Profimedia

V svetu, kjer so pametni telefoni postali skoraj podaljšek nas samih — za komunikacijo, informiranje, zabavo in celo kot orodje za samosprejemanje — se pojavlja vedno pogostejša težava: nomofobija.

Gre za strah ali anksioznost, ki jo oseba občuti, kadar na dosegu nima svojega mobilnega telefona, izgubi signal, se izprazni baterija ali pa se telefon pokvari. Beseda izvira iz angleščine: no-mobile-phone phobia.

»Beseda nomofobija do zdaj pri nas še ni dobila državljanske pravice, saj ne gre za uradno priznan izraz (obstaja sicer uradno klinično ime: nomofobia, ki je izpeljano iz angleške besedne zveze »no-mobile-phone phobia«; ta izraz se je v strokovnih krogih pojavil že leta 2008). To pa ne spremeni dejstva, da se pojav, ki ga ta izraz opisuje, hitro širi,« so zapisali pri safe.si, kjer ozaveščajo o varni rabi interneta in mobilnih naprav.

Profimedia

Kdo je bolj dovzeten, da podleže nomofobiji

Nomofobija se pogosto povezuje z naslednjimi dejavniki:

• FOMO (Fear of Missing Out) pomeni, da čutimo pritisk oziroma skrb, da ne bomo med tistimi, ki so “v dogajanju” — da zamujamo priložnosti, dogodek, “kul stvari”, ki jih drugi doživljajo.
• Z nizko samopodobo, občutki negotovosti, osamljenosti; za nekatere je telefon način, da se počutijo, da so sprejeti in dobro povezani z drugimi
• Z značilnostmi osebnosti, kot so impulzivnost, ekstroverznost, visoka potreba po potrditvi, potreba po nadzoru.
• Z okoljem, ki stalno poudarja, da je treba biti na vezi – tako socialnem kot poklicnem.

· Odnosi

September je najbolj idealen čas za nove začetke

Kako jo prepoznamo

Nomofobija se lahko kaže na različne načine — tako psihološke kot fizične. Tu je nekaj pogostih znakov:

Čustveni/psihološki kazalniki: tesnoba, nervoza, panika, ko telefon ni na dosegu; občutek izgube kontrole; strah, da bo zmanjkalo baterije, da bo izpadel signal ali da bo telefon izgubljen ali poškodovan.

Vedenjski: stalno preverjanjo telefona; nošenje polnilca vedno s seboj; telefon skoraj vedno pri sebi — tudi med spanjem; nesposobnost, da bi telefon pustili izven dosega; izogibanje situacijam, kjer telefon ni dovoljen ali ne deluje.

Fizični/somatski: potenje, trepetanje, srčni utrip; težave z dihanjem; nemirnost; motnje spanja; glavoboli.

Profimedia

Kdaj gre za resen problem

Uporaba telefona ali želja po stalni povezavi še ni nomofobija. Problem postane, ko:

• so ti občutki stalni (več mesecev) in trajajo čez dan;
• motijo delo, šolo, odnose;
• vplivajo na zdravje — na primer slab spanec, stalna napetost, kronični stres;

· Osebna rast

To so vsakodnevne navade, ki vam jemljejo energijo

Možnosti za pomoč

Če sumite, da vi ali kdo blizu vas trpi za nomofobijo, so tu načini, kako si pomagati:

Ozaveščenost in samodiagnoza

Prepoznavanje lastnih vzorcev: koliko časa dnevno uporabljaš telefon, kako se počutiš, ko ga ne moreš uporabiti. Če čutiš, da je ta navada že postala odvisnost – s težavami, ko ga nimaš – je prvi korak, da priznaš, da je problem.

Postavljanje meja

• določite urnike ali “brez-telefonski čas” (npr. med obroki, pred spanjem)
• izklopite obvestila, ki niso nujna
• omejite čas uporabe aplikacij, ki “vpijejo” vašo pozornost

Shutterstock

Nadomestne aktivnosti

• telesna aktivnost, hobi, druženje “v živo”
• branje, ustvarjanje, prostovoljstvo
• meditacija, dihalne vaje ali druge sprostitvene tehnike

· Zdravje

Dvanajst let pozneje: izpoved izgorele deloholičarke

Poklicna pomoč

Če so simptomi hudi — na primer vztrajne napadi anksioznosti, panične reakcije — je smiselno poiskati:

• psihoterapevta, ki ima izkušnje z anksioznostjo in vedenjskimi odvisnostmi;
• oblike terapij, kot so kognitivno-vedenjska terapija (CBT); delo s prepričanji, ki vodijo do strahu (npr. “če nimam telefona, bom popolnoma izgubljeni”).
• izpostavitvena terapija – postopno navajanje na situacije, kjer telefona ni ali ne deluje, da se strah zmanjša.

Podpora iz okolja

Pogovor z družino, prijatelji, sodelavci; skupine, delavnice; ozaveščanje v šolah in na delovnih mestih o zdravi uporabi pametnih naprav.