OSEBNI ARHIV

 »Na eni strani se od staršev vse bolj pričakuje, da aktivno spremljamo šolske obveznosti, naloge, projekte in celo vedenje otroka v razredu. To v nas lahko sproži občutek, da smo postali podaljšana roka šolskega sistema. Na drugi strani pa se mi zdi pošteno priznati, da se tudi starši sami večkrat »štulimo« zraven, predvsem zaradi tesnobe, ker želimo otroku pomagati ali ga zaščititi, iz lastnih pričakovanj, pa tudi zato, ker je danes splošna klima taka, da otrokove uspehe ali neuspehe hitro vzamemo kot odsev naše starševske vrednosti,« meni in odda, da kot coach na omenjene razmere gleda drugače."

»Odnos med šolo, otrokom in starši lahko postane zapleten, če se porazgubi jasna razmejitev odgovornosti. Otrok je tisti, ki je primarno v šolskem procesu in ki se uči, starš ima vlogo opore, šola pa ima vlogo vodenja in strokovnega znanja. Ko se te vloge zamešajo, se pojavi napetost – starši so obremenjeni, otroci izgubljajo občutek lastne odgovornosti, učitelji pa se znajdejo v vlogi, da se poleg s pedagoškim delom ukvarjajo še s pričakovanji staršev.

Profimedia

Kot oče se trudim, da otroku dam prostor in zavedanje, da je šola njegova, ne moja. Da mu pomagam tam, kjer me potrebuje, in mu hkrati zaupam, da bo zmogel sam. Mislim, da je prav v tem ključ: namesto da nadomeščamo drug drugega, raje oblikujmo iskren dialog med šolo, otrokom in starši, kjer so meje jasne, odnos pa spoštljiv. Tako otrok čuti, da ima okoli sebe varen okvir, ne pa da ga odrasli preveč držimo za roko ali pa ga pustimo povsem samega,

Kot da ni več prostora za povprečnost

»Kot oče včasih začutim skušnjavo, ko si želim, da bi bil sin odličen prav povsod. A se nato hitro spomnim, da ocena ni edino merilo njegove vrednosti ali znanja. Najbolj mi je pomembno, da se potrudi, da razume snov in da ob tem raste kot oseba.

Če pride do ocene »dobro« in vem, da je vanjo vložil trud, sem z njo povsem zadovoljen. Včasih se mi zdi celo bolj dragocena kot lahkotno dosežena petica, ker pomeni, da se je moral res potruditi in vztrajati,« prizna. »Kot coach pa opažam, da imajo starši pogosto zelo visoka, včasih tudi nerealna pričakovanja. Vsi bi imeli radi odličnjake, a pri tem nehote otroke obremenijo s pritiskom, ki lahko privede do stresa in občutkov neuspeha.

Pomembno se mi zdi, da znamo starši ločiti med svojimi ambicijami in otrokovimi zmožnostmi.

Ocena naj bo informacija o znanju, ne pa sodba o vrednosti. Otrok potrebuje predvsem podporo in občutek, da je sprejet tak, kot je, z vsemi svojimi trojkami in peticami,« doda. In kako razume trend povečanega števila odličnjakov?

Priznam, da se tudi sam razveselim vsake sinove petice. Imam pa včasih tudi občutek, da ocene bolj odsevajo prilagodljivost šolskemu sistemu kot pa otrokov resnični napredek.

"Na podlagi izkušenj iz terapevtske prakse pa lahko sklepam, da omenjeni trend kaže na širši pritisk družbe na odličnost – kot da ni več prostora za povprečnost, ki je v resnici del normalnega razvoja. Prav v tej »sredini« se pogosto učimo vztrajnosti, spopadanja z izzivi in tudi zdravega odnosa do neuspeha. Če izgubljamo to območje, to pomeni, da se pretirano osredotočamo na popolnost, pri tem pa spregledamo, da otroci potrebujejo prostor za rast tudi skozi napake in nepopolnost,« je prepričan sogovornik.

Osebna rast

Sara Isakovič: "Uspeh je, da znamo ravnati s sabo"

Prepričan je, da je vloga staršev predvsem v tem, da ustvarijo prostor, kjer otrok čuti, da ni sam. »Da ve, da se lahko zanese na nas, a mu hkrati pustimo dovolj avtonomije. Prevelika vpletenost hitro vodi v to, da šola postane naša zgodba namesto otrokove, premalo zanimanja pa otroku sporoča, da nas njegov svet ne zanima.

Optimalna podpora je ravno ravnovesje: zanimanje, spodbuda in razumevanje, ob tem pa jasna meja, da je šolsko delo otrokova odgovornost.

Sam pri svojem sinu poskuša biti navzoč v ozadju. »To pomeni, da ga vprašam, kako mu gre, mu pomagam, kadar začutim, da potrebuje podporo, in ga pohvalim, kadar se potrudi. Če mu kakšna snov ne gre, se trudim, da mu dam vedeti, da ni s tem nič narobe, in da je učenje proces, ne tekmovanje. Največ, kar lahko dam otroku, je občutek varnosti, da je sprejet in ljubljen, ne glede na to, ali domov prinese petico ali trojko.«

Osebna rast

O tem, kdaj bi moralo zacingljati, da smo zašli

Meni tudi, da bi bilo v šolo potrebno vnesti več vsebin, ki spodbujajo kulturo srca, srčnosti in sočutja. "Šola danes pogosto daje prednost znanju, številkam in dosežkom, a življenje nas uči, da brez srčnosti, sočutja in medsebojnega spoštovanja znanje nima prave vrednosti."

Iz rubrike Aktualno v septembrski številki revije Obrazi (09/25). Revija je na voljo v spletni trafiki.