Shutterstock

Tekst: Barbara Bizjak

Najraje berem knjige, v katerih se glavni junakinji sesuje življenje, zato se odseli v gore ali vasico sredi ničesar, kjer si življenje zgradi na novo in jo pričaka srečen konec. Redko pa se zgodba nadaljuje in vidimo, kaj se zgodi, ko ta konec, preobražen v nov začetek, trči v resničnost vsakdanjika. 

Od nekdaj sem bila prepričana, da če se mi bo zgodilo kaj podobnega, bom takoj spakirala kovčke in se preselila v kakšno alpsko vasico ter tam spoznala seksi lokalnega godrnjavca. Izkazalo se bo, da je v resnici prijazen puhast medvedek, zaljubila se bova, jaz pa bom odprla studio za jogo in živela bova srečno do konca svojih dni. A življenje je imelo z mano drugačne načrte.

Izgorela sem poleti leta 2013, tik pred izpitnim obdobjem, le malo po svojem 24. rojstnem dnevu. Včasih se pošalim, da sem izgorela, preden je to postalo moderno. Obležala sem na kavču, namesto da bi študirala, sem neskončne ure gledala resničnostne šove, a kljub temu sem nekako izdelala letnik. Še danes mi ni jasno, kako mi je uspelo, saj moji možgani takrat niso delovali. Vse poletje sem še nekaj malega delala, jeseni pa šla na študentsko izmenjavo v Avstrijo. Takrat se mi je zdelo, da je vztrajati na začrtani poti kljub bolezni pravilno – še več, ponosna sem bila na to. Češ, zmorem, tudi ko ne morem več. Danes mi je predvsem hudo za tisto različico sebe, ki se ni mogla ustaviti, niti ko je bila zares na tleh. Lahko bi si vzela leto premora in si odpočila. Morda se mi potem utrujenost ne bi zavlekla skoraj do leta 2020. Morda pa bi me prav to leto odmora še bolj prestrašilo in zakompliciralo moje okrevanje. Za nazaj je lahko biti pameten, uporabno ni pa čisto nič.

Revija Zarja

Računi ne čakajo

 Vmes sem ga seveda še lomila. Ko sem dokončala študij, sem kot diplomirana prevajalka odprla svoj espe in se podala na nov vrtiljak izčrpavanja. Račun sem dobila izstavljen nedolgo zatem, poleti leta 2018. Takrat je bilo za mano že nekaj let dela na sebi – ti deloholičarski vzorci so pač strašno trdovratni – in vedela sem, da tako ne bo šlo v nedogled. Svoji takratni terapevtki sem se pohvalila, ko sem se redno zaposlila. Nasmehnila se mi je in rekla, da se s tem ne bo dosti spremenilo.

In res, potem sem jih še nekajkrat dobila po glavi. Bolelo je, ampak vsakič sem se naučila kakšne nove lekcije ali nove strategije za obvladovanje obdobij, ko je vsega pač preveč. Tina Bončina je v priročniku Izgorelost – si upate živeti drugače? (Mladinska knjiga, 2019) zelo točno zapisala, da je »izgorelost kot predoziranje. Pri prevelikem odmerku telo odpove in potrebuje lep čas, da se obnovi in zaceli.«

Kronično stanje

Izgorelost ni kot sumljivo kožno znamenje, ki ga lahko odrežeš in tako ozdraviš, prej bi jo opisala kot zdravljenje kronične bolezni, pri katerem se moraš vsak dan znova odločiti, da te bolečina ne bo ustavila.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 36, 9. september 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana