Profimedia

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Obrazi za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Odnosi zahtevajo kompetence

Osamljenost pomeni, da posameznik nima občutka, da je z drugimi povezan na način, ki mu omogoča zadovoljevanje temeljnih potreb, predvsem potrebe po pripadnosti, nam je povedal dr. Aleksander Zadel. »Človek je socialno bitje. Svojo identiteto oblikujemo skozi dva ključna stebra: prvi je to, kaj počnemo, drugi pa, kako nas vidijo pomembni drugi,« je dejal in nadaljeval, da težko razvijamo občutek, da smo sprejeti, ljubljeni ali pomembni, če tega ne doživljamo tudi v odnosih. »Ko osamljenost traja dalj časa, posameznik izgublja občutek, da je za nekoga pomemben. Začne dvomiti o sebi, o svoji vrednosti in smislu odnosov. To pa ne vpliva le na samopodobo, ampak tudi na psihofizično zdravje.« Osamljenost namreč ni samo odsotnost ljudi, ampak odsotnost kakovostnih odnosov, v katerih lahko zadovoljujemo svoje potrebe.

Arne Hodalič in Katja Bidovec

Eden izmed glavnih izzivov današnjega časa je po njegovem mnenju ta, da mladi pogosto ne razvijejo dovolj izkušenj, ki so potrebne za kakovostno sobivanje z drugimi. »V procesu odraščanja se lahko zgodi, da otrok razvije pričakovanje, da se mora okolje prilagajati njemu, namesto da bi se učil tudi sam prilagajati drugim. Takšno razmišljanje otežuje vzpostavljanje odnosov. Odnosi namreč temeljijo na preprostem principu: drugemu ponujam tisto, kar tudi sam potrebujem.« Če teh kompetenc ne razvijemo, to vpliva na manj zanimanja za druge, več razočaranj in več umika iz odnosov, posledično pa se lahko začne oblikovati vzorec osamljenosti – ne kot enkratna izkušnja, ampak kot način življenja. V digitalnem okolju lahko postane ta občutek še bolj zavajajoč. »Navidezna povezanost ne zadovolji potrebe po odnosih. Kot ne moremo potešiti lakote z gledanjem hrane na zaslonu računalnika, tudi potrebe po pripadnosti ne moremo zadovoljiti prek zaslona.«

Iluzija digitalne povezanosti

Družbena omrežja po njegovem mnenju sicer sama po sebi niso težava, je pa problematičen način, kako jih uporabljamo. »Seveda nam omogočajo hitro povezovanje, občutek vključenosti in preprost dostop do drugih ljudi. Ne omogočajo pa tistega, kar je za odnos ključno: pristnega stika, avtentičnosti in čustvene izmenjave. Posameznik lahko dobi na družbenih omrežjih občutek, da je povezan, v resnici pa resnično ne zadovoljuje potrebe po pripadnosti, ker je v sobi, kjer je 'povezan' z vsemi, še vedno sam.« Poleg tega algoritmi ustvarjajo okolje, kjer posameznik dobiva potrditev brez truda, kar zmanjšuje motivacijo za razvoj odnosov v realnem svetu, kjer so potrebni prilagoditev, potrpežljivost in vložek sebe. »Odnosi zahtevajo energijo. Digitalni svet pa pogosto ponuja iluzijo odnosa brez tega vložka.«

Povezanosti ne moremo digitalizirati

Kaj pa splošna digitalizacija: ali dajemo prednost učinkovitosti pred drugimi človekovimi potrebami? »Svet se, vsaj za zdaj, nepovratno digitalizira. Če z digitalizacijo povečujemo učinkovitost delovnih procesov, je to smiselno in koristno. Težava nastane, ko začnemo verjeti, da lahko digitaliziramo tudi tisto, kar je v svojem bistvu človeško. Odnosi niso proces, ljubezen ni funkcija in bližina ni aplikacija. Če pričakujemo, da bomo prek digitalnih orodij zadovoljevali potrebe po pripadnosti, bližini in nežnosti, se hitro znajdemo v iluziji.« Učinkovitost lahko digitaliziramo, povezanosti pa ne, je pojasnil in razložil, da se prav tu pogosto zgodi zamenjava: več učinkovitosti in manj odnosa, kar dolgoročno vodi v občutek praznine, kljub navidezni povezanosti.

Ko govorimo o odnosih in osamljenosti danes, največjega izziva ne vidi v tem, da ljudje ne bi želeli odnosov, ampak se prava težava skriva v tem, da pogosto nimajo razvitih vedenj, ki omogočajo dobre odnose. »Danes se prepogosto sprašujemo, kdo nam bo dal to, kar potrebujemo, precej redkeje pa, kaj sami prispevamo v odnos. Ko je fokus predvsem na lastnih pričakovanjih, hitro pride do razočaranja, zmanjšuje se pripravljenost na prilagoditev, odnosi pa postajajo kratkotrajni ali površinski.

Dober odnos vedno temelji na ravnotežju med tem, da zadovoljujemo svoje potrebe in hkrati ustvarjamo pogoje, da jih lahko zadovoljijo tudi drugi.

« Odnosi zahtevajo kompetence in ljudje ne izbirajo osamljenosti, je prepričan. Skrivnost dobrih odnosov se zanj tako skriva v smeri, ki je pogosto nepričakovana: »Ne gre več za vprašanje, kako najdemo nekoga, ki nas bo sprejel takšne, kot smo, temveč kako postanemo ljudje, ki znamo sprejemati in graditi odnos. Gre za razvoj kompetenc, kot so razumevanje sebe, zavedanje svojih potreb, sposobnost usmerjanja pozornosti na drugega in pripravljenost prispevati v odnos. Pri tem je zanimiv paradoks: sebe pogosto najdemo prav skozi odnos z drugim. Ko razvijamo odnos do drugega, gradimo tudi sebe, razvijamo samospoštovanje in ustvarjamo občutek smisla.«

Najboljši korak za prekinitev osamljenosti je preprost

Osamljenost ni nekaj, kar enkrat za vselej odpravimo, temveč nekaj, kar ves čas upravljamo s svojimi odločitvami in izbranim vedenjem. »Ko začutim, da se oddaljujem od ljudi, si postavim preprosto vprašanje: kaj lahko danes naredim, da bom bližje ljudem, ki so mi pomembni? To so lahko povsem preproste stvari, kot so pogovor, iskren stik, skupna aktivnost ali pozornost drugemu. Na odnose ne čakamo, odnose ustvarjamo. Včasih je najboljši korak zelo preprost – odložiti zaslon in objeti človeka ob sebi.«

Večina ljudi si želi pristen, stabilen odnos

Kot mentorica in svetovalka za zmenke Katja Škrabar deluje že več kot 10 let, in čeprav večinoma dela z ljudmi po 40. letu, se njenim programom vse pogosteje pridružujejo tudi mlajši. »Osamljenost je zelo pogost pojav, ampak ne vedno in samo tam, kjer bi jo pričakovali. Veliko ljudi ima urejeno življenje, vsaj videti je tako, tudi partnerski odnos, kariero, prijatelje, družino, pa vseeno čutijo globoko pomanjkanje partnerske bližine,« nam je zaupala. Pri samskih osebah, starih nad 40 let, se pogosto pojavi še dodaten nahrbtnik: ljudje imajo za seboj že določene izkušnje, tudi razočaranja ali ločitve, zato si odnosa želijo, a so hkrati bolj previdni oziroma jih je strah. »Ta kombinacija želje in pretirane previdnosti pa lahko osamljenost še poglobi.«

OSEBNI ARHIV

Danes ima samskost veliko več oblik kot nekoč. »Po eni strani je več ljudi, ki so samski v zrelejših letih, bodisi zaradi ločitev bodisi zato, ker partnerstva ne postavljajo več kot edine življenjske prioritete. Samskost ni več nujno razumljena kot neuspeh, ampak kot ena od legitimnih življenjskih oblik. Po drugi strani pa vidim tudi velik premik v kakovosti samskosti. Vse več ljudi zna biti samih, ne da bi se pri tem počutili osamljeni. Gradijo izpolnjujoče življenje, odnose s prijatelji, hobije. Zelo pomembno je, da partnerja ne iščejo iz potrebe, ampak iz želje,« je razložila in dodala, da se hkrati pojavlja zanimivost: ljudje so bolj samostojni kot kadarkoli prej in prav zaradi tega včasih težje naredijo prostor za nov partnerski odnos.

Družbena omrežja lahko ustvarjajo iluzijo povezanosti, površinskosti brez realne povezanosti.

»Vidimo življenja drugih, a redko resnične odnose za tem. To lahko pri marsikom sproži občutek, da so vsi drugi srečni in uspešni, kar poveča občutek osamljenosti.« Aplikacije za zmenke pa vidi kot orodje, ki samo po sebi ni ne dobro ne slabo: »Težava nastane v načinu uporabe, saj jih žal veliko uporabnikov ne zna uporabiti na način, ki bo prinesel prave rezultate. Po eni strani omogočajo več priložnosti za spoznavanje, kar je za številne velika prednost. Po drugi strani pa ustvarjajo občutek neskončne izbire, zaradi katerega se ljudje težje ustavijo pri eni osebi in ji dajo priložnost.«

Ne ujemite se v past idealizacije

Ena večjih pasti digitalizacije, ko pride do odnosov in razmerij, je zanjo prav občutek, da je vedno še nekdo boljši le še en klik stran, kar zmanjšuje pripravljenost za vlaganje v odnos. Druga past pa je idealizacija: »Na spletu se predstavimo v najboljši luči, zato se pričakovanja hitro oddaljijo od realnosti. Ob srečanju v živo pa smo potem razočarani. Opažam tudi, da ljudje včasih težje razvijejo globlji stik, ker so navajeni hitre komunikacije in instantnih odzivov. Odnos pa zahteva čas, odločitev za določeno osebo, potrpežljivost in tudi sposobnost spoprijemanja z neprijetnimi občutki.«

Zaradi aplikacij, površinskosti in večjega kroga izbire je lažje nekoga zamenjati ali preprosto izginiti iz komunikacije.

»Gre za pomanjkanje zanimanja in poglabljanja odnosa z eno osebo, ker se preprosto zdi, da ni časa, ker se vse dogaja tako hitro. Ignoriranje (»ghosting«) je npr. postalo precej normalen del sodobnih zmenkarij in je že skoraj splošno sprejeto in hkrati kaže stanje družbe – zadovoljimo instantno potrebo in gremo naprej. Brez odgovornosti.« Ampak hkrati opaža, da si večina ljudi, tudi mlajših, v resnici želi pristen, stabilen odnos. Težava je, ker pogosto ne vedo, kako ga graditi. »Tako pride do vrzeli, ko si na eni strani želimo globine, a delujemo na način, ki to globino otežuje. Dobra novica pa je, da lahko ljudje, ko ozavestijo te vzorce, zelo hitro naredijo drugačne izbire in takrat se tudi njihova izkušnja odnosov občutno spremeni.«

Osamljenost ni le zasebna izkušnja

Živimo v času, ko smo tehnično bolj povezani kot kadarkoli prej, a hkrati številne raziskave kažejo vse več občutkov osamljenosti, zlasti med mladimi, nam je povedala dr. Metka Kuhar. »Ta paradoks ni naključen. Povezanost, ki jo omogočajo digitalne tehnologije, ni nujno enaka občutku bližine, varnosti in pripadnosti, ki ga kot ljudje potrebujemo,« je razložila in dodala, da osamljenost ni samo odsotnost stikov, temveč predvsem subjektivni občutek nepovezanosti – izkušnja, da nas drugi ne vidijo, ne razumejo ali ne dosežejo na ravni, ki je za nas pomembna. Pojasnila je, da so digitalni mediji v tem kontekstu dvorezen meč. Po eni strani omogočajo ohranjanje stikov, dostop do skupnosti in izražanje identitete, kar je lahko še posebno pomembno za tiste, ki se v svojem neposrednem okolju počutijo izključene. Po drugi strani pa pogosto spodbujajo površinske, fragmentirane oblike komunikacije, ki težje izpolnijo naše globlje relacijske potrebe. »Interakcije postajajo hitre, razpršene in pogosto usmerjene v upravljanje vtisa, kar lahko povečuje občutek primerjanja, neustreznosti in posledično odtujenosti.«

Miran Juršič MPA

Svoboda izbire ima svojo ceno

Pomemben vidik sodobne osamljenosti je tudi širši družbeni kontekst, je opozorila. Individualizacija, fleksibilnost in poudarek na osebni odgovornosti prinašajo več svobode izbire, hkrati pa zmanjšujejo samoumevne okvire pripadnosti. »Čeprav procesi rahljanja tradicionalnih skupnosti niso novi, danes potekajo v pogojih večje mobilnosti, negotovosti in razpršenosti življenjskih poti. Odnosi tako postajajo vse bolj stvar izbire, kar pomeni, da zahtevajo več zavestnega vlaganja, koordinacije in čustvenega dela. V takšnih okoliščinah lahko posamezniki, zlasti v prehodnih življenjskih obdobjih, ostanejo brez občutka trdne opore.«

Opaža, da pri mladih prihaja do razhajanja med željo po bližini in zmožnostjo, da jo vzpostavljajo in ohranjajo v vsakdanjih odnosih.

»Strah pred zavrnitvijo, izkušnje razočaranosti ter kulturni poudarek na samozadostnosti lahko vodijo bodisi v umik bodisi v odnose, ki ostajajo na varni, a tudi omejeno globoki ravni. Tako nastaja vrzel med željo po bližini in zmožnostjo, da jo živimo.«

Osamljenost tudi sami soustvarjamo

Če želimo sodobno osamljenost razumeti in nanjo odgovarjati, moramo preseči poenostavljene razlage. »Ne gre samo za 'preveč telefonov' ali 'premalo druženja', temveč za kompleksno prepletanje individualnih izkušenj in širših družbenih sprememb. Odločilno vprašanje ni le, koliko smo povezani, temveč kakšna je kakovost teh povezav – in koliko prostora v njih sploh še namenjamo drug drugemu,« nam je razložila in nadaljevala: »Morda je nekoliko nelagoden uvid ta, da osamljenosti ne poganjajo le okoliščine, temveč tudi načini, kako se v odnosih varujemo/ščitimo. Hitro umikanje ob prvem nelagodju, ohranjanje 'odprtih možnosti', previdnost pred navezanostjo – vse to so razumljive strategije, ki pa hkrati zmanjšujejo možnost, da bi odnosi postali resnično nosilni. V tem smislu osamljenost ni samo nekaj, kar se nam dogaja, temveč tudi nekaj, kar (pogosto nevede) soustvarjamo.« Na ravni vsakdanjih praks to pomeni majhne, a konkretne premike: vztrajati v pogovoru tudi, ko postane nekoliko neprijeten; nameniti odnosom čas, ki ni razdrobljen med druge dražljaje; tvegati več jasnosti glede tega, kaj potrebujemo in kaj lahko ponudimo. »Takšni koraki niso spektakularni, a so ključni za prehod od površinske povezanosti k odnosom, ki dejansko nosijo.«

Na ravni institucij pa vprašanje osamljenosti odpira širši premislek: kako organiziramo delo, izobraževanje in skupnostne prostore, da ti sploh omogočajo srečevanje, ki ni samo funkcionalno. »Delovna okolja, ki temeljijo na stalni dosegljivosti in fragmentaciji pozornosti, šolski sistemi, ki privilegirajo individualno uspešnost pred sodelovanjem, ter javni prostori, ki izginjajo ali se privatizirajo, neposredno vplivajo na to, koliko priložnosti imamo za razvoj odnosov. Osamljenost tako ni le zasebna izkušnja, temveč tudi družbeno opozorilo, kako (ne)organizirana je naša skupnost.«

Digitalnost kot podpora že obstoječemu odnosu

»Ne želim digitala pribijati na križ v smislu, da bi morali zadeve prepovedati in da je ta svet kriv za vse,« je na vprašanje, kako digitalizacija spreminja naše odnose, pove Matic Munc. Po njegovem mnenju bi bilo zdravo sobivanje obeh oblik druženja, digitalno in v živo, čeprav si sam veliko težje predstavlja, da se odnos začne v digitalni obliki – ampak kot pravi, to se dogaja. »Zame je digital podpora že obstoječemu odnosu, ki je nastal v živo. Pri digitalnem odnosu je težava v tem, da so kanali komunikacije vseeno omejeni, namreč, osebni stik omogoča razbiranje celega kupa neverbalnih znakov, kako se res počutimo ob neki osebi, medtem ko je na daljavo vse skupaj zgolj – na daljavo.« Veliko informacij, ki jih delimo na spletu, je z lahkoto prirejenih, od fotografij do samega sporočanja: »Če si recimo v klepetu dopisujemo, lahko svoje besede ves čas popravljamo. To je tisti famozni občutek, ko osebi, ki je v dialogu z nami, v okenčku ves čas piše »typing«, nato pa ta »typing« izgine in vemo, da svoje besede piše in briše. Svoje besede torej ves čas cenzurira.«

OSEBNI ARHIV

Meni, da družbena omrežja različno vplivajo na občutek osamljenosti. Osamljena oseba lahko v kakšnih bolj zasebnih ali vsaj polzaprtih skupnostih na omrežjih najde somišljenike ali osebe z istimi težavami in se počuti zelo sprejeto. »Težava pa lahko nastane na zelo javnih omrežjih, ker imajo 'znane osebe' ogromno število sledilcev in odzivov. Ta pogovor poteka ravno na začetku prvomajskih praznikov, ki recimo omogočajo več druženja – osebno in digitalno. Bolj priljubljena mlada oseba bo danes na Instagramu objavila post »yo yo počitnice …« in bo dobila takoj več deset odzivov. Manj priljubljena oseba bo naredila podobno objavo, ki bo na omrežju visela brez odzivov in samo stopnjevala občutek osamljenosti. Tako kot vedno – tehnologija ni nič kriva za pojave v družbi, je samo orodje. Mi smo tisti, ki to uporabljamo ali zlorabljamo.«

V prihodnjih generacijah lahko pričakujemo še večjo uporabo tehnologij in umetne inteligence, kar bo vplivalo na ljudi. »Nove tehnologije res delujejo strašljivo in fascinantno hkrati. V neverjetnem ritmu, tako rekoč vsak teden dobivamo nove in nove aplikacije, ki si jih pred 20 leti sploh nisem zamišljal. Ne vem, ali gremo v smer popolnega uresničenja serije Black Mirror ali pa bomo znali tehnologijo zgolj pospešeno uporabljati za dobro ljudi. Oboje je možno, vendar ja … žal deluje, da nas bo to preprosto požrlo, omogočilo samo nadzor vlad in naprednega marketinga, ki nam bo prodajal še več in več izdelkov, ki jih sploh ne potrebujemo. Nimamo prave debate o vseh vidikih etičnosti življenja z roboti. Drvimo. Pesimist v meni je močnejši, zato menim, da si kopljemo jamo in padamo. Do takrat pa še malo uživamo.«

Ljubezen v dobi profilnih fotografij

Kaj pa aplikacije za zmenke? »Iz izkušenj in pripovedovanj ljudi je mogoče tako srečati pravo ljubezen na zmenkarskih aplikacijah kot tudi spoznati, da je vse zaman. In vse vmes. Trenutno so to precej priljubljene oblike iskanja partnerja za seks, da se ne bomo slepili, in ne trajnega partnerja. Seveda sem toliko star, da pogrešam srečevanja v živo. Naj citiram svojo argentinsko prijateljico: da se srečaš na cesti, se pogledaš v oči, vzajemno pokimaš in oba vesta, da želita več.«

Ko govorimo o odnosih in osamljenosti danes, se mu zdi največja težava, da živimo v svojih balončkih, buljimo samo v zaslone in ne vidimo žalostnih, osamljenih ali celo mrtvih sosedov in sosed. Da bi zmanjšali občutke osamljenosti, je po njegovem mnenju potrebnih več sproščenih prostorov za druženja, kjer ni poudarek samo na alkoholu in preglasni glasbi, temveč obstaja možnost pogovora, spoznavanja brez obveznosti in prisile, da moramo takoj »zlesti med rjuhe«. »Sem romantik. To malo sanjam. Pa ne vidim pobud v tej smeri.«

Prispevek je bil objavljen v številki revije Obrazi 05/26.