Ana Špacapan

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

 No, že s tem stavkom me je seveda prestrašila. Potem je mirno nadaljevala in povedala, da se je spotaknila, poletela po asfaltu in si poškodovala roko. V moji glavi je v istem trenutku začel tuliti alarm.

Pri meni je vse takoj katastrofa: urgentni center, najslabši mogoči scenarij in še nekaj dodatnih zapletov, ki se sploh še niso zgodili. Mama pa? Mirna. Po nekaj minutah pogovora sva skupaj ugotovili, da panika ne bo prav ničesar rešila in da je treba stvar vzeti takšno, kot je. Mama je bila pri vsem skupaj še veliko bolj zbrana od mene. Kljub bolečinam je vse prestala neverjetno dobro, tudi manjšo operacijo roke. In spet sem pomislila, kako zelo sva si podobni, a hkrati tudi različni. Moja mama ogromno bere. Filozofijo, zadnja leta tudi kvantno fiziko, in svet očitno opazuje s precej drugačnega zornega kota kot jaz. Jaz sem tista, ki vedno najprej naredi paniko. Sem fatalistična, pogosto reagiram, še preden sploh dobro premislim, kaj se dogaja, in zato včasih naredim tudi kakšno neumnost. Ona pa nekako zna obstati, pogledati stvar in si reči: 'Dobro, to se je zgodilo, zdaj pa poglejmo, kaj bomo naredili.' Občudujem jo. Še posebej takrat, ko vidim, kako mirno zna skozi take situacije.

Druga zgodba preteklega tedna, ki je zaznamovala vse nas, je prihod Lakersov. Na našega Luko smo lahko vsi ponosni. To, kar je s prihodom Lakersov naredil za Slovenijo, se morda na prvi pogled zdi samo velika športna zgodba. Pa ni. Takšen obisk je gotovo logistično zelo zahteven in precej drzna poteza, predvsem pa je Slovenijo za nekaj dni postavil pred oči sveta. Ljudje z raznih koncev sveta zdaj vedo, kje je Slovenija. Videli so tudi Ljubljano, Bled, ljudi in vzdušje. Ko sem gledala posnetke, me je nekajkrat kar ganilo. Predstavljala sem si, kako je bilo pri srcu Luki. Kako je bilo gledati ves ta direndaj, ki ga je pravzaprav sam »zakuhal«, in videti srečne ljudi. Ob tem sem se spomnila dogodka izpred nekaj tednov. Z Nikolasom ter nečakoma Ano in Matijo smo šli na sprehod. Proti nam so prišli trije visoki fantje in eden izmed njih se mi je zdel sumljivo podoben Dončiću. Ko smo se približali, sem dojela: saj to je res Luka. Matija je samo obstal. Košarko obožuje in na njegovem obrazu se je pojavil pristen nasmeh, ki ga nihče ne more zaigrati. Oči so mu zažarele. Luka pa se je povsem mirno sprehajal po središču Ljubljane. Brez drame. Brez velike predstave. Kot eden izmed nas, ki smo tisto nedeljo samo želeli uživati v mestu. 

Ko pišem zadnje vrstice revije, ki jo držite v rokah, se obisk Lakersov končuje. Ni manjkala niti dobrodelna nota: obiskali so porodnišnico, njihova družbena omrežja pa so bila polna Slovenije. Svetovni košarkarski zvezdniki so na svojih družbenih omrežjih objavljali fotografije in posnetke Ljubljane, Bleda, svojih navijačev ter trenutkov, ki so jih tukaj doživeli. Najbolj zabaven med vsemi je bil gotovo posnetek mladega navijača, ki je skočil v Ljubljanico, da bi prišel do majice. Posneli so ga Lakersi sami in navdušeno vzklikali, medtem ko so se z ladjico vozili po reki. Posnetek je zaokrožil po vsem svetu! Fant bo o tem dogodku verjetno pripovedoval še svojim vnukom. In prav to je tisto, kar mi je bilo pri vsem skupaj najlepše. Ne milijonske pogodbe, ne veliki športni spektakel, ne zvezdniška imena. Ampak otroci z nasmehi do ušes, ljudje ob Ljubljanici in občutek, da se je pri nas za nekaj dni zgodilo nekaj res velikega in lepega. Toliko, kot so Luka in njegovi fantje v teh dneh naredili za Slovenijo in za vse tiste otroke, ki so doživeli nekaj skoraj sanjskega, že dolgo ni naredil nihče. Luka, hvala. In kapo dol.