Arhiv Lokalno.si

Duševna bolezen še dandanes pri ljudeh vzbuja mešane občutke, saj je povezana s številnimi stereotipi in predsodki, ki so posledica nevednosti in nepoznavanja. Duševni bolniki so izrazito senzibilni, krhki in občutljivi, zato so nestrpne reakcije okolja, v katerem bivajo, zanje še toliko bolj boleče. Iz omenjenih razlogov so redki duševni bolniki, ki so tako pogumni, da so se pripravljeni izpostaviti in z drugimi deliti svojo bolečo izkušnjo. Ena izmed njih je Lidija Maričič, ki nam je svoja razmišljanja o duševni bolezni, strnjena v knjižici z naslovom Nekdo te mora imeti rad …, predstavila v novomeški knjižnici.

Zapisi v knjigi so plod njenih razmišljanj, plod neprespanih noči in odraz življenja v svetu z drugačnimi pravili. Pisala je, da bi razbremenila svojo dušo ter boleče izkušnje delila z bralci ter jih hkrati spodbudila k razmišljanju. Uporablja pogovorni jezik, saj pravi, da se z njim njena duša najlažje izraža, knjiga pa ni lektorirana, saj se je bala, da bi v tem primeru izgubila avtentičnost izpovedi. Sama si želi, da bi se bralci počutili kot da bi z njo sedeli na klopci v parku in poslušali njene misli.

Lidija Maričič je od 24 leta uporabnica psihiatričnih storitev, zato je njeno življenje povezano s trpljenjem in borbo. A kot sama pravi: »Včasih se mora zgoditi kaj slabega, da se lahko zgodi dobro.« Borba z motnjo ji je izoblikovala značaj in v 23 letih se je naučila, kako imeti kljub bolezni polno življenje. V veliko podporo ji je partner Valter, s katerim živita v idilični hiški v Prelesju ob Kolpi, ki jo je podedovala od očeta. Staro kmečko hišo, poimenovano Baričeva hiša, sta renovirala, pri tem pa pazila, da nista posegla v njeno prvotno podobo. Selitev v očetovo hišo v Beli krajini je zanjo pomenila bistveno spremembo, ki jo je iztrgala iz ustaljenega začaranega kroga in ji ponudila možnost novega začetka. Kmalu sta se oba s partnerjem dobro vklopila v vaško družbeno dogajanje in postala pomemben del kulturnega delovanja na vasi, saj je njuna hiša tudi prireditveni prostor za umetniške razstave, ustvarjalne delavnice ali za druženje s prijatelji.

Številni obiskovalci prireditve so si lahko ogledali tudi film z naslovom Ime mi je Lidija, v katerem je duševna bolezen, predvsem shizofrenija, predstavljena z različnih vidikov: z vidika obolelih, strokovnjakov, svojcev, partnerjev in prijateljev. Film ni nikogar pustil ravnodušnega in ob koncu je sledil bučen aplavz, namenjen Lidiji kot glavni protagonistki filma, hkrati pa seveda tudi vsem ostalim nastopajočim in tistim, ki so na kakršen koli način pripomogli k nastanku filma.

Lidija Maričič je izjemna oseba, ki jo moramo imeti radi, saj izžareva neverjetno toplino in neskončno energijo, zato se bomo z veseljem odzvali na povabilo v Baričevo hišo ali Hišo odprtih vrat kot ji tudi radi pravijo. 

Knjižnica Mirana Jarca