»Vse, kar delam, delam zelo rada in s ponosom«
Lidija Krk je reševalka v Reševalni postaji Zdravstvenega doma Celje, ob tem je tudi prostovoljna gasilka in mentorica mladim gasilcem v GZ Žalec.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Lidija Krk iz Andraža nad Polzelo je po izobrazbi tehnica zdravstvene nege, leta 2024 je ob tem opravila še nacionalno poklicno kvalifikacijo za zdravstvenega reševalca. Zdaj je v Zdravstvenem domu Celje zaposlena kot zdravstvena reševalka, ki z reševalnim vozilom s sodelavci v ekipi Reševalne postaje Zdravstvenega doma Celje opravlja nenujne prevoze bolnikov. Lidija ni le zdravstvena reševalka, od mladih let je tudi prostovoljna gasilka, v gasilske vrste so vključeni tudi njen mož in hčerki. V Gasilski zvezi Žalec je zadolžena za mentorstvo mladih.
Kako to, da ste se odločili za ta poklic?
Ko se je bilo treba v osnovni šoli odločiti, kaj bom po poklicu, sem imela v mislih dve možnosti. Želela sem postati policistka ali medicinska sestra. Ko sem morala oddati vpisnico, sem napisala Srednja zdravstvena šola Celje. Ta poklic me že od takrat veseli. Ko sem hodila kot otrok z zdravniku, sem vedno opazovala medicinske sestre in njihovo delo. In si pri sebi rekla: »To bom tudi jaz delala, ko bom velika.«
V katerih zdravstvenih ustanovah ste si nabirali izkušnje?
Leta 2003 sem končala srednjo zdravstveno šolo v Celju, nato opravila pripravništvo v Zdravstvenem domu Žalec in nadaljevala kot medicinska sestra v ambulanti družinske medicine. V času pripravništva sem delala na treh oddelkih v Splošni bolnišnici Celje. Leta 2006 sem se zaposlila v dializnem centru v Vojniku kot medicinska sestra. To delo sem opravljala trinajst let. Omogočilo mi je, da sem osvojila veliko znanja, ki ga še vedno uporabljam pri svojem poklicu. Leta 2019 me je pot odpeljala v Zdravstveni dom Celje v ambulanto družinske medicine. Ves čas sem imela skrito željo, da bi nekoč postala reševalka in s svojim znanjem pomagala ljudem na terenu. Tako sem leta 2024 zapustila delovno mesto ambulantne sestre in odšla na delovno mesto zdravstvene reševalke.
Kako ste postali voznica reševalnega vozila?
Ko sem prišla v Reševalno postajo ZD Celje, sem imela res dober občutek. Vsi zaposleni so me takoj dobro sprejeli. Najprej sem bila spremljevalka v vozilu, saj sem morala spoznati način dela in teren. Potem me je vodja reševalne postaje poslal na usposabljanje za varno vožnjo v vadbeni center na Vransko. Tam nas je inštruktor varne vožnje najprej poučil o teoriji, nato je sladila praksa. Takrat sem spoznala, da je to delo res zame. In da sem rojena zanj.
Ste se morali prekvalificirati za ta poklic?
Sama sem se odločila, da se bom prijavila za pridobitev nacionalne poklicne kvalifikacije zdravstvena reševalka, ker to omogoča osebi s srednjo strokovno izobrazbo s področja zdravstva, da pridobi uradno priznana znanja, veščine in kompetence za delo v reševalni službi. Vključuje preverjanje in potrjevanje znanj ter spretnosti za nudenje nujne medicinske pomoči.
Koliko vas je zaposlenih in koliko je reševalk?
V Reševalni postaji Zdravstvenega doma Celje je zaposlenih 43 oseb, med njimi dvanajst žensk.
Opravljate nenujne prevoze bolnikov. Kaj to pomeni?
Pri nas vozimo nenujne primere bolnikov. To pomeni, da so naročeni dan prej ali isti dan. Prevoz z reševalnim ali sanitetnim vozilom je namenjen bolniku, ki ni življenjsko ogrožen, a zaradi zdravstvenega stanja ni sposoben za prevoz z osebnim avtomobilom ali z javnim prevoznim sredstvom. Ob tem med prevozom potrebuje tudi spremstvo ali zdravstveno oskrbo Izvajamo različne vrste prevozov. Tako peljemo bolnike na dializo in različne zdravstvene preglede. Ob tem peljemo domov tudi bolnike, ki so odpuščeni iz bolnišnic, opravljamo prevoze iz domov za ostarele ter prve namestitve v domove. Izvajamo še prevoze onkoloških bolnikov na kemoterapije, radioterapije in še vrsto drugi prevozov. Za vse prevoze moramo imeti delovni nalog za prevoz. Le tega izda zdravnik, ki tudi presodi upravičenost bolnika do prevoza.
Kakšen je vaš delovni čas?
Imamo dvoizmensko delo. Dopoldne in popoldne, od ponedeljka do sobote. Delamo tudi ob vseh praznikih. Vsak dan v reševalni postaji je drugačen. So dnevi, ko je delo normalno in vse prevoze opravimo v običajnem času. Pridejo tudi dnevi, ki so zadnje čase zelo pogosti, da nam delo narekuje velik tempo in se čas odvozov lahko tudi podaljša. Vodja izmene, ki je odgovoren za razporeditev prevozov, ima velikokrat zelo težko delo, čeprav ima znanje in izkušnje. So tudi pravila, ki jih narekuje ZZZS – kdo lahko čaka dlje in kdo ne. V istem dnevu moramo opraviti vse prevoze, ki jih imamo naročene, včasih vozimo domov tudi ob 20. uri in kasneje.
Kako je videti delovni dan voznika reševalca?
Na delovno mesto pridemo petnajst minut prej, preden gremo na teren. Preoblečemo se in preverimo prevoze oziroma vožnje, ki nam jih dodeli vodja izmene. Ko preverimo opremljenost vozila in vse druge stvari, se odpravimo na teren. V reševalnem vozilu sta vedno prisotni dve osebi iz reševalne ekipe. Vodja izmene odredi, kdo je voznik in kdo spremljevalec. Pri nas v reševalni postaji se med seboj zelo spoštujemo in cenimo.
Kako težki so za reševalce stresni dogodki?
Stresni dogodki so v življenju stalnica. Tako v zasebnem življenju kot v službah. V slednjih je stresa vsak dan več. Ne mine dan, da ne bi bili v stresni situaciji. Izvajamo prevoze, ko vemo, da morda ta bolnik ne bo več prišel domov. Posameznike odpeljemo v domove za ostarele in so potrti, ker jih odpeljemo iz njihovega domačega okolja. Zelo stresni so primeri, ko odpeljemo bolnike v Hospic, v katerem dočakajo svoj zadnji dan.
Ti dnevi so zelo stresni in v tem primeru še posebej spoštljivo izvedemo prevoz ter spremstvo bolnikov in seveda njihovih svojcev. Ne smemo pozabiti na njihove svojce, prijatelje. Zanje je to še bolj stresno in žalostno. Z izobraževanji, ki jih izvajajo Zbornica zdravstvene in babiške nege, Sindikat reševalcev Slovenije ter druge organizacije v Sloveniji, pridobimo znanje, kako v stresnih situacijah ukrepati.
Lani ste na nujni reševalni vožnji izgubili kolega reševalca.
Vsaka takšna nesreča je za nas zelo stresna. Vsi smo bili v šoku, ko so nas obvestili o tej nesreči. To so zelo težke zadeve. Vsako življenje, ki ugasne, je nenadomestljivo. Ponujena je bila psihološka pomoč vsem reševalcem, ki so jo potrebovali. Psihološka pomoč je na voljo zaposlenim znotraj zavoda v sodelovanju s centrom za duševno zdravje odraslih. Moram pohvaliti naše sindikalne zaupnike, da so naredili več, kot je bilo treba, in so nam vedno na voljo.
Ste že imeli kdaj okvaro na reševalnem vozilu, ko ste peljali bolnika domov?
Enkrat se nama je s kolegom reševalcem pripetilo, da sva dobro zapeljala z avtoceste, ko je nekaj počilo. Spogledala sva se in skupaj rekla »guma je počila«. Zunaj je deževalo. Na srečo sva bila v vozilu brez bolnika, zato sva zapeljala na rob cestišča in v dežju zamenjala gumo. No, jaz sem držala jakno nad seboj in kolegom, ko je menjaval gumo. Bilo je veliko smeha, a malo tudi slabe volje. In ne boste verjeli, nihče ni ustavil, da bi vprašal, ali kaj potrebujeva.
Kako je voziti reševalno vozilo glede na njegovo velikost in opremo? Je precej drugače kot osebno vozilo?
Navajena sem na velikost vozila, saj vozim gasilski kombi za prevoz moštva. Zato mi vožnja ne predstavlja težav. Je precej drugačno kot osebno vozilo. Je veliko večje, tako glede višine, širine kot dolžine ter ima tudi večjo težo. V reševalnem vozilu se vozijo bolniki, ki so bolni ali poškodovani. Bolnik med prevozom lahko sedi ali leži.
In pri teh prevozih moraš imeti zelo dober občutek, kaj pomeni, če oseba leži v reševalnem vozilu. Ležečo osebo namreč peljemo tako v hrib ali po njem navzdol. Ali se peljemo po lepi in ravni cesti ali po zelo slabi cesti, ki ima zelo veliko ovinkov. Na vse to moramo paziti pri ležečem bolniku, ki ga peljemo v reševalnem vozilu.
Kdo določa razporeditev dela?
V naši reševalni postaji nas je sedem vodij izmen. To pomeni, da smo vodje v izmeni odgovorni za veliko stvari. Napišemo in uredimo urnik za naslednji dan, da zaposleni zvečer prejmejo obvestilo, kdaj so naslednji dan v službi. Seveda vodja reševalne službe napiše mesečni urnik, po katerem se vodja izmene ravna. Potem vsak dan vpisujemo prevoze za naslednji dan. Vodja izmene sprejema vse klice bolnikov, ki naročajo prevoz.
Sprejemamo tudi klice za prevoze iz domov za ostarele. Pod našo pristojnost namreč sodi osem domov za ostarele. Potem pristojni naročajo vožnje odpuščenih bolnikov iz Splošne bolnišnice Celje, domov peljemo tudi odpuščene iz Term Dobrna. Bolnike vozimo domov po vsej Sloveniji in tudi kdaj čez mejo. Vodja izmene razporeja tudi vožnje popoldanskim ekipam, ki pridejo v službo, ter na koncu svoje izmene vse preda vodji izmene, ki pride v službo za njim. Vodja izmene ima veliko dela. In verjemite, da včasih na koncu izmene rečeš samo da lahko grem domov, da je konec izmene.
Ste že imeli primer, ko je kdo na nenujni poti v reševalnem vozilu umrl?
Primera, da bi mi kdo v reševalnem vozilu umrl, še nisem imela. A sem že kar nekajkrat vozila bolnike, za katere sem vedela, da jim je šteta zadnja ura življenja. In verjemite, da sem si vsakega zapomnila. Teh obrazov ne pozabiš kar takoj. Nenavadnih primerov je kar nekaj. Omenila bi primer, pri katerem sem združila znanje iz službe in znanje svojega drugega poslanstva – gasilstva.
Ko sva se s sodelavcem vozila nazaj proti naši reševalni postaji, se pravi, da sva bolnika že predala v domačo oskrbo, sva na cesti naletela na prometno nesrečo, ki se je zgodila mogoče minuto prej, preden sva midva pripeljala mimo. Svojemu sodelavcu sem rekla, kaj vse naj vzame iz reševalnega vozila. Sama sem medtem takoj tekla do vozila, ki je bilo udeleženo v prometni nesreči. Nesreča se je zgodila na glavni cesti, udeležena so bila tri osebna vozila. Dve vozili sta imeli k sreči le zvito pločevino, poškodovanih ni bilo. Eno vozilo pa je po trčenju pristalo v jarku. Iz sprednjega dela vozila se je močno kadilo.
Očividci so v tem času poklicali 112, jaz sem odšla do voznikovih vrat. Ker jih nisem mogla odpreti, sem odšla do sovoznikov vrat, a tudi teh nisem mogla odpreti. Takoj sem stekla do prtljažnika in ga uspešno odprla. Tako sem čez zadnje sedeže prišla do obeh poškodovanih oseb, ki sta bila ukleščeni v osebnem vozilu. Opravila sem vse, kar je bilo v moji moči, ter čakala na ekipe nujne medicinske pomoči, ki so bile aktivirane iz dveh reševalnih centrov. Z poškodovanima udeležencema sem bila ves čas v vozilu.
Tudi ko so gasilci in reševalci reševali ponesrečenca, sem jima bila ves čas v oporo. V tistem trenutku nisem mislila nase, ampak na njiju, da ju čim prej rešimo in odpeljemo v bolnišnično oskrbo. Na tem posredovanju je bil aktiviran tudi helikopter. Ko smo uspešno izvedli reševanje iz avtomobila, se je stanje ene osebe tako poslabšalo, da je na kraju nesreče umrla. Drugo osebo smo z reševalnim vozilom odpeljali v bolnišnico, v kateri jo je čakalo dolgo okrevanje. Tisti dan sem spoznala, da sem se pravilno odločila, da sem postala zdravstvena reševalka.
Ste tudi gasilka. Kako to, da ste se odločili, da se boste vključili v gasilske vrste?
V gasilske vrste sem se vključila, ko sem bila stara šestnajst let. Bila sem del ekipe članic v PGD Ločica ob Savinji. Po poroki z Davidom, ki je tudi gasilec, sem se prestavila v PGD Andraž nad Polzelo. Moje poslanstvo pri gasilcih je mentorstvo mladine. Prostovoljni gasilki sta že tudi moji hčeri. Sama sem dejavna še v lokalni skupnosti, v kateri živim, A ob tem vedno dodam, da vse, kar delam, delam zelo rada in s ponosom.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
