Pexels

Na prvi pogled se zdi, da si vsi želimo osebno rasti. Radi bi bili mirnejši, bolj samozavestni, bolj sproščeni v svoji koži, bolj ljubeči v odnosih. A ko pride trenutek, ko bi morali res pogledati vase, ko nas življenje pritisne v kot in nam je jasno, da »tako naprej ne gre več«, se v nas pogosto nekaj zagozdi. Kot da se v ozadju prižge rdeč alarm: ne premikaj se, ne odpiraj, ne brskaj.

Ta notranji alarm je ego.

Ego je del naše osebnosti, ki se je oblikoval, da bi nas zaščitil. V otroštvu nam pomaga preživeti težke situacije, nerazumevanje, kritiko, odsotnost čustvene podpore. Težava se pojavi kasneje, ko živimo odraslo življenje, ego pa še vedno deluje po starih pravilih. Vsaka sprememba je nevarnost, vsaka ranljivost je tveganje, vsak pogled v notranjost je grožnja identiteti, ki jo je zgradil.

In tako se zgodi paradoks: ravno tisti del nas, ki nas je nekoč ohranil pokonci, nam danes preprečuje, da bi zares zrastli.

PREBERITE TUDI:

Osebna rast

Ko nas preplavi stres: vaje za takojšnjo pomiritev živčnega sistema

Ego kot notranji varuh, ki se boji resnice

Ego je kot notranji varuh, ki neprestano ocenjuje, kaj je za nas »varna resnica«. Če je bilo v našem otroštvu premalo čustvene varnosti, če smo bili pogosto kritizirani, prepuščeni sam sebi, prezrti ali prisiljeni biti preveč odrasli, se je moral ego hitro naučiti, kako nas obvarovati pred občutkom, da smo preveč, premalo, napačni ali nezaželeni.

To je počel z različnimi obrambnimi mehanizmi.
Z zmanjševanjem bolečine: »Saj ni bilo tako hudo.«
Z zanikanjem: »To ni name vplivalo.«
Z racionalizacijo: »Tako pač je, drugi so imeli še slabše.«
Z umikom v razum: »O tem nima smisla razmišljati, ker ne morem nič spremeniti.«

V otroštvu je to pogosto izjemno prilagojena in potrebna strategija. A v odraslosti, ko imamo možnost, da stvari predelamo, da počutimo, da postavimo meje, da spremenimo vzorce, isti ego še naprej dela isto: odvrača nas od bolečih delov resnice. In s tem tudi od osebne rasti.

Ko smo otroci, ego poskrbi, da preživimo.
Ko odrastemo, ego poskrbi, da ne zrastemo.

Pexels

Ego raje ohranja znano bolečino kot neznano svobodo. Bolečino poznamo. Svoboda pa od nas zahteva, da nehamo živeti na avtomatskem pilotu.

Pet tipičnih obrazov ega, ki pravi: »Jaz osebne rasti ne potrebujem«

Če vprašamo ljudi, zakaj se ne želijo ukvarjati s svojim notranjim svetom, pogosto dobimo podobne odgovore: »Ni mi do tega.« »Saj mi nič ne manjka.« »Kar je bilo, je bilo.« »Osebna rast je za tiste, ki imajo hude težave.«

A pod podobnimi stavki se skrivajo zelo različne notranje zgodbe.

Psihološka praksa glede osebne rasti prepoznata več precej tipičnih profilov. Morda se v katerem od njih prepoznate tudi sami. Ali pa morda spregledate nekoga, ki ga imate radi ...

Človek, ki živi v oklepu moči

Navzven deluje močan, samozavesten, odločen. Pogosto uspešen v poslu ali vsaj v vlogi, ki prinaša občutek vpliva. Ima rad stvari pod nadzorom, uživa, ko se nanj drugi zanašajo, in težko prenese, da bi ga kdo videl šibkega.

Pexels

V resnici se za to podobo moči pogosto skriva globok strah pred neustreznostjo. A njegov ego se je naučil, da je najbolj varen, če je vedno korak pred drugimi, vedno kompetenten, vedno dovolj dober. Osebna rast zanj pomeni nevarnost, da bi moral priznati, da tudi on nosi rane. Zato jo zaničuje ali minimalizira:
»To je za šibke.«
»Jaz imam stvari razčiščene.«
»Nimam časa, da bi se ukvarjal s tem.«

Ego ga brani pred ranljivostjo, a ga hkrati zapira v osamljenost.
Ker odnosi, v katerih moramo biti vedno močni, nikoli niso zares intimni.

Racionalist, ki beži pred čustvi

Ta tip človeka se je naučil preživeti tako, da je čustva preprosto izklopil. Odraščal je v okolju, kjer čustva niso bila zaželena ali razumljena, zato se je hitro naučil, da je varneje živeti v glavi kot v srcu. Danes vse analizira, argumentira, razlaga. Ima dober razum, jasne logične odgovore, pogosto slab stik s tem, kaj sploh čuti.

Ko zasliši besede, kot so osebna rast, čustvene rane, notranji otrok, terapija, mu ego takoj prižge alarm. To je zanj meglen, nekontroliran svet, v katerem se ne počuti domače. Zato se umakne v razlago:
»Ne vidim smisla, kaj bi mi to prineslo.«
»Preteklost je preteklost.«
»Treba je gledati naprej.«

Ego ga ščiti pred občutkom preplavljenosti oziroma pred nevarnostjo, da bi moral čutiti preveč in bi izgubil nadzor.

A hkrati mu jemlje možnost, da bi se kdaj resnično povezal – s sabo in z drugimi.

Prilagojeni človek, ki ne verjame, da je sploh pomemben

To je zelo pogost obraz ega, zlasti pri ljudeh, ki so odraščali v neurejenih, kaotičnih ali čustveno zanemarjenih družinah. Da bi preživeli, so postali pridni, tihi, neproblematični. Naučili so se skrbeti za druge, ugašati požare, gladiti napetosti. Za svoje potrebe in občutke ni bilo prostora.

Danes so to ljudje, ki ogromno naredijo za druge, skoraj nič pa zase. Osebna rast se jim zdi luksuz. Ego jim šepeta, da niso dovolj pomembni, da bi vlagali v svoje zdravljenje.
»Otroci me potrebujejo bolj kot jaz sebe.«
»Partner je bolj v stiski kot jaz.«

Pexels

»Bom že nekako. Ni tako hudo.«

Ta ego ni napihnjen, ampak skrčen. Vzdržuje identiteto tistega, ki se prilagaja, da bi bil ljubljen. In ravno zato ne dovoli, da bi se posameznik zares postavil v svoje življenje.

Človek, ki je preživel veliko težkega, z neprebojnim oklepom

To je najbolj dramatičen profil. Gre za ljudi, ki so doživeli težko, včasih travmatično otroštvo. Veliko nasilja, kaosa, zasvojenosti, psihičnih pritiskov ali zanemarjanja. Njihov ego je moral zgraditi skoraj neprebojen oklep, da sploh preživijo.

Danes delujejo trdo, sarkastično, cinično ali povsem umaknjeno. Na poskuse približevanja odgovarjajo z jezo, posmehom ali popolno zaprtostjo. Govorijo:
»Ne rabim nikogar.«
»Pustite me na miru.«
»Nihče mi ne bo govoril, kaj naj delam.«

Ego jih brani pred ponovno bolečino. Ker bi priznanje, da jih je nekaj poškodovalo, odprlo vrata poplavi občutkov, ki jih desetletja niso smeli imeti.
Niso leni ali trmasti. So ranjeni, kot so bili redki ljudje.
A dokler ego ne popusti, ostajajo ujeti v lastnem oklepu, pogosto v vse večji notranji stiski.

Pragmatični uživač, ki živi »čisto OK«

Zadnji profil je na videz najbolj neproblematičen. Ti ljudje imajo delo, hobi, prijatelje, vsakdanje male rituale. Življenje ni idealno, ni pa tudi tako slabo. Ko omenimo osebno rast, skomignejo z rameni:

»Meni nič ne manjka.«
»Zakaj bi kompliciral?«
»Treba je uživati življenje, ne ga analizirati.«

V resnici jim ego pomaga ohranjati status quo. Ker jih varuje pred vprašanji, ki bi odprla širši prostor njihovega bivanja. Kaj si v resnici želim? Kaj mi v odnosih manjka? Kje živim na pol, ker se bojim stopiti v polnost?

Ta ego ne kriči, ne napada. Le nežno uspava.
In človek lahko preživi veliko let »čisto OK«, ne da bi se zavedal, koliko lepote, bližine in notranje svobode nikoli ne bo zares okusil.

Pexels

Kaj se zgodi, če ego nikoli ne popusti?

Ko ego predolgo zadržuje vse pod pokrovom, se notranja napetost začne nalagati. Na zunaj morda delujemo isto, kot smo vedno. Navznoter pa se telo in psiha utrujata.

Dolgotrajno zanikanje lastnih čustev, potreb in ran lahko vodi v kronično anksioznost, izgorelost, depresivne simptome, napade panike, razdražljivost, somatske težave, težave s spanjem ali zbranostjo, v praznino, v občutek, da nimaš več pravega smisla.

Pri nekaterih ljudeh se razvijejo tudi samodestruktivna vedenja: pretirano pitje, tvegane odločitve, samopoškodbenost, nevarno zanemarjanje svojega zdravja.

Ko človek predolgo beži pred svojo resnico, se lahko znajde v zelo temni notranji točki. To ni dokaz, da je šibek. Je dokaz, da je predolgo sam nosil nekaj, kar je bilo pretežko.

Zato je pomembno, da resne in dolgotrajne stiske ne poenostavljamo kot »pač neke faze življenja«. Saj veste, kako hitro zaključimo: »Ja, je pač v krizi srednjih let …«

Pexels

Če opazite, da nekdo, ki ga imate radi, vse težje zmore, ali če se v tej sliki prepoznate sami, je iskren pogovor z zdravnikom, psihologom ali psihoterapevtom lahko tisti korak, ki prepreči, da bi šlo stanje še dlje.

Iskati pomoč ni kapitulacija ega. Je prvi resni zaveznik duše.

Zakaj je osebna rast pomembna, tudi če mislite, da vam nič ne manjka

Še ena past ega je ta, da osebno rast prikazuje kot nekaj, kar je namenjeno samo tistim, ki »res trpijo«. Če pa nekako funkcioniramo, imamo plačane račune, kak vikend oddih in nekaj malih osebnih veselj, potem naj bi bilo to dovolj.

A osebna rast ni projekt popravljanja pokvarjenih delov. Je odločitev, da ne želimo več živeti samo iz ranjenih delov sebe, temveč iz bolj celovite resnice.

Pomembna je iz dveh razlogov.

Prvič zaradi nas samih. Ker šele, ko spoznamo svoje vzorce, notranje dialoge, obrambne mehanizme, svoje neizpolnjene potrebe in skrite strahove, lahko zavestno izbiramo, kako bomo živeli. Ne samo reagirali, ampak tudi ustvarjali.

In drugič – kar pogosto pozabimo – zaradi drugih. Čustvene rane, ki jih ne zdravimo, ne izzvenijo v prazno. Izražajo se v naših odnosih.  V tem, kako se razjezimo, kako molčimo, kako se umaknemo, ko bi bilo treba ostati. V tem, kako se izogibamo globini, ko nekdo, ki nas ima rad, poskuša priti bližje. V tem, kako svoje nepredelane zgodbe nezavedno predajamo naprej otrokom.

Tudi če osebno povsem normalno delujete, da »še nekako gre«, se vprašanje osebne rasti ne konča pri vas samih. Gre tudi za to, koliko varnosti in bližine bo ob vas mogoče občutiti drugim.

Kako pomagati človeku, ki ga ego brani pred rastjo

Ni lahko živeti ob človeku, pri katerem vidiš, da bi potreboval delo na sebi, on pa vztraja, da mu nič ne manjka. Včasih vidimo, da se duši v lastni stiski, drugič opazujemo, da nevede rani vse okoli sebe, ker je čustveno nedostopen, pretirano racionalen ali vedno v obrambi.

Pexels

Prva stvar, ki jo ego ne prenese, je pritisk. Če nekoga silimo v terapijo, v spremembo, v pogovor, se bo njegov notranji varuh samo še bolj zaprl. Zato je pogosto bolj učinkovito, da najprej ustvarimo prostor. Da smo tam, ko zmore, in da se ne vsiljujemo, ko ne zmore.

Druga pomembna točka je, da ne prevzamemo vloge terapevta. Svojo bližino lahko ponudimo kot človek, ne kot projektni vodja njegove preobrazbe. Več kot razlag in prepričevanja pogosto naredi preprosta poved: »Vidim, da ti je težko. Če boš kdaj pripravljena govoriti, sem tukaj.«

Tretje: dobro je, da govorimo o sebi, ne o njem. Namesto »ti si tak in tak, ti bi moral«, lahko povemo: »Jaz si želim več bližine.« »Jaz se ob takih reakcijah počutim neslišano.« »Zame je pomembno, da se o teh stvareh pogovarjamo.« S tem ne napadamo njegovega ega, ampak prinesemo svojo resnico na mizo.

In četrto: včasih je največ, kar lahko naredimo, to, da mi sami hodimo po poti svoje osebne rasti. Da smo živ dokaz, da nas pogled vase ne uniči, ampak osvobodi. Da ne govorimo le, kako pomembno je delati na sebi, ampak to tudi živimo. Ego drugih ljudi se veliko lažje sprosti ob nekom, pri katerem vidi, da notranje delo ne pomeni razpada, ampak več miru, več jasnosti, več topline.

Ko ego utihne, se začne nekaj novega

Ego se boji, da bo z osebnim delom izgubil nadzor, moč, status, udobje. A v resnici se zgodi nekaj drugega: prvič lahko nehamo igrati vlogo in začnemo živeti kot človek.

Ko človek prvič zmore priznati:
»Nisem čisto v redu. Nekje v meni nekaj boli, čeprav sem dolgo govoril, da je vse v redu,« se zgodi majhen notranji premik.
Ni nujno dramatičen.
A pogosto ga spremlja nenavadno olajšanje. Končno ni treba več skrivati resnice, najprej pred sabo.

Pexels

Osebna rast se ne začne tam, kjer imamo popoln načrt, kako bomo popravili sebe. Začne se tam, kjer si upamo biti iskreni. In nadaljuje tam, kjer do sebe pristopimo z nežnostjo, ne s kaznovanjem.

Ego nas bo vedno poskušal prepričati, da je varneje ostati, kot smo. Življenje pa nas bo vedno znova vabilo v nekaj širšega, globljega in bolj resničnega. Med tema dvema glasovoma bomo hodili vse življenje.

Razlika je v tem, ali tihi saboter vodi igro, ali pa ga dovolj dobro poznamo, da mu lahko z nasmehom rečemo: »Hvala, ker si me nekoč ščitil. Zdaj pa bom jaz malo prevzel krmilo.«

O avtorju

Špela Korinšek Kaurin

je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.

• spela.kaurin@mediapartner.si
• superti.si/