Skrivnost ljudi z neskončnimi baterijami - je to darilo ali skrita past?
Hipertimija je temperament večnih optimistov in ljudi z neizmernim zagonom. Zakaj jih okolica včasih zamenja za narcise in kje se skrivajo pasti?
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Poznate človeka, ki zjutraj vstane pred vsemi, že ob kavi načrtuje tri nove projekte, na sestanku govori hitreje kot drugi mislijo, v družbi takoj zavzame prostor, ljudi povezuje, jih nasmeje, prepriča in potegne za sabo? Tak človek pogosto deluje kot rojeni vodja. Ima ideje, pogum, nalezljivo dobro voljo in občutek, da je življenje nekaj, česar se je treba lotiti na polno. Kjer drugi vidijo zaplet, on vidi priložnost. Kjer drugi tehtajo, on že kliče, organizira, rešuje in odpira nova vrata.
Na prvi pogled je to skoraj idealen temperament za sodoben svet, ki ceni zagnanost, samozavest, komunikativnost in uspeh. A pri takih ljudeh se lahko hitro pojavi tudi druga plat. Ker so ves čas v pogonu, pogosto ne opazijo, kdaj so utrujeni. Ker jih navdušenje hitro odnese, lahko podcenijo tveganje. Ker so neposredni, glasni in prepričani vase, jih okolica včasih zamenja za narcise. In ker navadno dolgo dobro funkcionirajo, se nevarnosti pokažejo šele takrat, ko telo, odnosi ali živčni sistem ne zmorejo več slediti njihovemu tempu.
Temu vzorcu strokovno pravimo hipertimični temperament oziroma hipertimija.
Kaj sploh je hipertimija?
Hipertimija ni isto kot dobra volja in ni diagnoza v vsakdanjem pomenu besede. Gre za temperament, torej razmeroma stabilen način čustvovanja, odzivanja, delovanja in doživljanja sveta. Hipertimičen človek je praviloma zelo energičen, družaben, samozavesten, optimističen, zgovoren, podjeten in odporen na običajne življenjske padce. Pogosto potrebuje manj spanja kot drugi, hitro navezuje stike, ima močan zagon, rad prevzame pobudo in se težko sprijazni z mirovanjem.
PREBERITE TUDI:
V psihiatrični in psihološki literaturi hipertimijo uvrščajo med tako imenovane afektivne temperamente, skupaj z depresivnim, ciklotimičnim, razdražljivim in anksioznim temperamentom. Ti temperamenti sami po sebi niso bolezen. So bolj kot nekakšen osnovni čustveni ton, s katerim človek vstopa v življenje. Pri nekom je ta ton bolj zadržan in previden, pri drugem občutljiv in nihajoč, pri hipertimičnem človeku pa izrazito živ, optimističen in usmerjen v akcijo.
Zato hipertimije ne smemo zamenjevati z manijo ali hipomanijo. Pri maniji in hipomaniji gre za epizodo, za očitno spremembo razpoloženja in vedenja, ki lahko človeka spravi v resne težave. Hipertimija pa je bolj trajna značilnost. Tak človek je bil pogosto že od mladosti bolj živahen, pogumen, družaben, hitro navdušen in težko ustavljiv. To je njegova osnovna nastavitev, ne nenaden odklon.
Od kod pride tak temperament?
Temperament ni nekaj, kar bi si človek preprosto izbral. Delno je povezan z biološko občutljivostjo živčnega sistema, delno z dednostjo, delno z zgodnjimi izkušnjami in okoljem, v katerem je človek odraščal. Pri hipertimiji raziskovalci pogosto omenjajo močnejšo odzivnost sistemov, ki so povezani z nagrado, motivacijo, prijetnim pričakovanjem in občutkom zmožnosti. Poenostavljeno povedano: tak človek hitreje začuti zagon, lažje verjame, da bo nekaj uspelo, in se prej premakne v dejanje.
To je lahko velika prednost. Hipertimični ljudje pogosto niso tisti, ki bi dolgo stali ob robu in čakali, da bo vse varno. Lažje tvegajo, hitreje se poberejo po zavrnitvi, manj časa ostanejo ujeti v dvomih in se pogosto znajdejo v vlogah, kjer je treba voditi, nastopati, prodajati, povezovati ljudi, razvijati ideje ali reševati krizne situacije. V podjetništvu, medijih, politiki, športu, ustvarjalnih poklicih in vodstvenih vlogah je tak temperament lahko zelo učinkovit.
A ista lastnost, ki človeka dvigne, ga lahko tudi izčrpa. Če je notranji motor ves čas prižgan, mora človek prej ali slej razviti tudi zavore.
Zakaj jih drugi včasih zamenjajo za narcise?
Ena večjih krivic, ki se lahko zgodi hipertimičnim ljudem, je, da jih okolica zaradi njihove samozavesti, glasnosti in potrebe po delovanju prehitro označi za narcise. Res je, da lahko na zunaj delujejo podobno, saj veliko govorijo, radi so v središču dogajanja, imajo močna mnenja, hitro prevzamejo prostor in včasih slabo poslušajo druge. A notranja dinamika je navadno povsem drugačna.
Narcistični vzorec je veliko bolj povezan s potrebo po občudovanju, občutljivostjo na kritiko, občutkom večvrednosti, pomanjkanjem empatije in uporabo drugih za potrjevanje lastne vrednosti. Hipertimičen človek pa je lahko zelo topel, radodaren, družaben in resnično usmerjen v ljudi. Njegova težava ni nujno v tem, da se ima za boljšega od drugih, ampak v tem, da ga lastna energija prehiteva. Včasih govori preveč, ker misli hitro. Včasih prekinja, ker je navdušen. Včasih obljubi preveč, ker v trenutku res verjame, da bo zmogel.
To seveda ne pomeni, da so posledice za okolico nepomembne. Človek, ki ves čas zavzema prostor, mora razviti zavedanje, kako ga doživljajo drugi. Tudi dober namen ne izniči napornega učinka. A za odnose je pomembno razlikovati med hladno samopoveličevalnostjo in temperamentno preplavljenostjo z energijo.
Skrite pasti močnega notranjega motorja
Prva past hipertimije je podcenjevanje počitka. Ker tak človek pogosto zmore več kot drugi, lahko začne verjeti, da počitka skoraj ne potrebuje. Kratke noči, natrpan urnik, več projektov hkrati, veliko druženja, stalna dosegljivost in občutek, da je škoda časa za mirovanje, lahko dolgo delujejo kot življenjski slog, ne kot težava. A živčni sistem ne živi od samozavesti, tudi zelo energični ljudje imajo biološke meje.
Druga past je impulzivnost. Hipertimičen človek se hitro navduši, hitro reče da, hitro investira, začne nov odnos, sprejme novo vlogo ali obljubi nekaj, kar je v trenutku videti izvedljivo. Ker ima pogosto dobre izkušnje s tem, da stvari nekako izpelje, lahko spregleda, da se tveganja kopičijo. Finančne odločitve, poslovni skoki, pretirano delo, hitra čustvena vpletanja, alkohol, stimulansi ali adrenalinske navade lahko postanejo področja, kjer temperament zdrsne iz živosti v nevarnost.
Tretja past je odnosna utrujenost okolice. Ljudje imajo hipertimične osebe pogosto radi, ker prinašajo življenje, smeh in akcijo. A isti ljudje se lahko ob njih sčasoma počutijo povožene. Če nekdo vedno vodi tempo, vedno ve, vedno govori, vedno predlaga in vedno premika meje, drugi težko pridejo do svojega prostora. Zato hipertimičen človek potrebuje tudi sposobnost, da svoje energije ne uporablja kot merilo za vse druge.
Četrta past je spregledana ranljivost. Ker so taki ljudje navzven močni, veseli in sposobni, jim okolica redko ponudi pomoč. Še sami si jo težko dovolijo. Ko se pri njih vendarle pojavi depresivno razpoloženje, izgorelost ali notranji zlom, je lahko to za vse presenečenje. Dolgo so delovali kot tisti, ki zmorejo največ, zato nihče ne pomisli, da so morda že dolgo preobremenjeni.
Kdaj je potrebna večja previdnost?
Hipertimija je sama po sebi res neke vrste dar, a tisti, ki jo imajo, morajo biti pozorni, kadar se zagon začne spreminjati v izgubo nadzora. Opozorilni znaki so izrazito zmanjšana potreba po spanju brez občutka utrujenosti, nenavadno tvegane odločitve, občutek nepremagljivosti, pospešeno govorjenje, razdražljivost, pretirana spolna ali finančna impulzivnost, zloraba alkohola ali drugih substanc, občutek, da človeka nihče več ne dohaja, in odzivi bližnjih, da je postal naporen, nepredvidljiv ali neustavljiv.
Posebej pomembno je, da človek poišče strokovno pomoč, če se po obdobjih izjemnega zagona začnejo pojavljati padci razpoloženja, tesnoba, izčrpanost ali depresija. Pri ljudeh z izrazito hipertimičnim temperamentom je treba biti previden tudi pri razumevanju depresivnih epizod, saj se lahko v ozadju skriva širši razpon razpoloženjskih nihanj. To je področje, kjer samodiagnosticiranje ni dovolj. Potrebna je strokovna presoja psihiatra ali kliničnega psihologa.
Kako naj hipertimični ljudje pazijo nase?
Najpomembnejša naloga hipertimičnega človeka je, da se nauči s svojo energijo ravnati tako, da ga ne odnese predaleč. Prva varovalka je spanje. Čeprav se mu zdi, da zmore z manj, naj spanja ne obravnava kot izgubljenega časa. Reden ritem spanja je pri ljudeh z močnim notranjim zagonom ena ključnih oblik psihološke higiene.
Druga varovalka je časovni zamik pri pomembnih odločitvah. Vse, kar vključuje večji denar, večjo odgovornost, novo poslovno smer, selitev, prekinitev odnosa ali veliko obljubo, naj prespi vsaj eno noč, pogosto pa več. Hipertimičnemu človeku ni treba ubiti navdušenja, dobro pa je, da mu doda filter.
Tretja varovalka so ljudje, ki mu smejo reči ne. Ne občudovalci, ne tisti, ki ga samo spodbujajo, ampak zreli sogovorniki, ki ga poznajo dovolj dobro, da prepoznajo razliko med zdravo energijo in nevarnim pospeškom. Tak človek potrebuje nekoga, ki ga ne bo ponižal, ampak ustavil. Nekoga, ki lahko reče: »Tole je dobra ideja, ampak zdaj govoriš prehitro. Poglejva še posledice.«
Četrta varovalka je zavestno poslušanje. Hipertimični ljudje veliko pridobijo, ko se naučijo v pogovoru preveriti, ali so drugi sploh še z njimi. Ne zato, ker bi bili slabi sogovorniki, temveč zato, ker njihov tempo pogosto prehiti naravni ritem odnosa. Včasih je največja zrelost prav v tem, da človek s tako veliko energijo za trenutek odstopi prostor.
Peta varovalka je spoštovanje telesa. Gibanje, narava, redni obroki, manj alkohola, previdnost pri stimulansih, načrtovani odmori in dnevi brez novih projektov niso dolgočasni dodatki, ampak način, kako ohraniti svojo moč. Pri hipertimičnem temperamentu se ravnovesje ne zgodi samo od sebe. Treba ga je zavestno zgraditi.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
