Arhiv Štajerskega Tednika

Slez sicer velja za zdravilno rastlino iz družine slezenovk. Slezovo korenino so cenili že v antiki, zato so ga pogosto sadili tudi na vrtove. Gre za nezahtevno rastlino, ki ima rada vlažna tla, razmnožuje pa se tako s semeni kot z delitvijo korenin. Zraste vse od 60 pa do 200 centimetrov in je trajno zelišče. Korenina je vretenasta, močno razraščena, bela in mesnata. Steblo pa pokončno in skoraj nič razraščeno. Slez poznamo po sivozelenih listih, ki so po obeh straneh nežno dlakavi, in belih ali rožnatih cvetovih, ki so združeni v malocvetne zalistne ali končne grozde.

Zdravilni deli

Pri slezu nabiramo vse dele, torej korenine, liste in cvetove. Najpogosteje se v zdravilstvu uporabljajo korenine, ki jih izkopljemo zgodaj spomladi ali šele po cvetenju, pozno jeseni. Korenine imajo svojevrsten vonj in so, če jih prelomimo, precej sluzaste. Cvetove nabiramo v času cvetenja, od maja do avgusta, medtem ko listov ne smemo nabirati spomladi, temveč šele po cvetenju, saj takrat vsebujejo najugodnejšo sluz. V slezu tako najdemo sluznato sestavino, škrob, sladkor, pektin, čreslovino, mastno olje, asparagin, jabolčno in salicilno kislino ter fosfor. V antičnih časih so ga uporabljali predvsem kot sladilo, šele kasneje so spoznali tudi njegovo zdravilno moč.

Kako in za kaj ga uporabljamo

Preberite več v Štajerskem Tedniku