Arhiv NTRC

Takrat je izkoristila različne priložnosti, ki jih je nudila univerza, in šla malo po svetu nabirat nova znanja in izkušnje. Tako je bila s pomočjo poletnih programov univerze po mesec dni v Istanbulu, Španiji in Švici. V okviru programa Erasmus je za leto s kolegico odpotovala v Mainz in tam spoznala Daniela. Ko je morala nazaj v Maribor, da bi dokončala študij, si je on prakso uredil v Münchnu, da je bil bližje Sloveniji. Nato jo je tam našla tudi Sara in lahko sta bila skupaj. Čez čas je v Nemčiji našla še prvo redno službo. »Uspelo nama je, da sva se videla dovolj pogosto. Zdaj bi bilo to težje,« priznava in dodaja, da jima je skupaj še vedno zelo lepo, torej je bila odločitev o njeni selitvi pravilna. On namreč dela z mediji in v Sloveniji zanj ne bi bilo primernega dela. »O tem sva se veliko pogovarjala. Z veseljem bi ostala v Sloveniji, kjer imam družino, prijatelje. Pri meni ni šlo za iskanje boljših pogojev za delo ali večjo plačo. Zgolj iz profesionalnega vidika se ne bi odločila za kaj takšnega,« pravi Sara, ki je sledila srcu. Kot edinko jo družina sicer zelo pogreša, a je sprejela njeno odločitev. V prejšnjih letih je Sara lahko obiskala domače večkrat na leto, zaradi novih razmer pa ni bila doma že od lanskega januarja. Na srečo je z videoklici mogoče vsaj nekoliko nadomestiti pomanjkanje neposrednih stikov. Tako so storili tudi na božični večer, ko so imeli na ta način »skupno« večerjo.

Plašči, rokavice, maske ...

Spomladi je zamenjala službo in se zaposlila v večji bolnišnici. Zdaj ima malo več prostega časa in Daniel ji je kupil klavir, da bo lahko osvežila znanje igranja ter se tudi na ta način sprostila po napornem delu. Skoraj ves čas namreč dela s covidnimi bolniki. V Nemčiji nimajo vse bolnišnice zaposlenih infektologov, zato se s temi bolniki ukvarjajo internisti. Nove razmere so prinesle vrsto sprememb v organizaciji dela v bolnišnici, pravi Sara, ki se je morala privaditi tudi na delo v posebni zaščitni opremi. Takšnega skafandra, kot ga včasih vidimo na televiziji, sicer nima, mora pa nositi zaščitni plašč, dvojne rokavice, očala, masko in vizir ter zaščito na čevljih. »Zdaj, pozimi, ni prehudo, težje je v enoti intenzivne terapije, kjer si zaradi sterilnosti čez vse to oblečeš še en plašč in rokavice.« Sara dodaja, da zaščitna oprema očitno deluje, saj dela s temi bolniki že skoraj ves čas epidemije in na srečo ni zbolela. »A okužba se hitro lahko pojavi, četudi paziš,« opozarja.

Na vprašanje, ali je tudi sama naletela na dvomljivce, ki ne verjamejo v resnost bolezni, odgovarja: »V začetku je bilo res veliko dvomov, saj nihče ni nikogar poznal, ki bi bil bolan. Dokler ne vidiš, kaj povzroči ta virus pri ljudeh, ne dojameš resnosti situacije. Tudi nekateri bolniki v pogovoru priznajo, da so mislili, da to ni nič. Dokler niso na svoji koži občutili bolezni, niso povsem verjeli.« Sara je zato vesela, da so strokovnjaki tako hitro našli cepivo. »Pri nas na oddelku smo vsi za cepljenje, vprašanje je samo, kako hitro bomo cepivo lahko dobili. Tudi pri tem je veliko dvomov, češ da so cepivo razvili na hitro in da je lahko z njim kaj narobe. A tudi cepivo za gripo je vsako leto novo!«

Preberite še ...

Novice · Oglas

Iščete novo banko? Izberite modro.

Foto: osebni arhiv

Preberite več v Novem tedniku