Komentar: Dan potem
V zadnjih dneh so resni mediji, kolikor jih v Sloveniji še premoremo, polni mnenj uglednih pa tudi vsakovrstnih drugih strokovnjakov.
Mnenja pa z različnih zornih kotov osvetljujejo ozadje nedavnega tragičnega dogodka v Novem mestu. Pa pustimo ob strani vprašanje, koliko med njimi jih živi v bližini kakega romskega naselja.
Eden zanimivejših je bil zapis sociologa dr. Blaža Mesca v časniku Delo 31. oktobra, v katerem v prvih vrsticah zapiše sicer že znano dejstvo, da represija ni rešitev.
»Celovito rešitev odnosa med Romi in večinskim prebivalstvom bi morali zasnovati na načelih skupnostnega socialnega in humanitarnega dela. To pomeni, da bi morali z Romi in večinskimi prebivalci delati v njihovem okolju neposredno, z osebnimi stiki.«
Nadalje kot rešitev omenja vzpostavitev vloge posrednika med Romi in »civili«, nekakšnega mediatorja, ki bi mu zaupali obe strani. Kot drugo možnost dr. Mesec predlaga, da bi posamezne ustanove, od vrtcev, šol do zdravstvenih domov, vzpostavile osebne stike z romskimi družinami. Skratka, kot poudarja, tovrstnih zadev nikakor ni mogoče urejati »iz pisarn ministrstev in v parlamentarnih komisijah«.
Zanimivejši se zdi zato, ker na neki način predlaga tisto, kar novomeško Društvo za razvijanje prostovoljnega dela (DRPD) počne že več kot dvajset let.
Strokovne delavke društva neposredno v naseljih spremljajo romske otroke, jim nudijo učno pomoč, pomagajo pri urjenju slovenščine. Jih tudi vzgajajo, pomagajo reševati osebne stiske.
Delajo pa tudi z romskimi materami. Zakaj z materami? V DRPD vedo povedati, da so romske mame večinoma dobre mame. In če se bodo one zavedale, da je prava moč v znanju in da je delo vrednota, bodo to prenesle tudi na svoje otroke.
Toda veliko romskih otrok podpore staršev nima. Zato veliko dela, ki ga opravijo prizadevne delavke iz DRPD, zvodeni, ko se ti otroci vrnejo med domače štiri stene, kjer je pri mnogih nasilje, žal, način življenja, šola pa »nebodigatreba«. Od tu do nasilnega vedenja tega otroka pa je le korak.
Pa vendar se premika. Počasi, mogoče prepočasi, a vendar. Z vsakim romskim otrokom, ki konča osnovno šolo in se vpiše na srednjo, je kanček več upanja, da bo nekoč drugače. In da se nikoli več ne bo zgodil »Aleš Šutar«.
Hkrati se bo moralo prevrteti tudi kolesje zakonodaje na vseh področjih, čeprav čas tik pred volitvami nikoli ni čisto pravi za spremembe, saj imajo ljudje občutek, da se te dogajajo s figo v žepu.
Toda zadnji dogodki vendarle jasno kažejo, da veliko stvari ne »štima«.
Kratko in jedrnato, z besedami predsednice države Nataše Pirc Musar: »Zavozili smo. Skupaj. Zdaj skupaj poiščimo rešitve.«
Hkrati pa je tudi od dobrih poznavalcev romske problematike pogosto slišati mnenje, da je obstoječa zakonodaja večinoma čisto v redu, le dosledno bi jo bilo treba upoštevati.
Prav beseda »skupaj« je običajno ključ do uspeha. Toda, kot je na oddaji Marcel dejal Zvonko Golobič: »O Romih brez Romov ne bo šlo.« Mogoče pa bi kazalo pri iskanju rešitev vprašati (tudi) DRPD. In jim za njihovo delovanje primakniti še kak evro več, lahko tudi iz sredstev, namenjenih za reševanje romske problematike.
E-novice · Dolenjska
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
