Kako prepoznati, da nas notranji glas tiho sabotira?
V nas deluje glas, ki nas podpira – in glas, ki nas sabotira. Naučite se prepoznati notranjega kritika in kako ga lahko naučite govoriti bolj prijazno in zavezniško.
Naša notranjost ni tiha. V vsakem izmed nas se odvija stalni dialog, niz komentarjev, ocen, opozoril in refleksij. Nekateri so spodbudni: “Zmoreš. Poskusi še enkrat. Nisi sam.” Drugi so ostri, skoraj zastrašujoči. Kot da bi v nas živel majhen, neusmiljen “tiran”, ki mu rečemo tudi notranji kritik ali notranji saboter. Večina ljudi ga pozna. In pri mnogih govori precej glasneje kot tisti podpirajoči, ljubeči glas, ki si ga v resnici želimo slišati.
Zakaj je tako?
Zakaj ima človek notranji glas, ki ga zaustavlja namesto da bi ga opogumljal?
In kako sploh lahko prepoznamo, kdaj nam ta glas škodi?
Od kod pride naš notranji glas
Notranji glas se začne oblikovati v naših najmlajših letih. Raste iz doživetij otroštva, iz tonov, ki smo jih poslušali doma, iz načina, kako so odrasli reagirali na naše napake, uspehe in čustva. Če je bil svet okrog nas nežen, spodbuden in varen, se v nas pogosto izgradi glas, ki zna umirjati in opogumiti. Če pa smo odraščali v okolju, kjer je bilo veliko kritike, primerjanja, sramu ali nepredvidljivosti, se notranji glas pogosto oblikuje kot opozorilni sistem, ki želi “preprečiti nevarnost”.
PREBERITE TUDI:
In nevarnost je zanj lahko karkoli: neuspeh, izpostavljenost, konflikt, nove izkušnje, tveganje, močnejša čustva. Zato nas začne zadrževati, omejevati, strašiti. Dolga leta lahko mislimo, da smo to preprosto mi – naš karakter, naša “šibkost”, naša previdnost.
A v resnici poslušamo le odmev preteklosti.
Zakaj negativnega glasu pogosto sploh ne slišimo
Paradoks je, da notranji saboter pogosto deluje skrito. Njegovi komentarji so tako samoumevni, da jih ne zaznamo kot notranje prigovarjanje, ampak kot realnost. Kot dejstvo.
Če nam v ključnem trenutku reče: “Ne bo ti uspelo,” tega ne doživimo kot notranji izrek, ampak kot resnico. Podobno je z opazkami: “Zakaj bi sploh poskusil?”, “Ni dovolj dobro,” “Ne osramoti se,” “Nisi tak tip človeka,” “Drugi to znajo bolje.” Te praktično avtomatske misli ne zvenijo kot glasno prigovarjanje, ampak kot objektivna analiza.
Človek lahko živi desetletja, prepričan, da je zgolj previden ali preobčutljiv, v resnici pa ga vodi glas, ki ga je naučil dvomiti vase in se zmanjševati, še preden se sploh pojavi priložnost.
Kako nas notranji saboter sabotira
Najbolj nevarno pri notranjem saboterju je to, da deluje subtilno, skoraj nežno – kot zaščita. S tem pa nam prepogosto vzame možnost rasti.
Zaradi njega se ustavimo tik pred novim izzivom.
Prehitro obupamo.
Si ne upamo prositi za pomoč.
Se izogibamo bližine.
Odlašamo z odločitvami.
Se izčrpavamo s perfekcionizmom.
Se skrivamo, tudi tam, kjer bi radi bili videni.
Sabotira nas tam, kjer smo najbolj ranljivi: pri odnosih, karieri, ustvarjalnosti, zdravju, samozaupanju.
Da notranja prigovarjanja res vplivajo na naše vedenje, kažejo tudi raziskave. Že leta 1992 so raziskovalci Univerze v Montrealu preučevali, kako samogovor vpliva na uspešnost. Tri skupine študentov so metale pikado. Vsaka skupina je dobila nalogo – eni so si med metanjem morali v glavi ponavljati spodbudne stavke, drugi negativne, tretji pa so le metali. Rezultati so bili jasni: študenti, ki so ponavljali spodbudne stavke, so se izboljševali najhitreje; tisti z negativnimi stavki pa so dosegli najslabši rezultat.
Kasnejše raziskave, izvedene tudi med profesionalnimi športniki, so pokazale podobno: tisti, ki so trenirali ob zavestnem pozitivnem samogovoru, so bili občutno boljši od tistih, ki tega niso počeli. Miselni komentarji, ki jih izrečemo samim sebi, ne ostanejo v glavi – preoblikujejo vedenje, kemijo telesa, vztrajnost in rezultate. Če lahko pozitivne misli izboljšajo športne dosežke, lahko negativne misli prav tako zavirajo naše vsakodnevno funkcioniranje.
Kako prepoznati, da govori saboter in ne vaš realni jaz
Morda najboljša pot do prepoznavanja notranjega saboterja ni nadzor misli, temveč občutek v telesu. Realni jaz govori umirjeno, jasno in odločno. Njegov glas prinaša občutek prostora, svobode, možnosti. Notranji saboter pa pušča občutek skrčenosti, tesnobe, napetosti. Po njegovem stavku se človek počuti manjši, ne večji. Manj opogumljen, ne več varen.
Pozorni bodimo tudi na stavke, ki jih notranji saboter največkrat ponavlja:
»Nisem dovolj dober.«
»Vedno vse zafrknem.«
»Tega si ne zaslužim.«
»To ne bo trajalo.«
»Jaz sem tak idiot!«
Saboter govori v absolutih. V pretiravanjih. V napovedih katastrof. Njegovi stavki imajo pogosto ton sramu ali strahu. Realni jaz pa je bolj radoveden kot zastrašujoč.
Kako lahko svoj notranji glas postopoma reprogramiramo
Ko se želimo približati svojemu notranjemu saboterju, je najprej pomembno razumeti, da ta glas ni nastal zato, da bi nas uničil. Največkrat je to stari obrambni sistem, ki je nekoč verjel, da nas bo z opozarjanjem, pretiravanjem ali kritiko zaščitil pred bolečino. Zato ga ne moremo utišati z napadom. Spremeni se lahko šele, ko ga srečamo z nežnostjo in jasnostjo.
Prvi korak je prepoznati, kakšno škodo nam ta glas dejansko povzroča. Ko slišimo ostro misel – “Zakaj si tak?”, “Spet si vse zamočil”, “Nisi dovolj dober” – se lahko za trenutek ustavimo in si priznamo, da je ta ton za našo notranjost preveč. Da človeka ne motivira, temveč zmanjšuje. Že ta drobni premik – od samoumevnega poslušanja k opazovanju – je pomembno preklapljanje v nov način delovanja.
Pomaga tudi, če se vprašamo, čigav glas pravzaprav poslušamo. Pogosto ugotovimo, da to sploh ni naš odrasli, zreli jaz, temveč odmev nekega davnega odnosa, ki ga še nismo predelali. Ko to prepoznamo, se negativne misli nehajo zdeti kot absolutna resnica. Postanejo sporočila, ki jih lahko razumemo in preoblikujemo.
Zelo učinkovito je tudi preizkušanje drugačnega notranjega tona. Če bi prijatelja, ki se počuti izgubljenega, nagovorili s toplino in razumevanjem, zakaj si sami govorimo z ostrino? Možgani na prijazno notranjo govorico reagirajo enako, kot če bi jo slišali od nekoga zunaj nas: sprošča telo, umirja srčni utrip in zmanjšuje stresne odzive. Z vadbo se ta odziv okrepi, zato se prej avtomatski kritični vzorci začnejo mehčati.
Če nam je sočutje do sebe sprva tuje, lahko začnemo z radovednostjo. Ko se kritični glas oglasi, ga lahko preprosto opazujemo: kdaj se pojavi, kako govori, kakšen občutek pusti; in kaj bi bil tisti strah pod površjem, ki ga skuša prikriti. Radovednost ustvari notranjo distanco – glas ne postanemo, ampak ga začnemo videti. In tisto, kar vidimo, lažje preoblikujemo.
Nekaterim pomaga tudi notranji dialog, kjer dopustimo, da kritični del izreče svoje, nato pa iz druge, bolj odrasle perspektive odgovorimo: “Razumem, da si zaskrbljen, ampak tokrat zmorem drugače.” Ta na videz preprost notranji pogovor postopoma vzpostavi nov občutek varnosti. Kritični del počasi izgublja ostrino, ker dobi izkušnjo, da ni edini, ki mora skrbeti za nas.
Telo ima pri tem procesu presenetljivo veliko vlogo. Ljudje, ki so navajeni strogega samogovora, imajo pogosto živčni sistem, nastavljen na kronično napetost. Zavestno, počasno dihanje, ki podaljša izdih, pošlje telesu signal, da je nevarnost mimo. Ko se telo umiri, se zmanjša tudi moč notranjih napadov – glas preprosto nima več podpore v fiziološki napetosti.
Raziskave potrjujejo, da redna vadba prijaznega samogovora in pomiritvenih tehnik resnično zmanjšuje samokritičnost, izboljšuje odziv na stres in dolgoročno povečuje motivacijo. Ne zato, ker bi si začeli dopovedovati neresnice, ampak zato, ker ustvarjamo notranje okolje, v katerem se zmoremo učiti, poskušati, tvegati in napredovati brez strahu pred lastno ostrostjo.
Sčasoma se zgodi nekaj zelo tihega, a pomembnega: kritični glas izgubi monopol.
Ni več tisti, ki vodi, ampak tisti, ki ga lahko slišimo – in mu lahko odgovorimo.
Notranji dialog postane bolj odrasel, bolj resnicoljuben in predvsem bolj človeški.
In to je trenutek, ko saboter počasi preraste v sopotnika, ki nas ne zadržuje, ampak pusti rasti.
E-novice · Novice
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
