Thinkstock

O osebnostnih tipih A in B ste verjetno slišali le redki. Pretežno se teorijo zadnje čase omenja v ameriški kulturi, kar pa ne pomeni, da se je ne bi dalo prenesti tudi na slovensko oziroma da je pri nas ne uporabljajo. Gre za teorijo, ki posameznike deli na dva osebnostna tipa, ki sta si nasprotna, na podlagi teh osebnostnih tipov pa se lahko razbere, kako se posameznik spopada s stresom in kakšen položaj ima v svoji okolici. In čeprav teorija prvotno ni bila razvita z namenom, ki ga dosega danes, je postala eden ključnih dejavnikov pri kategorizaciji posameznikov v procesih odločanja, kot je denimo sprejemanje na novo delovno mesto (kar bolje poznamo kot psihološke oziroma osebnostne teste).

Razvoj teorije

Teorija se je v petdesetih letih razvila v kardioloških krogih. Natančneje sta jo razvila kardiologa Meyer Friedman in Ray Rosenman, ki sta domnevala, da je osebnost predpostavka za nagnjenost k srčnim obolenjem. Osebnostne značilnosti posameznika naj bi po njunem bile tiste, ki bi lahko določale nagnjenost k boleznim srca. Večletna študija je pokazala, da naj bi se ljudi po tipu osebnosti delilo predvsem v dve skupini, skupino tipa A in skupino tipa B, od katerih naj bi bil osebnostni tip A tisti, ki naj bi imel zaradi svojih lastnosti kar dvakrat večje tveganje za obolelost za srčnimi boleznimi. Poznejše raziskave in študije so pokazale, da teorija na področju kardiologije vendarle ni uporabna. Čeprav posameznikove osebnostne lastnosti lahko pripomorejo k večjemu tveganju za srčna obolenja, pa te niso ključnega pomena pri umrljivosti za njimi. Kljub temu pa je raziskava odprla še neraziskano področje povezanosti duševnega stanja posameznika z njegovim fizičnim zdravjem. S teorijo se je bolj začela ukvarjati psihologija oziroma tista njena veja, ki se ukvarja z vplivom osebnosti na posameznikovo zdravje.

Več vas čaka v najnovejši Lepi&Zdravi.