Dr. Borut Vrščaj, veliki zaveznik ohranjanja čistega okolja z oddelka za kmetijsko ekologijo in naravne vire na Kmetijskem inštitutu Slovenije, pravi, da je skrajni čas za takšne ukrepe. Šote v kupljeni zemlji res ne potrebujemo, saj z njenim črpanjem škodimo okolju, medtem ko naše rastline zaradi nje ne pridobijo nič bistvenega.
Šoto imate skoraj gotovo v vseh svojih lončnicah, pa tudi na vrtu, če tam uporabljate kupljen kompost ali zemljo. Pa veste, kaj šota je? »To je stisnjen, mrtev rastlinski material, ki nastaja več tisočletij. Zelo je mehek, navadno gre za kakšne mahove, mrtve ostanke rastlin, včasih tudi korenine, ki se ohranijo v vodi, v okolju brez kisika. Ko se to osuši, je zelo gorljivo,« opiše sogovornik in ob tem pokaže veliko korenino, staro vsaj nekaj sto let, ki so jo pred časom našli v šotišču na Ljubljanskem barju. »Ko smo jo našli, je bila mehka kot žvečilni, zdaj, ko se je osušila, pa je popolnoma trda. Zdaj veste, na kakšen način se je ohranilo najstarejše kolo na svetu, ki je bilo najdeno na naših tleh. Šotišča so imeniten arhiv, v njih je konzervirano vse, celo telesa ljudi iz drugega, tretjega stoletja pred našim štetjem so se v njih ohranila tako, da so na njih vidne dlake na bradi,« pove. A šotišča še zdaleč niso pomembna zgolj zaradi svoje arheološke vrednosti.
Videz vara
Prave šote nastajajo v izrazito vodnem okolju, predvsem pa tudi hladnem, zato jo je na severu Evrope in v Sibiriji bistveno več kot pri nas. »V Sloveniji jo imamo na omejenih šotiščih na Pokljuki, dobro poznana so tudi visoka barja, kot so Lovrenška jezera, imamo pa tudi najjužnejše evropsko šotišče, to je Ljubljansko barje, ki si le še tu in tam zasluži tisto pravo naravno besedo šotišče, saj je praktično povsod zaznan vpliv človeka. Kolikor je ostalo šote, je zelo preperela, vidimo jo kot izjemno rahlo, grudičasto zemljo.« Čeprav se zdi idealna za naše lončnice, pa Vrščaj poudarja, da je revna s hranili. »V rastlinah je malo hranil, v mahu pa sploh. Šota je torej prazna, zato tudi tisti zemlji, ki jo kupujemo v trgovinah, pogosto dodajajo mineralna hranila, kot so fosfor, kalij in nekaj kalcija, da dvignejo kislost tam, kjer je treba.«
Šota v »tegelčkih« je rezultat lenobe in profitabilnosti
»Od ledenih dob se je v takšnih in drugačnih snoveh v organskih tleh uskladiščilo ogromno ogljika. Torej tudi v šotiščih. Zaradi klimatskih sprememb in splošnega ogrevanja ozračja smo sprožili snežno kepo. Posebej v severni hemisferi v Sibiriji lahko vidimo posledice. Tam šota pogosto gori, tudi v prostoru v velikosti Slovenije, in se ves ogljik, ki je bil v njej shranjen tisočletja, sprošča v ozračje ter dodatno generira toplo gredo. S tem se učinek tople grede krepi, vse skupaj še bolj ogreje, posledično pa prihaja do osuševanja in nadaljnjega izgorevanja ogljika iz šote v zrak. Nekateri ocenjujejo, da te emisije iz Sibirije po magnitudi že presegajo emisije iz nekaterih industrij. Gre za enega največjih okoljskih problemov,« opozarja.
Problema se očitno zavedajo tudi v Veliki Britaniji, kjer so nedavno napovedali, da bodo do leta 2024 prepovedali prodajo šotnega komposta in se potrudili obnoviti svoja šotišča, kjer je shranjenega trikrat več ogljika kot v gozdovih. Ker je ogromno šotišč v slabem stanju, to vodi v podnebne spremembe. Na svetovni ravni šotišča shranjujejo pol bilijona ton ogljika, dvakrat več kot svetovni gozdovi. Odkrivanje te dragocene zaloge ogljika je nepotrebna ekološka katastrofa, saj gre za nesmiselno uporabo šote. »Šota v 'tegelčkih' je rezultat lenobe in profitabilnosti. Imate odprto šotišče, šoto lepo režete, spakirate v lepo vrečo s privlačno nalepko in to prodajate za med, ker se vrtičkarji ne sprašujejo, koliko to v resnici stane, ko je treba posaditi en lonček. To je velik biznis. Zraven dajo še nekaj hranil in veliko nalepko, da je to naravno. Seveda je naravno, ampak gre za to, da potem ta v šoti vezan ogljik sproščamo v ozračje. Zaradi same šote pa naše rastline nič bolje ne uspevajo. Za vas torej šota pri vrtnarjenju nima velike koristi – razen če res radi zalivate, saj se hitro suši in je kmalu spet žejna.«
Velika Britanija gre v pravo smer
Šotišča bi veljalo varovati že zaradi pestrosti, nadaljuje Borut Vrščaj. »Pri nas to ni problem, ker jih je malo in so varovana, na Škotskem, kjer jih je veliko, pa je to velik izziv, saj bi varovanje šotišč pri njih vplivalo na gospodarstvo in delovna mesta. S tem, ko bodo v Veliki Britaniji prepovedali prodajo šotnega komposta, bodo v prvi vrsti obvarovali šoto, kar jim bo prineslo tudi boljšo nacionalno bilanco ogljika države. Po novem se namreč vsaka tona ogljika, ki jo sprosti država, ne glede na to, ali je za to kriv promet, turizem ali pač kaj tretjega, krepko plača. Z varovanjem šotišč bo Velika Britanija poskrbela za zmanjševanje toplogrednih plinov v atmosferi, spodbudili pa bodo tudi krožno grospodarstvo. Namesto da bi pakirali kose šote, bodo raje uvedli sicer bolj komplicirano in drago, a okoljsko prijaznejše kompostiranje organskih snovi in odpadkov. Pa bodo potem tisto spravili v lončnice. Tudi mi bi lahko s pridom uporabljali organske odpadke namesto šote. Seveda pod pogojem, da je ta kompost brez težkih kovin in drugih onesnaževal.«
To je poteza v pravo smer, je prepričan. »Pri nas, po drugi strani, zaradi izkoriščanja šotišč ne bomo imeli težav z ogljično bilanco, jo bomo pa imeli zaradi TEŠ 6, ki je bil eden največjih nesmislov, pred katerim smo na veliko opozarjali, da bomo zaradi njega plačevali emisijske kupone, a nam odgovorni niso želeli prisluhniti,« navrže mimogrede in poudari, da so za našo prihodnost pomembne predvsem tri stvari: čista voda, zrak in zemlja. »Tako, kot ne moremo živeti brez zraka in vode, tudi brez rodovitne zemlje ne bomo dolgo obstali. In kar uničimo danes, jutri ne bo mogoče obnoviti, saj zemlja potrebuje tisočletja, da ponovno nastane. Za vaše rožice pa bo bistveno boljša od šote kar tista zemlja, ki ste jo nabrali na bližnjem travniku ali iz krtine, ki jo je na travniku napravil krt, še namigne. Dodajte ji malo pravilno pridelanega domačega komposta in ne bo vam treba ničesar kupovati. Sama šota je namreč prazen material, ki brez dodanih hranil rastlinam daje samo oporo, pa še to bolj slabo. Pustimo jo raje na šotiščih, kjer ima bistveno večjo vrednost,« zaključi.
.......
V zemljo za rože nikar ne sadite solate!
Boruta Vrščaja izredno moti, »da pri nas prodajajo kompostirane, lahko slabe in tudi onesnažene materiale, nanje nalepijo lepo rožico in napišejo zemlja za rože. Potem pa prihaja do zamenjave in ljudje v takšno zemljo sadijo solato.« Kadar kupujete zemljo, preverite deklaracijo na ovitku, da v njej ni težkih kovin, saj v Sloveniji nimamo zakonodaje, ki bi nadzirala njihovo vsebnost v prodajani zemlji. Najbolje bomo storili, če kupimo zemljo, kjer jasno piše, da ne vsebuje presežka težkih kovin in ima za to tudi certifikat. In, za božjo voljo, nikar ne sadite solate v zemljo, ki je namenjena za sajenje rož. Ta je namreč lahko slabše kakovosti in pogosto v sebi skriva tudi težke kovine, ki jih ravno listnata zelenjava, kot je solata, največ vsrka, vi pa jo nato, vključno s problematičnimi težkimi kovinami, pojeste. »Če bi imel človek kaj več besede, bi poskrbel, da bi v Sloveniji že naslednji mesec na substratih moralo pisati, koliko težkih kovin vsebujejo. Ne vem, zakaj imajo lahko to Hrvati, mi pa ne,« pripomni.
Na hitro o kadmiju
Pogovor je nanesel tudi na kadmij, ki ga je v slovenskih tleh že zaradi naravnih geoloških razmer precej, na določenih območjih v Sloveniji, kot denimo v Celjski kotlini, pa je njegova vsebnost v zemlji občutno višja od še domnevno varne meje. Kadmij je strup, pravi Vrščaj, je ena redkih kovin, za katero ne poznamo nobene zdravstvene koristi (cink, baker in nekatere druge so mikrohranila in jih v določenih odmerkih naše telo celo potrebuje). Zato je na vrtu s presežkom kadmija treba ukrepati, tudi z izbiro rastline. »S takšnega vrta lahko še vseeno jeste plodovke (paradižnik, papriko, bučke, kumare), saj so listi tisti, ki vsrkajo težke kovine, medtem ko jih plodovi vsrkajo bistveno manj ali sploh nič. Rešitev za takšno zemljo je tudi, da dvignemo njeno kislost, se pravi dodamo apno, apnit. Kalcij je antagonist kadmiju, kar pomeni, da ga izpodriva. Če zemlji dodamo več apna, torej kalcija, bomo blokirali kadmij. Na Kmetijskem inštitutu se trudimo, da bi ljudem pokazali možnost, da bi lahko živeli varneje tudi z onesnaženo zemljo.« Takšna in podobna znanja lahko pripomorejo k temu, a so žal med ljudmi premalo razširjena.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
