Profimedia

V zadnjih letih se je trg pametnih naprav za otroke močno razširil. Na voljo so pametne ure, ki štejejo korake, omogočajo klice in GPS-sledenje, ter pametne igrače, ki se pogovarjajo z otrokom, ga učijo novih veščin ali mu pripovedujejo zgodbe. Staršem obljubljajo večjo varnost in manj skrbi – saj lahko vedno vedo, kje je njihov otrok in kaj počne. Toda ravno te lastnosti, ki naj bi pomirile starše, odpirajo številna etična vprašanja.

Ena izmed funkcij pametnih ur je možnost, da starš prek aplikacije sproži tihi klic. Ura sama pokliče staršev telefon, otrok pa tega ne opazi. Tako starš sliši vse, kar se dogaja okoli njega – od pogovorov na igrišču do skrivnosti med prijatelji. Čeprav gre za funkcijo, oglaševano kot varnostno, je v resnici bližje vohunjenju kot zaščiti. In prav tu se začne zapletati: kdaj je skrb še skrb in kdaj se spremeni v nadzor?

Pametne igrače – prijatelj ali vohun?

Pametne igrače niso več samo mehke živalice ali kocke. Gre za naprave z mikrofoni, kamerami, senzorji in povezavo z internetom. Otrok z njimi komunicira, one pa podatke pošiljajo v oblak, kjer se shranjujejo ali analizirajo. Ti podatki lahko vključujejo ime, starost, glas, lokacijo in celo posnetke pogovorov.

Za otroke so takšne igrače privlačne, ker se odzivajo nanje in jim dajejo občutek prijateljstva. A prav ta interaktivnost skriva veliko past. V Nemčiji so denimo igračo My Friend Cayla leta 2017 razglasili za nezakonito vohunsko napravo, saj je omogočala nepooblaščen dostop do otroških sob. Staršem so celo naročili, naj igračo uničijo. Podobno so bile tarča hekerskih napadov tudi plišaste igrače CloudPets, prek katerih so napadalci prišli do več kot dveh milijonov glasovnih posnetkov otrok. Tudi podjetje VTech je leta 2015 doživelo vdor, pri katerem je bilo razkritih več milijonov podatkov o otrocih in starših.

Primeri jasno kažejo, da pametne igrače niso nedolžne. Če pride do vdora, niso ogroženi samo podatki, ampak tudi varnost otrok v njihovem domu.

Iluzija varnosti

Pametne ure in igrače staršem dajejo občutek, da imajo dogajanje pod nadzorom. Če otrok zamuja ali se izgubi, je možnost, da ga najdejo prek GPS-a, neprecenljiva. A v trenutku, ko se tehnologija uporablja ne kot varnostna mreža, temveč kot stalni mikrofon in uho, ki posluša vsako otroško besedo, prestopimo mejo.

Otroci ob tem ne vedo, da so pod nadzorom, in se zato ne morejo braniti. To pomeni poseg v njihovo zasebnost, četudi izvira iz iskrene želje staršev po zaščiti. Dolgoročno pa takšno ravnanje lahko poruši zaupanje v odnosu. Če otrok pozneje izve, da ga je starš skrivaj poslušal, bo težko znova zaupal. Namesto da bi se naučil odgovornosti in samostojnosti, dobi sporočilo, da ga nekdo vedno nadzoruje.

Vpliv na razvoj in igro

Težava pametnih igrač ni samo v zasebnosti, temveč tudi v vplivu na otrokov razvoj. Klasične igrače spodbujajo domišljijo – otrok si sam izmišlja scenarije, preizkuša vloge in gradi ustvarjalnost. Pametne igrače pa pogosto vodijo igro same. Otrok postane bolj pasiven, zgolj sledi navodilom in se manj uči socialnih veščin.

Raziskave kažejo, da otroci, ki veliko časa preživijo z interaktivnimi napravami, manj komunicirajo z vrstniki in odraslimi. Namesto resničnih pogovorov se zanašajo na digitalne »pogovorne partnerje«. To lahko vpliva na njihov besedni zaklad, izražanje čustev in razumevanje odnosov.

Otroci pod sedmimi leti sploh še nimajo razvitega pojma zasebnosti. Ne zavedajo se, da plišasti medvedek, s katerim se pogovarjajo, njihove besede posreduje naprej. Prav zato je odgovornost staršev še večja – oni odločajo, katere naprave bodo vnesli v otroško sobo in kakšna sporočila bodo s tem dali.

Pravni okvir in omejitve

Evropska unija je sicer uvedla stroga pravila glede zbiranja osebnih podatkov, še posebej, kadar gre za otroke. Načelo najmanjšega posega določa, da se sme zbirati le tisto, kar je nujno za delovanje naprave. Starši morajo biti jasno obveščeni, katere podatke naprava zbira in zakaj.

A zakonodaja pogosto zaostaja za razvojem tehnologije. Proizvajalci prihajajo iz različnih držav, kjer so standardi varovanja podatkov različni. To pomeni, da starši ne morejo slepo zaupati, da je igrača, ki jo kupijo v trgovini ali prek spleta, tudi varna. Zato je pomembno, da se pred nakupom dobro informirajo, preverijo nastavitve zasebnosti in po potrebi izklopijo funkcije, kot so mikrofon, kamera ali GPS.

Meja med skrbjo in nadzorom

Pametne naprave so lahko koristne. Če otrok pride v nevarnost ali se izgubi, tehnologija lahko reši življenje. A to ne pomeni, da je prav, da jo uporabljamo kot stalni prisluškovalnik. Varovati otroka ne pomeni, da ga nadzorujemo na vsakem koraku, temveč da mu zaupamo, ga učimo samostojnosti in ga pripravimo na življenje, v katerem bo znal sam poskrbeti zase.

Najpomembnejše vprašanje je: bi si želeli, da nekdo posluša vsako našo besedo s sodelavci, prijatelji ali partnerjem? Če tega ne želimo zase, zakaj to dovoljujemo pri otrocih? Otroci potrebujejo občutek, da imajo vsaj delček svojega sveta zase – tudi če gre samo za igro na igrišču ali skrivni pogovor s prijateljem.

Ko igra postane nadzor

Igra je za otroke temeljni način učenja, raziskovanja in razvijanja ustvarjalnosti. Pametne naprave lahko igro obogatijo, a nikoli je ne bi smele popolnoma nadomestiti. Če igra postane sredstvo nadzora, otrok izgubi občutek varnosti in pristnosti v lastnem svetu. To pa lahko pusti posledice, ki segajo daleč v odraslost.

Naloga staršev je, da poiščejo ravnovesje. Tehnologijo lahko uporabljajo kot pomočnika, nikoli pa kot nadomestilo za pogovor in zaupanje. Le tako bodo otroci odrasli v svet, kjer bo zasebnost še vedno nekaj samoumevnega – in ne le spomin na preteklost.