hrane silijo v odvisnost

Nebesa kmalu niso več nebesa

Pred to zvezo je Sara živela samsko življenje, imela svoje navade, srede rezervirane za druženje z ženskami. In ko pride na vrsto prva sreda, bi šel Luka najraje kar z njo. Povsod bi bil ob njej, in če ni, potem kuha mulo, jo gleda kot majhen prestrašen pes in moleduje za njeno pozornost. In ona mu jo z veseljem daje, zato se ji zdi čudno, ko se njegovo vedenje iznenada spremeni. »Zgodaj vstaneva. Grelnik za vodo je že ugasnil. Luka pristavi kavo samo zase. Poloti se me rahla užaljenost, ampak ostanem tiho.« Sara zelo precizno opisuje prve opozorilne znake moškega, ki na začetku obljublja nebesa, potem na obljube hitro pozabi in misli le nase, drugi pa mu služi le kot podaljšek njega samega. Sara opisuje, kako sta se nekega dne sprehajala po energijskih točkah, z roko v roki, meditirala z zaprtimi očmi, ko se v njuni neposredni bližini pojavi še en par: »Luka odpre oči in zagleda blondinko. Na moje veliko presenečenje sleče majico, se začne postavljati in vidno šarmirati … dela se, kot da me ni. Ne morem verjeti, kaj se dogaja. Preplavita me sram in prezir. Počutim se kot gnilo jajce. Nevredna, nevidna. Sem v krču. Ne vem, kaj naj rečem, še manj, kaj naj naredim. Obsedim v travi in spremljam predstavo, ki jo moj moški izvaja za drugo žensko … Ne vem, kako naj izrazim svoje nelagodje. Vstanem in odidem stran, po tihem upam, da bo prišel za mano.« Seveda bralca zanima, kako se bo razpletlo, koliko časa ga bo Sara prenašala, sploh ker narcis ni sposoben opaziti žalosti, misli le nase, na uresničitev svojih načrtov.

Primus

Manipulacija

Sara nekje na spletu zasledi besedo »gaslighting«, meglenje, in se v tem prepozna. Nekdo manipulira  z drugim, da začne dvomiti o lastnem dojemanju realnosti. Sara ugotovi, da to počne Luka z njo in da postaja čedalje bolj neodločna in ne zaupa več vase. Išče naprej in naleti na posnetek Narcis in njegove fore. »Ne verjamem vsega, kar slišim in preberem. Preveč bolečin mi povzroča že sama misel, da sem ujeta v odnos, ki je lažen.« Njen Luka se je fino parkiral pri njej doma, dela nič, samo kolo vozi. Ko mu predlaga, da bi šel kaj delat in prispeval h gospodinjstvu, je poln izgovorov, posmehljiv, žaljiv. Sara piše tako, da bralec začne navijati zanjo, da bi ji ja čim prej uspelo, da se ga reši. Prej vajena reševati druge je prejela priložnost, da se nauči reševati sebe. A je povsem nemočna, ker se ji zdi, da ga ljubi, čeprav jo vseskozi ponižuje. »Najboljši sem, boljšega ne boš našla. Vse naredim zate, ti pa me samo izkoriščaš. Dolgočasna si. Ne čela gubat, Sara. Grda si. Poglej se, kakšna si.«

Vse bolj je zmedena, negotova vase, strah jo je … Rada bi nazaj svoj mir, svoje življenje, a pot do svobode ob narcisu ni lahka. Nabija ji občutke krivde, ko se odloči, da naj se izseli iz njenega stanovanja. In ko Luka res gre, ga hitro začne pogrešati. »Kako lahko pogrešam nekoga, ki me je tako globoko prizadel, me razvrednotil in mi ukradel dušni mir. Z mojo interpretacijo ljubezni je nekaj hudo narobe.«

Bolezni

Pranje klopa ne uniči!

Saj on je bil skoz tak. Dela sranje, pol se pa jokca

Sara po mesecih ugotovi, da je njen srčni izbranec tako obrnil okoli že mnoge ženske. Potem ko mu je zaprla svoje duri, si je hitro  izbral novo žrtev, a njej še vedno ni dal miru. Zasledoval jo je na vsakem koraku in ji pisal prostaška sporočila: »Cipa brezobrazna... pejt se f… drugega itak ne znaš... ne boš se jutri kot kraljica zbudila, ampak boš vedno bolj grda in stara!« Začela je iskati pomoč. Obrnila se je na mnoge naslove. Postala je anksiozna, depresivna, izgubila je nadzor. »V svoji karieri sem ničkolikokrat svetovala, da je prositi za pomoč modro oziroma da gremo po moč.« Sara je socialna delavka, ki se je znašla pred vprašanjem, kam gre strokovni delavec po pomoč. V tej knjigi je jasno pokazala, da ji obiski policijske postaje niso prinesli nič dobrega. Opisuje, kako težko je človeku, ki je vajen pomagati drugim, priznati, da je sam nemočen. »Okolica pri tem ne pomaga – ko Luka sredi mojega dvorišča vpije, da me ljubi, vsi očividci mislijo, da mu delam krivico, da sem ga izkoristila in zavrgla. Policija pride, ko je vsega konec …« Sčasoma je od ljudi izvedela, da je to Lukov način. »Saj on je bil skoz tak. Dela sranja, pol se pa jokca.«

Ni vse črno belo

Sara se ni predala. Zamenjala je ključavnico, telefonsko številko. On jo je vedno znova našel, ji grozil še naprej, čeprav je živel že pri drugi ženski in ji vmes med vsemi žaljivkami povedal, da jo tako zelo ljubi, zakaj mu to dela. V romanu je opisala, kako je iskala pomoč, pa je ni našla. Vse institucije so bile prepočasne, ona je potrebovala zaščito in pomoč takoj. Pomagala ji je mama, ki se nekoč ni znala postaviti za hčerko, zdaj se pa je. Življenje jo je izučilo, da se moških ne boji več. In pogum se naseli tudi v Saro. Postavi se na svoje noge. Ne le v medsebojnih odnosih, tudi poklicno pot zamenja. Postane refleksoterapevtka. Dobesedno z dotiki postavlja ljudi na svoje noge. Uspe ji. Tako v romanu kot v resničnem življenju.

Ko sem prebrala roman, sem jo poklicala. Zastavila sem ji dve vprašanji. Kdo je Sara in kateri stavek bi ona podčrtala v svoji knjigi. Odgovorila mi je naslednje: »Ni vse tako črno-belo, kot se kaže na prvi pogled. Vdihnem, izdihnem in si rečem: 'Premagala bom to!'«

Objavljeno v reviji Jana, št. 40, 7. oktober 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana