Arhiv Lokalno.si

Arhiv Lokalno.si

Arhiv Lokalno.si

Osnovnošolci, vključeni v projekt Kuhnapato, v okviru kampanje Dober tek Slovenija, pod okriljem Ministrstva za zdravje in pod častnim pokroviteljstvom predsednika vlade RS, dr. Mira Cerarja, so tudi v letošnjem letu prijeli za kuhalnice. Kuhalnice, ki so večje od marsikoga od njih!, saj v letošnjem šolskem letu v šolskih kuhinjah pripravljajo zdravo tradicionalno kosilo za vse svoje sošolce, podružnične šole in pripadajoče vrtce, kar pomeni v nekaterih primerih tudi več kot 500 obrokov. Seveda sodelujejo s kuharskim osebjem posamezne OŠ in z namenom eni druge naučiti nekaj novega, ustvarjajo okusna, očem privlačna, lokalno značilna, zdrava polnovredna kosila, za katere recepte oblikujejo skupaj z mentorji in načrtovalci prehrane. Zadovoljstvo je neopisljivo, ko krožniki domala vseh jedcev (tudi takih, ki na šolska kosila sicer ne hodijo) ostajajo prazni, motivacija mladih k poseganju po zdravi, za letni čas primerni hrani iz lastne okolice pa daje zavidljive rezultate.

Praznično vzdušje s prazničnimi jedmi na slovenskih šolah

Spletli smo vezi novih dimenzij ... med otroci izven razredov, kjer tekmovalnost popusti, med otroci in kuharskim osebjem, učitelji. Mladi kuharji so bili deležni ovacij, nasmehov do ušes, priznanj sošolcev in seveda praznih krožnikov z željo po še. Dokazali smo, da se zmore, na kakršen koli način že pač, tudi brez šolske kuhinje! Povezali smo nekatere kuharje, pridelovalce lokalne hrane, občinarje ali mestni svet, nacionalne parke, vključili naravne danosti okoli šol ali šolske vrtove, postregli z jedmi, ki si zaslužijo poklon. Skupaj smo naredili velik korak k spoštovanju dela ostalih, zdravi hrani, prisluhu in so-pomoči, kar vodi v samospoštovanje. Imeli smo prave kulinarične dogodivščine, tudi v decembru!

(Fotogalerija: kako so decembra in januarja kuhali na novomeški OŠ Drska ter OŠ Krmelj)

Program kuhanja za februar:

17.2.2017:

Preberite še ...

· Gospodarstvo

Na Socialni kmetiji Korenika gre ekološko kmetijstvo z roko v roki s socialnim podjetništvom

OŠ Frana Metelka Škocjan

Ko govorimo o tradiciji, imamo v mislih nekaj, kar je vzeto iz zgodovine in je bilo del – v našem primeru - kulture prehranjevanja skozi čas. Seveda pa gre lahko pri tem za čas daleč nazaj ali za pol preteklo zgodovino, ki je zaznamovala okuse gastronomsko zelo različnih pokrajin naše dežele. Že dokaj uveljavljeno frazo: »tradicijo je treba spoštovati« v praksi udejanjajo slovenski osnovnošolci skozi projekt Kuhnapato, kjer včasih samoumevne praznične ali vsakodnevne jedi pripravljajo svojim sošolcem, da bi le-te ponovno postale del njihovega – našega vsakdana. Brskanje po zgodovini prehranjevalnih navad, predvsem pa o vzrokih za nastanek te ali one jedi, nas pripelje do zanimivih odgovorov, kot npr.:

… da je uporaba krompirja v Vipavski dolini bila posledica nekaj slabih žitnih letin v 18. stoletju. Sprva hrana za živino, se je usidrala tudi v tamkajšnjo kuhinjo v najrazličnejših oblikah. Najpogosteje omenjajo »krompirjevko« ali krompirjevo polento, testo, katerega glavna sestavina je bil krompir, pa je v oblikah cmokov ali njokov pristalo na krožnikih ob pomembnejših dogodkih ali obiskih iz bližnje Italije, polnjeno ali zabeljeno s sezonskimi sestavinami.

… brzote, glavno sestavino pozdrava iz kuhinje, na severnem Primorskem ali vrzote v Istri v večini poznamo pod imenom ohrovt. Na omenjenem področju gre za eno bolj uporabljenih sort zelenjave, predvsem v zimskem času, saj ohrovt dozori pozno jeseni in se ga da uskladiščiti v hladni kleti ali shrambi. Tako s skrajšanim imenom »brzote« domačini razumejo, da gre za eno od številnih enolončnic ali kuhenj, kot jim rečejo, ki so od dneva do dneva varirale glede na razpoložljivost shrambe in razpoloženje gospodinje. Ob spoštovanju lastne prehranske dediščine pa se brzote danes pojavljajo tudi na krožnikih priznanih kuharjev v sodobnih oblikah.

… ali o založenosti takratne ljubljanske tržnice, široki ponudbi dobrin kmetic iz okolice, tudi ponudnikov zelenjave sosednje Italije, zelišč in sestavin, ki za kmečko prebivalstvo niso bile dosegljive. Družbeni položaj »ljubljanskih« gospodinj je narekoval obiskovanje šol za gospodinje, ki so se nahajale tudi v sosednji Avstriji ali pa se je znanje prenašalo v naše glavno mesto, kjer so se dekleta ob mnogih domačih opravilih učila priprave zahtevnejših jedi, sestavljenih okusov, smelejšega končnega videza ali načina postrežbe. Tako so z znanjem veščin na slovenska tla prihajali recepti, katerih korenine najdemo pri naši severnih sosedih, vendar so s preseljevanjem, trgovskimi potmi ali daljšim zadrževanjem tujcev na našem ozemlju, jedi dobile »domačo podobo«, se prilagodile razmeram in ostalim lokalnim danostim posamezne slovenske regije.

… ena najbolj razširjenih jedi, še danes, ki jo sicer kot značilnost postavljamo v osrednjo Slovenijo, je svoje različice dobila domala po vsej Sloveniji. Tako najdemo ričet, ali le ješprenj, morda ječmenko, ješprenko ali ječmenovo juho v mestih, nižinah ali višavah, s seveda regijsko značilnimi dodatki ali sestavo, ki se prilagaja letnemu času. Vsekakor bolj ali manj gostljata jed prija pozimi, vendar je nepogrešljiva ali najbolj oboževana v ponudbi slovenskih gorskih koč, ki tekmujejo v kvaliteti priprave. Tako je ena najbolj obiskanih izletniških točk, ki se po višini sicer ne more kosati s pogorji v bližini, vendar pa vzpon nanjo že vzbudi željo po toplem obroku, razvila »svojo« različico ričeta. Že ime: »Šmarnogorski ričet« govori o lokaciji ponudbe, dodano zelje pa jed naredi prefinjeno lahkotnejšo in tako primerno za uživanje skozi vse leto. V znaku tradicije, ki sega tudi (le) v polpreteklo zgodovino, se ob jedi na žlico običajno ponudi nekaj močnatega in to so v spomin (tudi) na naše otroštvo: največkrat bile palačinke. Polnjene s skutnim nadevom in zapečene v pečici so »klasika« tako kot zgoraj omenjene jedi, vseh pokrajin, kot tudi njihov izvor, ki sicer sega že v čas starih Rimljanov. Nam najbližje obdobje pa jih je najraje, ob številnih štrukljih in štrudljih, ohranilo v sosednji Avstriji. Zvrhana mera smetane in dodatek pehtrana pa to priljubljeno jed danes postavlja med okusne značilnosti našega glavnega mesta z željo po prav taki predstavitvi domačim in tujim obiskovalcem.

… lahko bi rekli tudi »dve 'juhi' na en mah«. Gre za izjemen splet dediščine in sezonske danosti. Prežganka, ena izmed prvih v vrsti, ki povrne moč slabotnim ali bolnim, je iz regije v regijo dobila svoj »značaj«, tako tudi na primorskem, kjer so jo izvirneje pripravljali s koruznim zdrobom. Seveda pa gre za področje minešter ali kuhenj, za katere pravijo, da jih je toliko, kot je gospodinj na primorskem. Podlaga zanje pa sezonska, za uravnoteženost obroka, tokrat buča, ki je rumeno polento še dodatno obarvala in obogatila vsebnost ter okus.

… kislo zelje se sicer pojavlja v domala vseh slovenskih regijah, vendar z dodatki in načinom priprave dobiva lokalen »priokus«, tudi v našem glavnem mestu, kjer recepti v večini izhajajo iz starih meščanskih kuharskih knjig ali spominov starejših občanov. Pomemben je prisluh času, ki zapoveduje uporabo sestavine in način priprave, ki prepriča mladostniško javnost. Da mera ne bi bila prevelika, ali »otroško mišljenje je treba premikati korak po korak«, so otroci ljubljanske osnovne šole zasnovali poobedek, na podlagi tradicije ali pol-pretekle zgodovine.

… ena izmed posebnosti, ki relativno običajno enolončnico ali kuhnjo dela drugačno, je priprava repe in sicer so jo na Primorskem, deželi vina, kisali na tropinah, zato ji v večini domov še danes rečejo tropinka. Le-ta ima seveda značilno rdečkasto barvo, slasten okus, s katerim jedi doda še zadnji pečat, pa se žal ne da opisati.

… pohorski lonec ali pisker, kot mu rečejo tam in ki ga najdemo v gastronomski strategiji Slovenije, konkretno Maribora z okolico, zaznamuje pol preteklo zgodovino prehranjevanja prebivalstva in po Dravski dolini dobiva svoje različice. Predvsem zaradi velike količine raznih sestavin, ki se znajdejo v loncu in ki žal niso bile dosegljive vedno v popolnosti. Posledično in kot omenjeno zgoraj, so jedi adaptirale in iz kraja v kraj dobivale svoje različice in imena. Tako se ponaša Ptuj z okolico s »svojim«..loncem ali piskrom.

Prav to je čar raziskovanja, sledenja potem kulinarične zgodovine, ki v Sloveniji dosegajo izjemno raznolikost na podlagi tudi domišljije kuharic v preteklosti. Kar nekaj časa zanemarjano znanje se z entuziazmom slovenskih osnovnošolcev ponovno vrača v besedi, sliki in seveda tudi na krožnikih.

Galerija

Arhiv Lokalno.si