Prijazne jesenske dneve, vsaj kar se vremena tiče, doživljamo te dni, po vremenski napovedi pa bomo ''sončni'' D vitamin lahko srkali še kar nekaj časa. Resnično pravo bogastvo je na tisoče barv jesenskega listja, ki intenzivno zapušča krošnje dreves, čeravno jih še ni prekrila srebrnina jutranje slane. Jesenski plodovi so že zapustili svoje veje, mnoge gozdne živali pa so si že pripravile tudi bogato ozimnico. Narava je bila namreč letos prav radodarna z žirom, še zlasti pa s kostanjem.

Ampak, ena redkih rastlin se še ni poslovila od svojih plodov. Skrben opazovalec in poznavalec naravnega okolja bo na nizkih drevesih hitro opazil živo rdeče grozde žarečih jagod. Da, to je jerebika, ki v Sloveniji raste predvsem na Dolenjskem, najpogosteje pa jo lahko najdemo prav v gozdovih Gorjancev.

Nekaj srednje velikih dreves raste tudi na ploščadi Doma pri Gospodični na Gorjancih, prav med zastavami na drogovih ob njenem robu. In da ne bi »omagala«, smo jim v sončnem petkovem popoldnevu na pomoč priskočili štirje člani Planinskega društva Krka. Rastoča drevesa jerebike so namreč s svojimi vejami ''posegla'' med zastave MO Novo mesto, Krke – tovarne zdravil, sicer generalne pokroviteljice društva in matičnega planinskega društva ter jih ob »pomoči« vetra poškodovala. Odločitev je bila hipna: jerebike so nedotakljive, zato je potrebno izdelati nove temelje za zastave za njihovo novo lokacijo. Malo stran, pa bo za vse prav. S to našo odločitvijo sta se strinjala tudi oba ''lastnika'' zastav, generalna pokroviteljica pa nas je pri tem podprla.

Pol kubičnega metra betona je že ostareli Fiat kar težko pripeljal iz doline, a do odcepa na Vahti je še nekako šlo. Potem pa dolga pot s »pričakovano nepričakovanimi« postanki. Tam smo se najprej srečali z dvema vlačilcem, ki sta natovarjala les, vendar smo ta cestni zamašek hitro rešili. Kmalu zatem smo imeli več kot polurni prisilni počitek, saj so gozdarji tik pred nami podrli ogromno bukev in kaj drugega bi nam preostalo kot počakati, da so jo razžagali in veje ter deblo odrinili na rob ceste.

Izkazalo pa se je, da »gre tudi v tretje rado«, saj je naproti pripeljal še natovorjen tovornjak in potrebna je bila še malo daljša vzvratna vožnja. A je šlo, fiat je zdržal in končno pripeljal na cilj. Hitro smo raztovorili orodje, del tega je bilo nekaj neobičajnih pripomočkov in prav ti so nam bistveno olajšali delo. Kar trajalo je, da smo izkopali štiri metre globoke jame, v katere smo zabetonirali cevi oziroma vodila za jambore. Seveda v ravno vrsto, eno poleg druge. Po še dodatnem, sicer majhnem betonskem posegu pod stebričkom na stopnicah pri izviru smo med pospravljanjem orodja glasno razmišljali, da bi po nekaj dneh, ko se bo beton strdil, prestavili jambore. Seveda bi to bil vsestransko koristen in zaželjen ''uržah'', da pretegnemo noge in uživamo ob šelestečem listju in klepetu. In prav gotovo bomo to tudi storili.

Arhiv Lokalno.si