Profimedia

Mesto Longyearbyen leži na otočju Svalbard, strateško pomembnem in demilitariziranem območju pod norveško suverenostjo. Nahaja se sredi arktične tundre, med ledeniki in pod polarnim nebom, leži skoraj natančno na pol poti med Severnim tečajem in ruskim polotokom Kola, kjer je tudi glavno oporišče Putinove jedrske flote.

V Longyearbyenu, kjer so tla večno zamrznjena, so hiše in stanovanjski bloki za več kot 2000 prebivalcev zgrajeni na stebrih, piše Der Spiegel.

Dolga leta je bil norveški slogan za sever: "High north, low tension" – "skrajni sever, nizka napetost". S tem so izražali upanje, da bodo odnosi z Rusijo na Arktiki kljub geopolitičnim napetostim ostali mirni. A zdaj se zdi, da je te ideje konec.

Profimedia

Norveška vlada namerava znatno povečati vojaški proračun, v prihodnje bo za obrambo namenila 5 odstotkov BDP, kar je več kot dvakratnik prejšnjih zneskov. Odločitev je bila sprejeta zaradi vse večjega strateškega pomena otočja Svalbard. Otočje omogoča nadzor nad ključnimi pomorskimi potmi med Barentsovim morjem in Severnim Atlantikom. Ima ključno vlogo pri prihodnjem črpanju in izvozu velikih, še neizkoriščenih zalog nafte in plina.

Ruski predsednik Vladimir Putin je že leta 2020 prepoznal naraščajoči pomen Arktike in sprejel načrt razvoja regije nad polarnim krogom.

V skladu z mednarodnim pravno zavezujočim sporazumom, ki ga je med drugim ratificirala tudi Sovjetska zveza, Svalbard od leta 1925 pripada Norveški kot demilitarizirano območje. Vsaj na papirju to otočje v Arktiki tako pripada tudi ozemlju Nata, ugotavlja Der Spiegel.

Toda odkar je Rusija leta 2022 napadla Ukrajino, narašča zaskrbljenost, da bi Svalbard lahko postal novo krizno žarišče. Ne le zaradi svojega strateškega položaja znotraj operativnega območja ruske flote jedrskih podmornic, ampak tudi zato, ker na Svalbardu poleg približno 3000 polarnih medvedov živi tudi precejšnje število Rusov.

Profimedia

Na arktičnem otočju Svalbard, pod norveško suverenostjo, je tudi več ruskih oporišč, ki še danes delujejo pod okriljem državnega rudarskega koncerna Arktikugol. To podjetje s sedežem v Moskvi je bilo ustanovljeno leta 1931 za upravljanje vseh sovjetskih interesov za izkoriščanje premoga na Svalbardu.

Guverner otoka: Stanje je resno

Dva metra visoki Lars Fause, s svojim glavnim svetovalcem, dolgoletni, članom norveške varnostne službe PST, se strinjata glede ocene trenutnega stanja: razmere so resne.

"Tudi če spopad med Rusijo in Zahodom ne bi izbruhnil neposredno na Svalbardu, bi se zagotovo razširil tudi sem. In mi imamo pravico do obrambe," je Fause dejal za Spiegel, s čimer je mislil na otokov status demilitariziranega območja.

Profimedia

O posledicah dramatično spremenjenih varnostnih razmer se redno posvetuje z vlado v Oslu, trdi Lars Fause.

Pripoveduje, kako so prišli do zaključka, da bi se morebitna ruska invazija sprva obravnavala kot kaznivo dejanje, ki bi ga morala obravnavati policija. Šele v drugem koraku bi bila vključena norveška vojska.

Glede na dokument Natovega obrambnega kolidža (NATO Defence College) iz leta 2024 je vojaška analitična enota zavezništva že razvila krizni načrt za morebitno rusko izkrcanje na Svalbardu. Čas, ko simulacija predvideva rusko invazijo, je april 2028. Takrat naj bi po zvočnikih v Longyearbyenu objavili: "Prebivalci Longyearbyena! Ruske sile so pristale in mirno prevzele otočje."

Od začetka vojne v Ukrajini zavrača kozarček vodke

Od začetka vojne v Ukrajini je ton iz Moskve postal bistveno ostrejši. Tiskovni predstavnik ruskega zunanjega ministrstva je nedavno govoril o "provokativnem vedenju" norveških oblasti, o "prikriti militarizaciji" Svalbarda in o "protiruski diskriminaciji". Rusija je opozorila, da bo to vodilo k "naraščajočim napetostim". Takšna pripoved spominja na rusko propagando pred invazijami v Gruziji leta 2008 ter na Krimu in v Donbasu leta 2014.

Profimedia

"Vsakdanje življenje na Svalbardu še vedno poteka 'na čuden način – normalno'," pravi guverner Lars Fause. Še vedno se petkrat letno srečuje z direktorjem ruskega rudarskega koncerna Arktikugol, Ildarjem Newerovim, in ruskim generalnim konzulom, včasih v naseljih pod ruskim upravljanjem, včasih pa v norveškem Longyearbyenu. A ena stvar se je vendarle spremenila: kar je bil nekoč tradicionalni kozarček vodke za mizo – ne pride več v poštev. Fause za Spiegel pravi, da je od začetka ruske invazije na Ukrajino leta 2022 zavrnil vsako takšno obliko druženja.