L. M./arhiv DL

##IMAGE-3317631##

Najsrčnejša babica 2007-2008 po izboru revije Zdravje je postala babica iz novomeške porodnišnice Metka Kovačič. Zaključna prireditev akcije s slovesno podelitvijo priznanj bo v četrtek, 5. junija v Ljubljani, ko bodo razglasili še najsrčnejšo medicinsko in patronažno sestro. To sta poslali Alenka Topolovec iz Lenarta in Saša Sušnik iz Radovljice.

Izbira, ki so se je v reviji Zdravje tokrat lotili prvič, sploh ni presenečenje. Metki Kovačič je takih priznanj v resnici že vajena. Že leta 2001 so ji bralci revije Moj malček podelili naziv "Slovenska babica leta 2000". Takrat smo jo predstavili v Dolenjskem listu v rubriki Portret tedna. Pred sedmimi leti smo o naši "najbabici" pisali zapisali:

Metka Kovačič

Skupaj s sestro sta, skoraj 40 let od tega, operirali deževnika, da bi videli, kaj je v njem. Poznana brežiška otroška zdravnica dr. Ježeva je njuno mamo potolažila. Gerjevičevi deklici sta bila pač radovedni in polni idej o podvigih, zato ni čudno, da je ena zrasla v zdravnico in druga v babico. Danes se Metka, mlajša od raziskovalk, piše Kovačič in je zrela gospa z dvema odraslima sinovoma. Že 27 let je babica v novomeški bolnišnici in od preteklega tedna tudi slovenska babica leta 2000. Kot smo že pisali, so ji ta naziv podelili bralci revije Moj malček.

Toliko let napornega in odgovornega dela, nič kolikokrat več dni ali noči zapored, se ji na pogled sploh ne pozna. Ali pač: polna je energije, toplih in pozitivnih misli, načrtov. V teh letih je, kot izdaja njena skrbno vodena knjižica, zavezala že 7.300 popkov. Toliko bitij je odšlo v svet tudi z njeno pomočjo in kdo ve, kaj vse so že ali pa še bodo postali in dosegli! “Ko prerežeš popkovnico, dete po-stane lastna osebnost, pa si mislim, morda bo novi Einstein, pomemben mirovnik, biolog! Vsako novo rojstvo mi vlije vedrino,“ pravi.

Pri starših v Brežicah je dobila bogato popotnico za življenje: pri očetu zlasti občutek za sočloveka in smisel za humor in pri mami delavnost in poštenost. S tem in s končano šolo v Ljubljani se je korajžno odpravila v Novo mesto, kjer so potrebovali babico, in ostala. “Ko prideš iz šole, imaš polno glavo znanja, toda v praksi si ‚bumbar‘,“ pravi šegavo, “potem poslušaš sodelavce in jim kradeš znanje.“

Tega ni nikoli dovolj. Kot pravi, babica potrebuje vsaj 3 leta izkušenj, da je sama vase zares prepričana in da tako deluje tudi na bodoče mamice. Potrebno je stalno izpopolnjevanje in primerna osebnost: umirjena, taka, ki daje ženskam občutek varnosti in topline, ter s primerno psihološko sposobnostjo, da lahko pretehta mamico v nekaj urah in ravna ravno prav. V vsakem primeru pa čudeže dela lepa in pomirjujoča beseda in poleg nje še roka, ki kdaj pa kdaj poboža potne, zariple in prestrašene obraze. Babica Metka se zaveda, da je mnogokrat bolj kot vse drugo pomembno, kako rečeš dober dan.

Ko je v otroških letih ogledovala podobe v cerkvah in kapelicah, ni videla angelčkov, ampak dojenčke. Že nekje v četrtem razredu je začela govoriti, da bo babica, s čimer je pošteno prestrašila svojo mamo, ki se je zavedala, kako težak poklic je to. Mnogo mamic bi potrdilo, da je imela prav, ko je vztrajala. Zaradi tega res nima toliko časa v zasebnem življenju, kjer se je morala marsičemu odreči in skopo odmerjeni čas posvetiti domu in družini. “A otroci zrastejo in odidejo, zasebno zaideš v krizo, morda si čisto na dnu, in takrat je dobro, če imaš vsaj poklic, ki ga z veseljem opravljaš. Z voljo se vse da,“ pogosto pravi kolegicam, ki bežijo iz poklica.

Metka Kovačič seveda ostaja, in če bi se odločala še enkrat - se ve! Še bo razpeta med porodnimi sobami in porodnicami, iskala bo tople besede in čakala otroški jok ali pa predavala bodočim staršem v šoli, ki jo je postavila na noge. Ko bo službe konec, bo poklepetala s sinovoma, se sprehodila po naravi ali načrtovala novo potovanje. Rada potuje in ne more skriti: rada ima naravo in ljudi. Vedno si utrga čas zanje. Zdaj so ji vrnili.