Razumljivo, da motijo ljudi zadeve, ki bi jele vplivati na njihovo zdravje. Velika smetišča, na primer. Sežigalnice smeti, na primer. Skladišča radioaktivnih odpadkov, na primer. Razni pretvorniki, ki povzročajo zdravju škodljivo, sicer nedokazano, sevanje. In še kaj podobnega. Ljudje skočijo v zrak in protestirajo, ko zvedo, da bo katera od naštetih stvari postavljena blizu njihovih bivališč. Na svitlo privlečejo nevarnosti, kot so: več rakavih obolenj na območjih, kjer so skladišča radioaktivnih snovi, luknjičave kosti, glavoboli, impotenca, visok krvni pritisk. Dokazujejo tudi nedokazljivo. Protestniki vedo načeloma več kot stroka, ki jim želi dokazati, da so skladiščenja radioaktivnih snovi za zdravje povsem nenevarna, da sežigalnice odpadkov ne spuščajo v zrak zdravju nevarnih plinov, da kemična tovarna blizu njihovega kraja ne zastruplja  zraka, zemlje ali vode nič bolj in nič manj kot kakšen kmet, ki ima doma pravo zakladnico hudo nevarnih škropiv, ki jih nenadzorovano razpršuje naokoli. Toda protestnikov ne prepričajo nikakršne analize, meritve ali znanstvene študije. Ni je avtoritete, ki bi jih prepričala v nasprotno, kar oni gonijo.

O, pač. Ta, o pač je nič drugega kot denar. Gospod evro. Gospod evro v obliki odškodnine. Ko je dosežen dogovor o višini odškodnine, utihnejo še tako glasni varuhi narave. Še tako bojeviti borci za človeku zdravo in prijazno okolje. Še tako izpričani in zapriseženi ekologi. Izkaže se, da niso bili zaskrbljeni zaradi oskrunjanja narave in ljudi v njej, ampak da jim je šlo predvsem za denar. Obrnili so ploščo, brž ko so jim obljubili tisoč evrov. Morda tudi manj. Morebiti le petsto.  Ko so jim obljubili denar, so odstopili od svojih zahtev, da ne dovolijo zgraditi poleg svojega kraja sežigalnice odpadkov. Da so strogo proti izgradnji odlagališča za radioaktivne snovi. Hitro so pozabili na rak, na osteoporozo, na glavobole, na nespečnost, na visok krvni pritisk. V hipu jim je pravzaprav postalo vseeno, kaj bo z njihovim zdravjem. Prižgali so zeleno luč za zadevo, proti kateri so bili pripravljeni vztrajati do konca. Za katero so se  bili voljni spoprijeti  s številno policijo, z izurjeno slovensko  vojsko, z vragom ali bogom, z vsemogočno državno birokracijo. Obljubljeno denarno nadomestilo za morebitne zdravstvene nevšečnosti jim je izbilo iz glav strah, da bi hitreje zboleli za katero od bolezni, ki bi jih lahko povzročila okolju neprijazna naprava oziroma skladišče.

Preberite še ...

· Prehrana

Kako do fit postave brez odrekanja tudi poleti?

Kaže, da je zboleti za rakom brez obljubljenih evrov na računu  nekaj drugega kot zboleti za rakom brez denarnega nadomestila. Biti impotenten s tisoč evri je nekaj drugega kot biti impotenten brez tisoč ali manj evrov. Imeti hude glavobole z denarjem, ki smo ga prejeli kot odškodnino za morebitne glavobole, ni niti pod razno isto, kot če vas boli betica brez odškodnine...

Ja. Denar bi morala zdravniška zbornica v soglasju z zdravstvenimi zavarovalnicami razglasiti za zdravilo, ki se ga dobi na recept, saj se je v več primerih izkazalo, da je denar univerzalno zdravilo. Nekaj podobnega kot placebo. Ne vsebuje zdravilnih učinkovin, zdravi pa vseeno.