Je izgorelost zgolj mit? Preverili smo dejstva ...
V zadnjem obdobju v javnosti in med prijatelji vse večkrat poslušamo o izgorelosti, preobremenjenosti in številnih čustvenih naporih na delovnem mestu.
Je ta pojav res tako zelo pogost in kdaj gre res za izgorelost? O tem smo se pogovarjali s predstojnico Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa, prof. dr. Metodo Dodič Fikfak, dr. med.
V zadnjem času se veliko govori o izgorelosti in izpostavljanju stresu. Sta to res tako zelo nova pojava ali je o tem zgolj več govora?
Tako kot v drugih medicinskih vedah tudi na tem področju obstaja določena »moda«, ko je modno obravnavati določeno bolezen ali skupino bolezni. Pred petimi leti so bile strašno moderne recimo kožne bolezni. Izgorelost je seveda obstajala že prej, z njo so se začeli ukvarjati angleški zdravniki.
Sama sem jo videla pri poklicih za tekočim trakom pred štiridesetimi leti, pri ženskah, kjer jim je tempo dela dajal stroj, popoldne pa so morale oddelati še eno službo na polju in pri družini. Do izgorelosti je prišlo predvsem pri inteligentnih ženskah, ki so preraščale tekoči trak in niso bile z ničimer zadovoljne v službi.
Glasnost o izgorevanju je zelo visoka, pojavil pa se je zanimiv nov vzrok – tako imenovani »bulshit jobi«, ki vodijo do izgorevanja. Ko delavci čutijo, da je njihovo delo nesmiselno, da imajo veliko dela, a ni nobenega učinka, da k ničemur ne pripomorejo, ne vidijo rezultata.
Koliko je v resnici izgorelih ljudi?
To je druga zgodba. Če gledamo slovenske ankete, potem je številka približno pri 50 odstotkih ljudi, kar pa je daleč od resnice. Ne trdim, da niso preobremenjeni, ampak tu ne gre za izgorelost. V življenju sem videla samo enega, edini pravi podatek o izgorelosti je podatek o bolniškem staležu s pravo diagnozo.
Res je, da število primerov iz leta v leto strmo narašča, ampak govorili smo o 120 primerih, zdaj pa jih je okoli 500, kar je zelo majhen odstotek na število delovno aktivnega prebivalstva. Povprečno ostajanje doma v Sloveniji zaradi izgorelosti je 1 mesec, to pa ne gre skupaj z diagnozo. Izgorel človek doma ostane vsaj šest mesecev do enega leta, če se sploh vrne na delovno mesto. Na isto običajno ne.
Kdaj se pojavi takšne diagnoze?
Ni dvoma, da nas je na krivulji izgorelosti veliko, preobremenjenost je tipična v javnem sektorju, kjer gre za grupiranje tistih, ki ogromno delajo, in tistih, ki ne delajo veliko, saj se delo vedno nalaga tistemu, za katerega veš, da ga bo opravil. Tistega, ki vztrajno govori, da ne, da tega ne bo naredil, ga pustiš pri miru. Zato gre zagotovo za preobremenitev nekaterih ljudi, za izgorelost pa redko.
Nekdo, ki si zna odmerjati, ki reče ne, ki se »špara«, bo težko izgorel. So pa ljudje, ki so na razpolago, ki se razdajajo, ki ne morejo videti neopravljenega dela, ki bodo zato črtali svojo malico, ki ne bodo šli na dopust.
Statistike so verjetno napačne tudi zaradi posameznikov in njihovih prepričanj o svojem stanju?
Zelo verjetno je, da ljudje, bolniki in zdravniki, izgorelost skrivajo za različnimi oblikami depresije. Po drugi strani pa je porast večji tudi zato, ker se o izgorelosti veliko govori.
Zakaj je skrb za zdravo delovno okolje tako pomembna?
Gre za populacijo, ki preživlja vse druge, pri nas govorimo o 800 do 900 tisočih ljudeh, ki naj bi bili zdravi in delali, ne samo zase, ampak tudi za preostalo prebivalstvo. Sama sem prepričana, da je za te ljudi glede na težo, ki jo nosijo, premalo poskrbljeno. To so relativno mladi ljudje, ki morajo poskrbeti za to, da se ne upokojijo takrat, ko so že zdelani, preutrujeni ..., ampak bodo še desetletje, dve ali celo več, skrbeli zase. Za to pa v pokoj ne moreš iti bolan, ampak moraš biti še zelo fit. Bolj ko ohraniš zdravje v delovni dobi, lažje je potem preživetje v jeseni življenja.
Posledice so vseeno lahko zelo hude. Katere so tiste bolezni, ki so največkrat posledica nezdravega okolja na delovnem mestu?
Tukaj moramo ločiti tiste bolezni, pri katerih je bolnik v bolniškem staležu zaradi vseh bolezni, pri katerih so na prvem mestu kostno-mišične bolezni – po eni strani se prebivalstvo stara, po drugi strani pa je večina delovnih mest sedečih, večina del pa je tudi ponavljajočih se. Te bolezni se začnejo takoj po dvajsetem letu, do štiridesetega rastejo počasi, potem pa se bolniški stalež takih bolezni strmo dvigne. Te bolezni se da zavleči v starost, saj so odvisne od človeka, delovnega mesta in staranja. Zaradi teh bolezni pa je tudi največ delovne invalidnosti.
Druga skupina bolezni, ki v bolniškem staležu v zadnjih desetih narašča, pa so duševne in vedenjske motnje. Zelo zakrito se pomikajo s šestega, sedmega mesta na tretje ali četrto mesto, v nekaterih podjetjih celo na prvo mesto. To je nov problem, ki se ga nismo dobro lotili in nam utegne povzročiti veliko več težav kot kostno-mišične bolezni.
So pa tudi poklicne bolezni in bolezni, povezane z delom. Medicinsko gledamo na vse to kot na bolezni, povezane z delom, saj je zelo težko postaviti mejo, kaj je delovno mesto 100-odstotno povzročilo in kaj je povzročilo tisto zunaj delovnega mesta. Pri poklicnih boleznih obravnavamo tiste, pri katerih se z veliko verjetnostjo trdi, da je njihov glavni in temeljni povzročitelj delovno mesto. Pri azbestu je azbestoza, ki ne more nastati drugače kot z izpostavitvijo.
Pljučni rak je sicer že bolj zapleten, ker k njegovemu razvoju temeljno sovplivata tudi kajenje in krom 6 in moraš iskati verjetnost, ki jo je mogoče izračunati. Potem pa imamo bolezni, pri katerih je bilo delo soudeleženo, ni pa glavni povzročitelj. Tu je cel kup kostno-mišičnih bolezni, pri kateri moramo razmišljati, kolikšen del gre na račun starosti in kolikšen del na račun same narave bolezni. Zato so na koncu le redke priznane kot poklicne bolezni, so pa.
Kaj bi moral delodajalec zagotoviti zaposlenemu?
Po evropski in naši zakonodaji je za zdravje na delovnem mestu odgovoren delodajalec. Človeka mora ozavestiti o tem, kaj je narobe na delovnem mestu, in hkrati poskrbeti, da teh obremenitev in izpostavljanj na delovnem mestu ni. Za našo kulturo pa je to prevelika obremenitev delodajalca, saj zakonodajalec zahteva, da je delodajalec ozaveščen, da ve, kaj so obremenitve in obremenjenosti, in da jih po drugi strani popolnoma odstrani. Teža je ogromna, odgovornosti delavca pa tako rekoč nimamo.
Zdi se mi, da po tridesetih letih v naši kulturi še nismo tam, da bi se delodajalec zavedal, kaj pomeni zdravo delovno mesto, da je zanj pomembno, da ima zdrave ljudi, ampak imamo pri nas še vedno ogromno neznanja in veliko pometanja pod preprogo. Tudi pri delavcih izjemno težko prodiramo z ozaveščanjem, da bi se zavedali, kako se zaščititi in kako živeti, da ne bi zboleli.
So pa včasih še vedno krivi tudi zaposleni?
Veliko težav je. Delavci so skupina, ki je izjemno težko dostopna. Nekateri mislijo, da so preobremenjeni; predvsem v javnem sektorju se vidi, da obstaja skupina ljudi, ki z veseljem delajo, a so preobremenjeni, po drugi strani pa druga skupina ljudi sloni v senci za isto plačo. Brez nagrajevanja so to zelo težko rešljive stvari. Tudi miselnost moramo začeti spreminjati v to, da je delo tisto, ki nas bogati, da si moramo izbrati delo, ki ga želimo opravljati, in da pri tem soustvarjamo okolje.
Dokler bodo za počutje na delovnem mestu odgovorni samo zunanji ljudje, ti pa ne boš želel sodelovati pri ustvarjanju pozitivnega delovnega vzdušja, bo nekaj narobe. Zato je vse skupaj proces. Zato se trudimo narediti znosno delovno mesto, na katero se bo človek z veseljem vračal. Trenutno je to videti kot utopija, ampak smo na poti do nje in jo lahko spremenimo v stvarnost.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
