Zakaj nas nekatere pripombe tako zabolijo: moč zrcaljenja
Zakaj nas nekatere pripombe tako zabolijo? Zrcaljenje je psihološki proces, ki razkrije naše skrite rane. Spoznajte, kako ga prepoznati in spremeniti v svojo moč.
Na prvi pogled se zdi kot povsem običajen prizor. Nekdo, ki nam je blizu, izreče preprosto, na videz nedramatično pripombo. Morda reče, da smo zadnje čase odsotni. Da smo bili včeraj nekoliko ostri. Ali pa prijazno opazi, da spet prevzemamo preveč in ne prosimo za pomoč.
Besede same po sebi niso težke. Lahko bi jih slišali, malo premislili in o tem mirno spregovorili. A v nas se zgodi nekaj drugega. Nekaj se napne, nekaj v nas izstreli obrambni odziv. V glavi se zaslišijo stavki, ki kar sami od sebe naraščajo: "Zakaj me kritiziraš? Zakaj vedno jaz? Kaj pa tvoje napake?" Nekje pod kožo zavibrira stara bolečina, ki je ne znamo takoj pojasniti.
PREBERITE TUDI:
In kar naenkrat smo sredi notranjega viharja, ki ga ni sprožila teža stavka, ampak nekaj v nas, kar se je ob teh besedah dvignilo na površje.
Tu se začne zgodba zrcaljenja.
Kaj v resnici pomeni zrcaljenje?
Beseda zrcaljenje se sliši nekoliko abstraktno, v resnici pa opisuje zelo konkreten in zelo človeški proces. Zrcaljenje se zgodi, ko nam nekdo drug, s svojim vedenjem, tonom, pogledom ali besedami, nehote pokaže nekaj o nas samih, česar ne želimo videti.
Druga oseba nam ne "vsadi" nove bolečine. Ne ustvari občutkov, ki jih prej ni bilo. Samo zadene točko, kjer že obstaja napetost, neizrečena potreba, nepredelana rana ali pozabljen del nas.
Ko nas nekdo opomni na našo ostrino, v nas prebudi odnos do lastne jeze.
Ko nas nekdo vpraša, zakaj spet delamo čez svoje meje, v nas prebudi strah pred tem, da bi razočarali.
Ko nas nekdo mirno vpraša, zakaj bežimo v delo, v nas prebudi praznino, ki je v miru ne želimo začutiti.
V odnosih se zato pogosto soočamo z občutkom, da nas nekaj "zaboli preveč". V resnici ne boli to, kar je nekdo rekel. Boli tisti del nas, ki se je ob tem oglasil. Mi pa njegovega obstoja še nismo pripravljeni priznati.
Zakaj je pogled vase tako boleč
Če bi bila naša slika o sebi povsem prožna, bi nas resnica kvečjemu malo zamajala. A v vsakem izmed nas živijo občutljive točke, povezane s preteklimi izkušnjami, sramom, strahovi ali zahtevami, ki smo jih nekoč morali izpolnjevati, da smo bili sprejeti.
Ko nas nekdo zadene ravno tam, kjer smo najmanj stabilni, se zgodi notranji trk.
En del nas želi ohraniti predstavo o tem, kakšni smo: zreli, odgovorni, razumevajoči, dobrohotni.
Drug del v nas pa dobro ve, da obstajajo področja, kjer smo ranjeni, utrujeni, nepredelani ali preobremenjeni.
Ta trk ni boleč zato, ker bi resnica pomenila, da smo slabi.
Boleč je zato, ker se dotika naše identitete.
Ker pretresa tisto, s čimer smo se dolgo držali pokonci.
Zato se v trenutku aktivirajo obrambni mehanizmi. Ne zato, ker bi bili nezreli, ampak zato, ker nas ego želi zaščititi pred stisko, ki se zdi prevelika. Naš napad, umik, posmeh, pretirano razlaganje ali takojšnje zapiranje vase niso znaki slabosti. So poskus, da bi se zaščitili pred bolečino, ki je za zdaj še pretežka za nositi.
Kako prepoznamo, da nas je nekdo v resnici zadel
Pravi znak zrcaljenja je nesorazmerje. Ko je naš odziv večji od dražljaja.
Ko nas nekaj zaboli močneje, kot bi po vseh logičnih kazalcih smelo.
Ko začutimo, da je naš odziv hitrejši, ostrejši ali bolj obramben, kot ga situacija zahteva.
To nesorazmerje je v resnici povabilo.
V njem je vedno sled nečesa, kar želi biti vidno.
Nekaj, kar ne deluje proti nam, ampak za nas, čeprav se sprva zdi drugače.
Kako lahko zrcaljenje postane pot navznoter
Največja preobrazba se zgodi, ko se namesto v napad ali umik premaknemo v radovednost. Ni potrebe, da takoj sprejmemo vse, kar kdo reče. Ni potrebe, da se pustimo kritizirati ali raniti.
Gre le za to, da se ob neprijetnem notranjem odzivu za trenutek ustavimo in nežno preverimo, kaj se dogaja v nas.
Včasih se pokaže utrujenost.
Včasih skrita žalost.
Včasih zahteva po popolnosti, ki nas že leta tiho izčrpava.
Včasih ponos, ki nas varuje pred občutkom ranljivosti.
Ko si dovolimo ta kratek notranji stik, zrcaljenje izgubi svojo ostrino. Oseba pred nami ni več grožnja. Postane odsev, ki nam pokaže, kje smo se od sebe oddaljili in kam se lahko vrnemo.
To je trenutek, ko zrcaljenje iz napada tudi sami sprejmemo kot povabilo.
Ne povabilo k samokritiki, ampak povabilo k resnici. K mirnejšemu, bolj iskrenemu odnosu do sebe.
Ko pogled vase postane dejanje nežnosti
Zrcaljenje nikomur ne prizanaša, ker gre vedno naravnost k tistim delom nas, ki smo jih najmanj pripravljeni videti.
A prav tam, v tistih mehkih, občutljivih kotičkih, se skriva največ možnosti za rast.
Ne gre za to, da bi morali sprejeti vse opazke drugih ljudi. Gre za to, da prepoznamo trenutke, ko nas življenje skozi nekoga drugega nežno usmerja bližje sebi.
Ko si dovolimo pogledati resnico, ki nas je zabolela, se zgodi nekaj tihega, a globokega. Ne odtrgamo več delov sebe, da bi ohranili staro zgodbo. Ne bežimo toliko pred ranljivostjo. Začnemo videti, kdo smo – ne skozi obrambne mehanizme, ampak skozi iskren stik s sabo.
In prav to je dar zrcaljenja.
Ne bolečina, ki jo prinese.
Ampak bližina, ki jo lahko ustvarimo – najprej sami s sabo, potem pa tudi v odnosih, ki jih živimo.
E-novice · Novice
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
