Profimedia

Prijaznost, nesebična pomoč in sočustvovanje so vrednote, ki na lestvici vrednost kotirajo visoko. Tudi zato, ker imamo naravno potrebo, da pripadamo in smo ljubljeni, se trudimo, da smo do drugih pošteni, ustrežljivi, prijateljski. In vse to je tudi zares temelj zdrave in dobro delujoče družbe. Vseeno pa mora imeti naša potreba po ugajanju neko mejo. In točno tu se pogosto zaplete …

PREBERITE TUDI:

Zdravje

6 stvari za manj stresa v ponedeljek

· Odgovarja psihoterapevtka

Na izbiro partnerja vplivajo naše izkušnje iz otroštva

Ste že slišali za izraz »people-pleaser« oziroma pretirani ugajalec? Tako je poimenovan vzorec vedenja, ko je naša potreba po ugajanju tista, ki premočno vpliva na in vodi naše odločitve. Gre za globoko zakoreninjen način razmišljanja, v katerem svoje občutke, želje in potrebe podrejamo drugim. Izjemno težko nam je reči ne, misel, da bi nekoga razočarali pa nas spravlja v močno nelagodje. Naredili bi vse, da nas imajo ljudje radi, svojo vrednost pa v vrednoti na podlagi tega, kako drugim ugajamo.

Če ste se prepoznali v tem opisu, potem vam je verjetno precej dobro znan tudi občutek tihega razočaranja, morda tudi potlačene zamere do drugih in boleče praznine, ker kljub vsemu trudu še vedno ne dobite dovolj spoštovanja in prepoznave pri ljudeh okoli sebe. Včasih ta občutek postane tako močen, da se nam vse skupaj zdi brez smisla, marsikdo celo pade v depresijo ali se enostavno preda malodušju.

Pogosto frustraciji sledi obrambni mehanizem in zavestno začnemo ravnati ravno nasprotno -postanemo jezni, nič več sočutni in včasih že prav neprijetno nesramni. Tako odnose, ki so pravzaprav tisto, kar nam je najbolj pomembno, grobo uničujemo in se le še bolj zapletamo v negativno spiralo, ki nas vodi v še več razočaranja in nezadovoljstva. Tako je pomembno, da vzorec pretirane potrebe po ugajanju prepoznamo in se ga zavestno začnemo osvobajati. Pri tem ne gre za to, da bi želeli postati bolj sebični in usmerjeni nase, pač pa za to, da naše odločitve niso več odvisne le od tega, koliko bomo z njimi ugajali drugim, ampak od tega, kako bo taka odločitev tudi v skladu s tem, kar si želimo in v resnici potrebujemo mi sami.

Zakaj sploh želimo ugajati?

Pretirana potreba po ugajanju tako kot tudi večina drugih naših podzavestnih vzorcev izhaja iz našega otroštva. Naš naravni mehanizem preživetja je, da imamo kot otroci močno potrebo po tem, da od svojih staršev čutimo ljubezen, sprejetje in potrditev. Iz tega izhaja naša primarna potreba po varnosti – potrebujemo »garancijo«, da bo za nas, nebogljeno bitje poskrbljeno.

Prav ta občutek varnosti pa je lahko težava. Mnogi starši imajo sami s seboj toliko težav, da enostavno tega občutka otrokom ne morejo dati. Lahko gre za težave v partnerskem odnosu, morda je krivo slabše zdravje staršev, pogosto gre tudi za to, da imata mati al

Profimedia

i oče toliko svojih psiholoških težav, da jima je pomembno le, da je mir v hiši in so otroci »pridni«.

V takih primerih otroci nikoli zares ne občutijo prave varnosti in naredijo vse, da je v družini mir in da starša nimata težav z njim. Pogosto dobijo občutek, da so ljubljeni le, če so »pridni«. Po drugi strani pa pri starših, ki so pogosto slabe volje skušajo doseči boljše razpoloženje in jih tako s svojim predajanjem skušajo spraviti v dobro voljo. To v praksi pomeni, da se pogosto žrtvujejo in pred svoje želje postavijo nasmeh svojih staršev.

Takšna dinamika oblikuje notranji sistem prepričanj: varen in vreden ljubezni sem le, če ustrežem drugim. Sčasoma se to spremeni v nezavedno potrebo po potrjevanju – v partnerskih, prijateljskih in celo službenih odnosih. Tovrstni vzorec se še posebej pogosto pojavlja pri ženskah, kar strokovnjaki povezujejo z družbenimi pričakovanji o »prijaznosti« in »skrbnosti«. Toda ne gre za spol – gre za notranji mehanizem: občutek, da bomo sprejeti samo, če bomo ugajali.

Znaki, da smo ujeti v vzorec ugajanja

Ker gre za podzavestni program, se tisti, ki sledijo vzorcu večnega ugajanja, tega ne zavedajo. Verjamemo celo, da je prijaznost in dobrosrčna predanost njihova vrlina in ne opazijo, da v zameno za to izgubljajo meje. Rečejo »da«, tudi ko bi radi rekli »ne«. Poskrbijo za druge, a pozabijo nase. Po mnenju terapevtov gre za subtilno obliko samoizgube, ki pa jo, če smo namenoma pozorni, lahko prepoznamo tudi v povsem vsakdanjih situacijah.

Profimedia

Tako se pretirano opravičujemo, tudi ko nismo ničesar storili narobe. Izogibamo se konfliktom in se bojimo, da nas bodo drugi zavrnili. Pogosto prevzemamo odgovornost za tuja čustva in počutje. Težko izrazimo svoje mnenje ali želje, ker nas skrbi, da bomo izpadli sebični.

Če opažate tako vedenje tudi pri sebi, je prvi korak, da svoj vzorec ozavestite in da si začnete priznavati, da vam ne koristi toliko, kot se morda prepričujete. Sčasoma tak način delovanja skoraj brez izjem vodi v notranjo napetost, utrujenost, pa tudi v občutek praznine – ker živimo po merilih drugih, ne po svojih.

Zakaj ugajanje ni pot do globokega odnosa

Paradoksalno je, da ljudje, ki si najbolj želijo povezanosti, z ugajanjem pogosto v svojih odnosih ustvarijo ravno nasprotno – čustveno distanco.

Ko nenehno poskrbimo, da je drugi zadovoljen, skrivamo dele sebe. Partner, prijatelj ali sodelavec tako ne spozna našega pravega jaza, temveč le tisto različico, ki se je naučila biti »varna«.

Avtentičnost pa je temelj resničnih odnosov. Šele ko si dovolimo biti iskreni – tudi takrat, ko nismo popolni ali všečni – lahko ustvarimo stik, ki temelji na zaupanju in ranljivosti.

Psihologi opozarjajo tudi, da kronično ugajanje drugim vodi v nižjo samopodobo, anksioznost in izgorelost. Ljudje, ki težko postavljajo meje, dokazano pogosteje občutijo čustveno izčrpanost in težave v partnerskih odnosih.

Profimedia

Kako prekinemo vzorec ugajanja

Najmočnejše orodje za spremembo je – zavedanje. Ko začnemo opazovati, kdaj delujemo iz strahu pred zavrnitvijo in ne iz pristne želje, smo že naredili prvi korak.

Ko enkrat svoj vzorec ozavestimo in smo odločeni, da ga bomo spremenili ali vsaj nekoliko bolj nadzorovali, lahko začnemo vaditi z majhnimi koraki oziroma drobnimi spremembami. Vadimo iskreno komunikacijo: preden rečemo da, se vprašajmo, ali to res želimo. Dovolimo si nepopolnost – ni treba, da nas imajo vsi radi. Univerzalna resnica je, da nikoli ne moremo biti všeč čisto vsem in zato je povsem OK, če se prepustimo in verjamemo, da nas imajo radi tisti, ki v nas prepoznavajo našo iskrenost. Postavimo meje brez občutka krivde. Meje niso sebičnost, ampak način, da ostanemo avtentični.

Pomembno je, da ostanete pozorni in nove načine preizkušate dosledno. Raziskave namreč poudarjajo, da je redna vadba novega vzorca ključni element za to, da svoj notranji vzorec zares in učinkovito »reprogramiramo«.

Morda bodo vaše nove odločitve in nov način delovanja koga presenetil, morda vas kdo ob tem ne bo razumel. A to je del procesa in vsak vzorec, ki je nastajal leta, potrebuje čas, da se preoblikuje. Ko boste poizkusili, pa boste pogosto presenečeni, da bodo vaši poizkusi rodili pozitivne učinke, morda boste začeli celo spoznavati, da se ljudje do vas vedejo celo bolj spoštljivo.

Profimedia

Zapomnite si: ko rečete »ne«, čeprav bi bilo lažje reči »da«, pravzaprav rečete »da« svojemu notranjemu miru, energiji in resnici. In ko se iz vzorca ugajanja premaknemo k pristnosti, ne izgubimo odnosov – ohranimo tiste, ki temeljijo na resnični povezanosti. To pa je največji dar, ki ga lahko damo sebi in drugim.