Žiga Kodelič

Žiga Kodelič

Žiga Kodelič

Žiga Kodelič

Žiga Kodelič

V Šentjerneju je že povsem običajno in tradicionalno, da se takoj po zaključku šolskega leta šentjernejski taborniki in mladostniki, ki si želijo izkusiti taborniško življenje, odpravijo na taborjenje ob Kolpi, v kraj Gorenje Radence. Tudi letos (že enaindvajseto leto) ni bilo nič drugače.

Prvi teden so na taboru preživeli najmlajši taborniki (od 1. do 5. razreda), naslednji teden pa so po njihovem odhodu prišli nekoliko starejši (od 6. do 9. razreda). Nekateri starejši taborniki pa so na taboru preživeli kar dva tedna skupaj.

Taborniško življenje je precej drugačno od običajnega, vsakodnevnega življenja otrok in mladostnikov.

Drugačno predvsem zaradi aktivnosti in organizacije vsakega dne posebej ter skupnih pravil sobivanja.

Življenje v taboru ni le drugačno, temveč tudi zanimivo. Zato jih že vrsto let z velikim veseljem obiščem in z njimi preživim aktiven dan, v katerega vključim tudi svoje delavnice o razvijanju socialnih veščin in spretnosti. Z motiviranjem za sodelovanje v skupinah nikoli ni težav. Radi se vključujejo in z veseljem sodelujejo. Travnik ob Kolpi je drugačen od učilnice. Je zelo velik in ustrezen kraj za učenje različnih življenjskih lekcij.

Vodja tabora je letos bil Žiga Kodelič. Žiga se je imel mnogo let možnost in priložnost učiti in uriti v vodilnih spretnostih od svojih staršev, Mojce in Marjana, ki sta še vedno »vodilni« sili tabora. Brez Marjanove kuhinje in seveda brez njegovih pridnih pomočnikov »tavelikih« tabornikov, ne bi v taboru tako mikavno dišalo različnih jedeh, ki gredo mladim v slast. Taborniki pojedo vse in več. Niso izbirčni in niso zahtevni. Strpno znajo počakati na hrano v vrsti in pridno si pomagajo med seboj – večji in starejši taborniki vsak trenutek priskočijo na pomoč mlajšim in manjšim. Tako se vsi počutijo varno, sprejeto in prijetno.

Prav vsi pridno sodelujejo pri vseh načrtovanih aktivnostih in podajajo različne pobude in ustvarjalne ideje. Pravila, ki vladajo v skupini, sprejmejo in se jih tudi držijo. Drugače v tako množičnem sobivanju tudi ne bi šlo. Če koga »zanese« izven dogovorjenega pravila, ga prijatelj tabornik zagotovo hitro opozori na to, kaj je prav, kaj je dovoljeno in kaj ne. Otroci preživljajo dneve brez ekranov. In ni jim hudega in ni jim težko. Zaposlitve si najdejo v druženju, družabnih igrah in pestrih aktivnostih, ki jih na taboru nikoli ne zmanjka. Tudi mene so naučili marsičesa. Kako se na primer naredi ogenjček, kako se splete zapestnica, kako se najde v naravi vse potrebno za preživetje, kako obstati na supu ali kajaku …

Hvaležna sem prav vsem za dragocene nove izkušnje, spoznanja in skupne trenutke ob Kolpi, ki so zares neprecenljive vrednosti. Upam, da se bomo imeli na travniku ob Kolpi še priložnost družiti, zbirati lepe spomine in se učiti dragocenih življenjskih lekcij tudi v naslednjih letih.