Andrej Križ

Maria, sicer tudi geštalt terapevtka (geštalt terapija je izkustvena oblika psihoterapije, ki poudarja osebno odgovornost), je bila v Sydneyju prva, ki se je pred več kot dvajsetimi leti začela ukvarjati s postavitvami družine, zdaj pa jih je že veliko, ker ljudje vedno bolj prepoznavajo vrednost tega pristopa.

Spoznanje

 Njen mož Peter je bil največje darilo v njenem življenju, zaradi njega se je »prebudila«, začenja svojo pripoved Maria, energična gospa, ki se bliža osemdesetim in jo to delo pomlajuje ter ohranja vitalno. Ko je bil njun prvi sin star dve leti, sta v Avstriji opazila plakat, da v Avstraliji potrebujejo dobre mehanike, kar je Peter bil. Vabili so jih za dve leti in jim plačali tudi letalsko vozovnico, zato sta se odločila poskusiti srečo na drugem koncu sveta.

»Ko smo prišli tja, mi nič ni bilo všeč. Ni bilo hribov, zelene narave, pa še mož je postajal odvisen od iger na srečo, česar na začetku sploh nisem vedela, skratka, Avstralijo sem sovražila.« Imela je grozno domotožje, a v Slovenijo ni mogla. Doma je začela delati kot šivilja, saj je kmalu rodila še enega sina. Nekako je morala skrbeti za otroka, saj denarja ni bilo, in najprej sploh ni mogla razumeti, zakaj ga nimajo.

Andrej Križ

»Potem pa sem na radiu slišala nekaj o igrah na srečo in takrat me je presvetlilo: Seveda, to počne moj mož!« Življenje z odvisnikom je bilo zelo težko, stanje so skrivali pred drugimi, ker je bilo to sramotno. Pridružila se je skupini partnerjev odvisnikov za samopomoč, in to ji je odprlo oči, da je videla, kaj se dejansko godi. Kadar danes dela z odvisniki, je veliko lažje, ker je imela sama takšno izkušnjo in razume. Po osmih letih se je počasi že začela postavljati zase, na banki si je izprosila kredit in se s sinovoma vrnila v Slovenijo, da premisli, kako naprej. »Imela sem grozno domotožje, v Avstraliji sem se počutila povsem samo, nikogar nisem imela, ki bi mi pomagal,« se spominja. Po dveh mesecih v Sloveniji pa se je zgodil popoln preobrat in vesela je bila, da se je vrnila v Avstralijo.

Živčni zlom

 Zaradi moževe zasvojenosti, težav, povezanih s tem, in strahom za otroka in družino, ki se je stopnjeval, je bila čedalje bolj na tleh. Ni vedela, kako se prebuditi, rešiti iz začaranega kroga, kako naprej. »Bila sem pripravljena umreti, samo sinova sta me še držala nazaj,« se spominja. Čutila je, da tako ne bo mogla več živeti. Prepustila se je usodi, in ta je zanjo poskrbela tako, da ji je na pot pripeljala geštalt terapijo. »Spoznala sem, da jo potrebujem. Čutila sem, da moram pogledati v svoj družinski sistem, kaj se je dogajalo z mojo družino in predniki, od kod sem prišla, da sem tako odvisna od skrbi za druge, nisem pa gledala nase. Takrat se mi je vse odprlo.« 

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 37, 16. september 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana