Zakaj težko sprejmemo pohvalo? Vzrok je lahko naše otroštvo
Pohvala v otroštvu ni razvajanje. Odsotnost potrditve lahko vpliva na samopodobo, dvom vase in način, kako kot odrasli doživljamo uspeh in odnose.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Ste tudi vi med tistimi, ki se težko veselite uspeha? Ko vam končno uspe dokončati projekt, za katerega ste se trudili več mesecev, si le za sekundo oddahnete, nato pa se že posvetite novemu? Vam je neprijetno, če vas kdo pohvali ali vam pokloni kompliment? Kot da pohvala pri vas nima pravega mesta, kjer bi se lahko varno usedla … Morda celo zelo težko doživite občutek, da je to, kar ste naredili, dovolj?
PREBERITE TUDI:
Če se v tem prepoznate, je mogoče, da v otroštvu niste pogosto slišali prave pohvale, še manj iskrenega stavka »ponosen sem nate«. Otrok pri svojih starših vedno išče potrditev. Ko ob tem dobi le tišino ali skromen »dobro je«, se začne prilagajati. Neha pričakovati potrditve.
Zakaj potrditve niso razvajanje
Otrok svojo predstavo o sebi gradi skozi odzive odraslih. Ne le skozi to, ali je imel streho nad glavo in kosilo na mizi, temveč skozi čustveni ton odnosa. Ko prejme iskreno potrditev, se ne nauči le, da je nekaj naredil dobro. Nauči se, da je opažen. Da je njegov trud viden. Da njegova vrednost ni vezana zgolj na rezultat.
Če takšne potrditve dalj časa ni, se otrok prilagodi. Ustvari si razlago, ki jo lahko prenese. Pogosto je ta razlaga usmerjena vase. Ne gre za eno samo frazo. Gre za vzdušje, v katerem trud ni dobil jasnega odmeva.
Ko uspeh nikoli ne zdrži
V odraslosti se to lahko pokaže zelo tiho. Uspeh hitro razvrednotimo. Pohvalo minimiziramo. Dosežek postane samoumeven. Notranji glas je zahteven. »Lahko bi bilo bolje.« »To še ni to.« »Naslednjič moraš več.«
Občutek vrednosti tako postane pogojen. Odvisen je od tega, kaj naredimo, ne od tega, kdo smo. Mir zato ni trajen. Zadovoljstvo je kratko. In počitek pogosto spremlja nemir.
Perfekcionizem kot način zaščite
Če je bila pozornost doma vezana predvsem na rezultate, se otrok hitro nauči, kje je varnost. V uspehu. V brezhibnosti. V tem, da ne dela napak.
Perfekcionizem zato ni vedno znak visoke ambicije. Pogosto je zaščita. Če naredim vse prav, bom varen. Če bom dovolj dober, bom morda končno dovolj.
Težava je, da se meja nenehno premika. Dovolj nikoli zares ne pride.
Ugajanje ali pretirana samostojnost
Nekateri odrasli iščejo manjkajočo potrditev skozi druge. Postanejo zelo pozorni na razpoloženja, hitro zaznajo napetost, prilagajajo svoje vedenje, da bi ohranili harmonijo.
Drugi gredo v drugo smer. Naučijo se, da je varneje, če se zanesejo nase. Ne pričakujejo pomoči. Ne pokažejo potrebe. Samostojnost postane njihova varnost.
Obe strategiji imata isti temelj – zmanjšati tveganje, da bomo znova ostali brez potrditve.
Dvom, ki ostane
Odločitve tehtamo dlje, kot je potrebno. Pogovore analiziramo za nazaj. Sprašujemo se, ali smo pretiravali, bili premalo, preveč. Ne zato, ker bi bili manj sposobni, temveč zato, ker notranji občutek stabilnosti ni bil dovolj utrjen.
V odnosih se to lahko pokaže kot potreba po stalnem zagotovilu ali kot zadržanost. Kot nelagodje ob pohvali. Kot občutek, da smo hitro zamenljivi.
Brez obtoževanja preteklosti
Veliko staršev ni izražalo ponosa z besedami, ker sami niso odraščali v okolju, kjer bi se tega učili. To ne pomeni, da ni bilo ljubezni. Pomeni pa, da je bila izražena drugače.
Razumevanje teh vzorcev ni namenjeno obtoževanju, temveč ustvarjanju prostora za spremembo.
Ali lahko danes zgradimo drugačen občutek?
Lahko. Ne čez noč in ne z eno odločitvijo.
Občutek vrednosti ni zaklenjen v otroštvu. V odraslosti ga lahko postopoma gradimo z majhnimi, doslednimi dejanji. Tako, da si priznamo trud. Da ob uspehu ostanemo trenutek dlje. Da napake ne doživimo kot dokaz nevrednosti.
Terapija je lahko varen prostor za to učenje. Tudi odnosi, v katerih smo zares videni, imajo močan učinek. Ključno je, da se občutek vrednosti počasi preseli od zunanjega potrjevanja k notranji stabilnosti.
In če smo danes starši mi sami?
Otroci ne potrebujejo nenehnega hvaljenja. Potrebujejo pa občutek, da so opaženi. Da njihov trud ni samoumeven. Da niso ljubljeni le zaradi rezultatov, temveč tudi zaradi tega, kdo so.
Preprost stavek, izrečen iskreno in pravočasno, ima večjo težo, kot si pogosto mislimo.
In če tega sami nismo slišali? Potem je osebna rast morda prav v tem, da začnemo drugače – najprej s sabo.
Glasujte za Slovenko leta 2025
Sedem izjemnih žensk. Ena odločitev.
Izberite kandidatko, za katero verjamete, da je s svojim pogumom in delom najbolj zaznamovala preteklo leto.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
